MOKRIŠČA

Beseda mokrišče je povezana z vodo, s pojmom »mokro« in ne z »mokriti«, kot bi lahko kdo zmotno mislil. Mokrišče je pojem, ki označuje različna življenjska okolja na prehodu med vodnimi in kopenskimi ekosistemi. Med mokrišča lahko štejemo tudi v celoti vodna okolja, npr. jezera, potoke, reke. Ramsarska konvencija, ki predstavlja medvladni sporazum, ki zagotavlja mednarodno sodelovanje pri ohranjanju mokrišč, podaja za mokrišče naslednjo definicijo: "Mokrišča so območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo. Voda je sladka, polslana ali slana, vključno z območji obalnega morja, kjer voda ob osekah ne presega globine šest metrov".

Poznamo različne tipe mokrišč, med njimi: močvirja, barja, poplavna območja rek, izlivi rek, kraška polja, nizka in visoka barja, poplavni gozdovi, mokrotni travniki, mlake, ribniki, kali, z vodo zalite gramoznice, peskokopi, glonokopi, pa tudi območja obalnega morja, soline, brakična in t.i. polslana mokrišča. So lahko naravnega ali antropogenega nastanka. V Sloveniji jih najdemo predvsem v nižinskih predelih.

Mokrišča opravljajo številne funkcije, pomembne tudi za človeka kot recimo:

a) so naravni vodni zbiralniki: Mokrišča, poleg tega da napajajo podtalnico, napajajo tudi vodonosnike, reke in jezera, ali pa obratno - mokrišča se napajajo iz rek in jezer. Mokrišča zadržujejo vodo kot spužva, s čimer pripomorejo k preprečevanju poplav. V sušnem obdobju vodo počasi oddajajo in s tem blažijo sušna obdobja. Kako dobrodošla so, opazimo šele, ko izginejo. Če uničimo mokrišče, izgine tudi voda in je ne more nadomestiti noben umetno narejen vodni zbiralnik. V Evropi že razmišljajo o ponovni vzpostavitvi (renaturaciji) mokrišč. (primer – glej NEKATERA DEJSTVA/točka 1, 2 in 3)

b) preprečujejo poplave: Večina poplav v urbanih predelih je posledica uničevanja mokrišč, ki so jih nadomestile neprepustne asfaltne površine (npr. ceste in parkirne površine). Kadar pride do močnega deževja ali taljenja snega, se na hitro zberejo velike količine vode, ki pogosto povzročajo poplave. Mokrišča so kot velike naravne spužve, ki ujamejo površinsko odtekajoče vode in jih počasi oddajajo, s čimer preprečijo velika nihanja nivoja vode. V času suše pa predstavljajo pomemben vir vode. (primer – glej NEKATERA DEJSTVA/točka 4, 5 in 6 )

c) blagodejno vplivajo na okoliško mikroklimo: Mokrišča z izhlapevanjem vode s površin blažijo sušo in poleti hladijo okolico.

d) čistijo vodo: Bogata vegetacija mokrišč omogoča odlaganje strupenih snovi in prekomerne količine hranil, ki jih človek sprošča v okolje (izpirajo se iz okoliških kmetij ali jih prinašajo pritoki). Mokrišča so »ledvica pokrajine«. Delujejo kot naravne čistilne naprave, vendar z omejenimi zmogljivostmi. Ta proces lahko primerjamo s človekovim telesom, ki ima sposobnost razstrupljanja, a vendar zboli ali celo umre, ko je strupov preveč (primer – glej NEKATERA DEJSTVA/točka 7)

e) so vir dobrin: Ob preudarni rabi so mokrišča, ki sezonsko poplavljajo vir rib, lesa, krme, kmetijskih pridelkov.

f) imajo estetsko funkcijo: Poleg raznolikosti življenja so mokrišča idealna mesta za opazovanje narave in sprostitev (opazovanje ptic, fotografiranje, slikanje v naravi, športni ribolov, izleti, pikniki, veslanje, drsanje), EKO-turizem (izletniške točke, možnost lokalnega razvoj, trženje lokalnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo – primer dobre prakse je Kozjanski park.

g) so učilnica na prostem: Mokrišča so idealen prostor za raziskave in izobraževanje, ozaveščanje o pomenu ohranjanja narave in širšega okolja,v katerem živimo.

h) so življenjska okolja tudi redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst: Zaradi hidrološke dinamike in značilnosti okolja so številna mokrišča zibelka biotske raznovrstnosti. Poleg tega pa imajo velik pomen v prehranjevalnih verigah in tako igrajo vlogo »biotskega supermarketa«.

Mokrišča so za ptice izrednega pomena v času gnezditve, spomladanskega in jesenskega preleta ter v prezimovalnem obdobju. Tu ptice počivajo, si opomorejo, se nahranijo ob preletih in gnezdijo. Na primer:
- mali ponirek
- zelenonoga tukalica
- vodomec (gnezdi v peščenih brežinah rek in potokov)
- breguljka (gnezdi v ob rečnih stenah rek in potokov)

So tudi življenjska okolja (zavetje, hrana, razmnoževanje). Med njimi so:
- mali sesalci (močvirska rovka, pižmovka)
- vidra (omejeno število najdišč)
- bober (v okolici Krškega se je okoli leta 1999 po 100 letih znova pojavil bober v Sloveniji (v začetku 19. stol. je izumrl). K nam se je priselil iz Hrvaške, kamor so ga pred nedavnim zopet naselili)

Nekatere živali potrebujejo vodno okolje, da zaključijo razmnoževalni cikel (vodno okolje potrebujejo le za razmnoževanje, večino odraslega življenja pa preživijo na kopnem, ob vodah ali v gozdu). Med njimi so:
- žuželke (kačji pastirji, enodnevnice, mladoletnice, vrbnice…)
- dvoživke (močerad, pupki - veliki, navadni in alpski, krastače, rjave žabe

Nekatere živali pa vse svoje življenje preživijo v vodi:
- vodni hrošči, vodni pajki
- piškurji in ribe
- želve (močvirska sklednica), ki se hranijo v vodi, jajca pa odlagajo na kopnem

Vse živali, ki so tesno povezane z vodo, med seboj tvorijo življenjski krog in kompleksno celoto medsebojnih vplivov. Če ena vrsta izgine, je ogrožen celoten prehranjevalni splet, kar lahko sčasoma vodi do izgube celotnega ekosistema, torej njegovega pomena za človeka in do izgube nepogrešljive raznolikosti, od katere je odvisen naš obstoj. 

Mokrišča se razlikujejo po rastlinstvu, živalstvu (glej zgoraj – življenjska okolja) in funkciji. Tako ločimo:
- Močvirja (visoko šašje, trstičevje, jelševje, močvirja ob vodotokih in stoječih vodah): Drava od Maribora do Središča ob Dravi, poplavna ravnica Mure, Ljubljansko barje, Krakovski gozd, mokrišča ob Spodnji Savi z dobravo in Jovsi, kraško porečje Ljubljanice, Čezsoški prodi in Vrbulje, Mlake v Vipavski dolini, poplavni gozd in mrtvice od reki Muri, Šturmovci ob Dravi
- Nizka barja: Bloke, Zelenci
- Visoka barja: pokljuška in pohorska barja - Lovrenško barje, barja na Jelovici
- Rečne mrtvice: mrtvice na Muri in Dravi, Lahinja - Nerajski Lugi
- Stoječe vode (jezera, kali, ribniki, gramoznice, mlake): Cerkniško jezero, ribniki Podvinci, kali na kraških območjih in v Slovenski Istri, Ptujsko jezero pred letom 1974 in danes)
- Območja obalnega morja (soline): Sečoveljske soline, Strunjanske soline, Škocjanski zatok

Močvirja in barja
V ljudskem jeziku tudi barje imenujemo močvirje, vendar pa gre pri barju za poseben tip življenjskega okolja, kjer voda stalno ali občasno zastaja. Tla pa so porasla z vlagoljubnimi rastlinami. Barja lahko razvrstimo v kategoriji nizka in visoka barja, ki se razlikujeta glede preskrbe rastlin z vodo. Površina visokega barja je dvignjena nad nivo talne vode, tako da se rastline preskrbujejo le padavinsko vodo, revno s hranili. V primeru nizkega barja pa imajo rastline neposreden stik s talno vodo, bogato s hranili. Meja med barjem in neposredno okolico je ostro začrtana.

Danes je ohranjenih 14 visokih barij, ki skupaj merijo kakšnih 152 nogometnih igrišč (okoli 100 ha) na Pokljuki in Jelovici, na Pohorju (Lovrenško barje, za katerega ocenjujejo, da je staro 8000 let in je nastalo po ledeni dobi).
- uničeni sta bili 2 visoki barji: Malo polje in Ljubljansko barje
- delež redkih in ogroženih vrst je visok v primerjavi z večino drugih travniških združb
- s hidromeliriranjem in gnojenjem pa večina naravovarstveno visoko vrednih vrst izgine
- opuščanje tradicionalne rabe

Strokovnjaki ocenjujejo, da je danes v Slovenji ostalo skupaj le še med 70 in 100 nizkih barij, ki merijo od 300 do 350 hektarov (ali pribljižno 533 nogometnih igrišč), ne vemo pa koliko smo jih imeli.

Ogrožajo jih:
- onesnaževanje (odpadne vode: živinoreja, industrija, komunalne vode: gospodinjstva,  veliko mokrišč je obdanih s travnatimi in drugimi kmetijskimi površinami, ki jih gnojijo),
- hidromelioracije (osuševanje) za potrebe pridobivanja kmetijskih površin (Vipavska dolina, Ljubljansko barje, Dravsko polje),
- vodne akumulacije, ki poplavljajo tudi območja z visoko biološko vrednostjo (predvidena širitev hidroelektrarne Moste),
- kmetijstvo (umetna gnojila, pesticidi, težka mehanizacija),
- reguliranje vodotokov in s tem posegi v sklenjeno vegetacijo ob rekah in potokih spreminjajo vodni režim,
- invazivne tujerodne vrste živali in rastline (primer – glej NEKATERA DEJSTVA/točka 8)

Mrtvice Mure njene poplavne loke
V nižinskih delih tečejo reke počasi in oblikujejo vijuge in rokave. Sčasoma lahko spremenijo svoj tok in z matično strugo ohranijo stik le še ob velikih povodnjih. Takim delom reke pravimo mrtvice, saj voda skozi te dele struge skorajda ne teče več. Nastajanje mrtvic, njihovo zaraščanje in preoblikovanje je dinamičen in povsem naraven, ki pa je zaradi regulacij in drugih grobih posegov v tekoče vode danes žal v veliki meri onemogočen. Mrtvice v Sloveniji srečamo ob mnogih rekah in potokih, vendar so najlepše ob Muri (Hotiško jezero, Petišovsko jezero, Potkova, Muriša).
Danes so še vedno zelo ogrožene zaradi:
- onesnaženja (prašičje farme in večja urbana središča brez čistilnih naprav),
- regulacije, ki onesnažene reke spremenijo v kloake (kjer bi sicer počasi tekoče vode z veliko obvodnega in vodnega rastlinja lahko del onesnažene vode prečistila),
- hidromelioracijskih posegov na vlažnih travnikih ob reki in sprememba teh v intenzivne kmetijske površine (umetna gnojila, pesticidi - posebej škodljivi na naravo in podtalnico),
- invazivnih tujerodnih vrst:
o vodna solata – uničila je edino mrtvico na reki Savi. Močno se je razmnožila, potem pa propadla in ob gnitju povzročila pomanjkanje kisika v vodi – pogin večine vodnega živalstva.
Izgubimo pa jih lahko tudi zaradi:
- načrtovanih hidroelektrarn in
- načrtovanih avtoceste do meje z Madžarsko.

Primer: Šturmovec – Krajinski park (nekoč mrtvice, danes  Ptujsko jezero)


Kali
Kali so vodni objekti, ki so jih že od nekdaj gradili na propustnih apnenčastih kraških tleh ter na flišnem istrskem in brkinskem svetu, kjer je vode vedno primanjkovalo. Nastanek kala je povezan z uveljavljanjem živinoreje. Poleg tega pa so za potrebe po pitni vodi v bližini vodnega izvira uredili tudi zajetje pitne vode.

Današnjim prebivalcem kali niso več potrebni, saj imamo vodovod, ki vodo pripelje v vsako hišo. Kljub temu pa so nepogrešljivo življenjsko okolje vodoljubnim živalskim in rastlinskim vrstam. Vsi kali na določenem območju so neločljivo povezani v mrežo življenjskih prostorov. Z zmanjševanjem števila kalov, se povečajo razdalje med njimi. Če je razdalja med kali prevelika se rastlinske in živalske vrste, ki so nanje vezane, ne morejo uspešno razmnoževati. Posledica tega je zmanjševanje števila, za katere so kali edino primerno življenjsko okolje v regiji. K njihovi ogroženosti prispevajo:
- zaraščanje: Po opustitvi paše so začeli propadati, saj je postala ne teptana podlaga vedno bolj propustna. Začeli so se zaraščati.
- zasipavanje z odpadnim gradbenim materialom ali smetmi
- onesnaževanje (npr. spiranje cistern z gnojevko)
- vnašanje rib in želv, ki niso naravne prebivalke kalov in mnogokrat negativno vplivajo na prisotnost drugih organizmov

Obalna mokrišča
Slovenska obalna mokrišča najdemo ob izlivnih delih kratkih, istrskih vodotokov. Mednje štejemo soline (Sečoveljske, Strunjanske), Strunjanski laguni s Štjužo, Škocjanski zatok, obe jezeri v Fiesi in izlivni del Rižane. Rastline in živali so prilagojene na življenje v polslani, brakični vodi.

Glede na to, da Sloveniji pripada le okoli 46 km obale, je razumljivo, da so pritiski, povezani predvsem s turizmom, precej močni. Obalna mokrišča tako močno ogroža rekreacijska in turistična dejavnost (neosveščeni obiskovalci: kopanje, ribarjenje, motocikliranje na rastiščih redkih rastlin (halofitov)).

Po podatkih Vodnogospodarskega inštituta je v Sloveniji okoli 3500 lokalit  (Inventar mokrišč, 2000) in slaba tretjina je večja od 0,15 ha, zavzemajo pa 1,74 % državnega ozemlja. Kar 83 % vseh lokacij oz. 61 % površine vseh mokrišč je antropogenega nastanka. Ob upoštevanju tudi vseh poplavnih površin pokrivajo po strokovnih ocenah mokrišča skoraj 5 % nacionalnega ozemlja. Novi izzivi za ohranjanje mokrišč v 21. stoletju). Vendar si s temi podatki ne moremo prav dosti pomagati, saj si še nihče ni upal narediti ocene, koliko mokrišč smo v Sloveniji uničili. Statistični podatki kažejo, da je izginilo vsaj 40 % mokrišč. V nekaterih obdobjih pa še več. Tako je bilo recimo, v letih med 1973 in 1991 melioriranih (beri izsušenih) več kot 70.000 ha , kar pomeni skoraj 3,5 % slovenskega ozemlja (največ v SV Sloveniji – v Panonski nižini).

Sečoveljske soline so bile leta 1993 uvrščene na Seznam mokrišč mednarodnega pomena, kar pomeni, da so bile razglašene za ramsarsko lokaliteto. Kot drugo slovensko mokrišče je na omenjeni Seznam uvrščen sistem podzemnih mokrišč v Škocjanskih jamah. Od februarja 2006 pa je na seznamu tudi Cerkniško jezero z okolico.

Ramsarska konvencija ali Konvencija o močvirjih mednarodnega pomena je bila sprejeta 2. januarja 1971 v iranskem mestu Ramsar. V spomin na ta dogodek, je bil 2. februar razglašen za svetovni dan varstva mokrišč.

Mokrišča so danes ogrožena v svetovnem merilu, njihova vrednost pa je v veliki meri podcenjena. V Evropi je ostalo le malo naravnih mokrišč. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v zadnjem stoletju uničenih med 50 in 90 % mokrišč: 67% v Franciji (1990-1993), 57% v Nemčiji (1950-1985), 60% v Španiji (1948-1990) in 80 % v Italiji.

V Kaliforniji (ZDA) je bilo uničenih več kot 90 % mokrišč, posledica pa je bilo izumrtje ali močno zmanjšanje populacij dveh tretjin avtohtonih vrst

Vrednost mokrišč je neprecenljiva. Potrošniška družba ne more razumeti vrednosti mokrišč. V zadnjih letih so jo strokovnjaki poskušali ekonomsko ovrednotiti, vendar pa številnih funkcij ne moremo oceniti.

Upadanje biotske raznovrstnosti v Evropski skupnosti je eden od problemov, ki se jih je Unija lotila z vzpostavitvijo omrežja ekološko pomembnih območij, imenovanim Natura 2000. Osnovni namen je bil do leta 2000 zaustaviti hitro propadanje vrst in njihovih življenjskih prostorov na celotnem ozemlju Skupnosti. Celotno omrežje Natura 2000 trenutno pokriva okoli 18% ozemlja EU (15 prvotnih članic), kar lahko primerjamo s površino večjo od Nemčije.

Slovenija je z vstopom v Evropsko skupnost razglasila 35 % nacionalnega ozemlja kot Natura 2000 območja. Tako velik delež nacionalnega ozemlja, kot ga Natura 2000 predstavlja v Sloveniji, nas postavlja na prvo mesto med 25 državami v EU, kar govori o ohranjenosti narave v Sloveniji. To pa ne pomeni, da pritiskov na naravo ni. Urbanizacija, infrastrukturni in turistični razvoj, intenziviranje kmetijstva itd. se v zadnjem desetletju še vedno krepijo.

Za vse te vrste in habitatne tipe evropskega pomena velja, da je za njihovo ohranjanje treba ohranjati tudi mokrišča. 

Natura 2000 območja niso zavarovana območja s strogimi varstvenimi režimi, ki bi zavirala razvoj, temveč je z njimi mišljeno trajnostno upravljanje zunaj zavarovanih območij, ki upošteva tako razvoj območij, varovanje narave in okolja kot socialno komponento. Rečemo lahko rečemo, da je Natura 2000 EVROPSKI POKAZATELJ KVALITETE OKOLJA.

Natura 2000 je omrežje območij, na katerih so zastopani habitati in vrste in preko katerega se zagotavlja njihovo ohranitev. Temelji na dveh direktivah EU:
1. Direktiva o pticah, ki varuje ptice
2. Direktiva o habitatih, ki varuje ostale vrste živali, rastlin in habitate (življenjske prostore, ki so pomembni za skupnost) Več lahko preberete na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor.

1. Suša je pereč problem, kateremu vzrok najdemo v segrevanju ozračja, v črpanju vode iz rek in jezer za potrebe industrije ali kmetijstva (namakanje) in nenazadnje v izsuševanju mokrišč (večinoma za pridobivanje kmetijskih površin). Vodne zaloge v Angliji, Franciji, Italiji, Španiji in na Portugalskem upadajo. V Italiji so zaloge tik pred izpraznitvijo, kjer se je reka Pad močno izsušila. V Španiji so zaloge vode v enem letu upadle za 40 odstotkov. Zato v Evropi že razmišljajo o ponovni vzpostavitvi (renaturaciji) mokrišč.

2. Hidrologi so ocenili, da je človek leta 1996 uporabljal polovico dostopne vode. Med leti 1950 in 1990 se je potreba po vodi kljub varstvenim ukrepom povečala za trikrat in še vedno narašča. Če se bo tak trend nadaljeval, lahko potrebe po vodi okoli leta 2030 prekoračijo dosegljive zaloge. Z neba preprosto ne bo padlo toliko vode, kot bodo narekovale potrebe. Voda pokriva 70 odstotkov površine Zemlje: 97,5 odstotkov je oceanov in le 2,5 odstotkov vode je na kopnem. 0,3 odstotkov vode s kopnega je dostopne v obliki rek, jezer in vodnih zbiralnikov, 30 v obliki podzemne vode, ostala voda pa je zelo težko dostopna, saj je uskladiščena v ledenikih, ledeni skorji in zasneženih gorah.

3. Zaradi obsežnih osuševalnih posegov v Vipavski dolini po drugi svetovni vojni je nivo podtalnice padel pod želeno mejo, kar je privedlo do potrebe po namakanju. V ta namen so zajezili potok in ustvarili jezero Vogršček kot umetni vodni zadrževalnik.

4. Mokrišča po vsem svetu varujejo milijone ljudi pred katastrofalnimi posledicami poplav. V Vietnamu, na Tajskem, Filipinih, Indiji in Indoneziji mangrove (obalno mokrišče) blažijo ali celo preprečujejo erozijo obalnih predelov, katastrofalne učinke močnih vetrov, tsunamijev ali valov, ki jih povzročajo cikloni.

5. Človek je gradil na naravnih poplavnih območjih, ob visokih vodah pa je nastal problem za prebivalce, poleg tega pa je degradiral naravno območje, ki je ublažilo vpliv visokih voda.

6. Vijugaste struge z obraščenimi bregovi smo spremenili v ravne betonske kanale brez obrežnega rastlinja (regulacije predvsem v zgornjih delih vodotokov), kar ob visokih vodah pomeni, da voda zelo hitro, kot po toboganu priteče v spodnje, počasne dele rek in ker ne more tako hitro odteči, prestopi bregove – poplavi (primer Savinje in Celja).

7. Bujno rastlinje, številni mikroorganizmi in bakterije so značilnost mokrišč. Raziskave so pokazale uspešnost filtriranja vod, ki iztekajo iz poljedelskih površin, kjer je razmerje med mokrišči glede na poljedelske površine 1 : 100. To pomeni, da 1 ar (100 m2) veliko mokrišče, polno vegetacije, odstrani prekomerno količino dušikovih spojin (nitratov) iz vode, ki odteče s 100 arov velike koruzne njive. Nitrati onesnažujejo pitno vodo in se v našem telesu spremenijo v rakotvorne spojine. Nitrate vnašamo v organizem z živili, predvsem z zelenjavo ter vodo. V želodcu reducirajo bakterije, pri pomanjkanju kislosti, nitrat v nitrit - tvorijo se kancerogeni nitrozamini. Podobno se dogaja v  urogenitalnem traktu.

8. Invazivne vrste rastlin in živali ogrožajo domorodne vrste:
o Želva rdečevratka - zaseda prostor, ki jih sicer naseljuje močvirska skednica (mesta kjer gnezdi in kjer se hrani).
o Zlate ribice, ki jih spustimo v mlako so rastlinojede in zdesetkajo rastlinje, s tem pa pojedo precejšen del jajčec dvoživk in žuželk, ki so pritrjena na rastline.
o Ribe, ki so jih pred nekaj leti neznani ribiški navdušenci vnesli v Triglavska jezera, so v nekaj letih praktično popolnoma porušile prvotno ravnovesje v jezeru in povzročile uničenje ekosistema. Ne glede na to, da je samo dejanje vnosa po zakonu o TNP prepovedano in da je ohranjanje ter strogo varovanje oligotrofnih  (hrano revnih) gorskih jezer v apnečastih gorah tudi prednostna naloga za države EU, je skoraj nemogoče preprečiti takšna dejanja. Leta 1999 so izlovili 192 neavtohtonih zlatovčic, vendar jih je po oceni prisotnih strokovnjakov v jezeru ostalo še najmanj dvakrat toliko.
o Orjaška in kanadska zlata rozga (S. Am.), žlezava nedotika in rudbekija Srhkodlakava rudbekija vrste dresnika (Fallopia sp.) naselijo prostor, ki bi ga sicer zasedle domače vlagoljubne vrste (izpodrivajo domače vrste)

- Po drugi svetovni vojni so v ZR Nemčiji  pričeli z masovnimi melioracijami, predvsem z izsuševanjem kmetijskih zemljišč, a so po 30 letih uvideli škodo, ki so jo naredili s posegi. Leta 1985 je bila sprejeta in uvedena prepoved izsuševanja vlažnih površin (močvirij) ter dreniranja, v letu 1995 pa tudi opustitev komasacij (združevanje manjših poljedelskih površin v večje) na višje ležečih območjih in popolno varstvo suhih travnikov (na kaj so to nanaša?). Urejanje kmetijskih zemljišč se je tako prilagajalo celotni politiki varstva narave in naravnih virov.

- omejujem uporabo umetnih gnojil in pesticidov (v vodi ne splakujem škropilnic in posod z oljem)
- ukvarjam se z ekološkim kmetovanjem
- ne zasipavam močvirij, mlak in kalov
- v mlake ne vstavljam nobenih rib in ne spuščam živali, ki sem jih kupil v trgovini za male živali (želv, aligatorjev…)
- na pomen mokrišč se spomnim vsaj enkrat na leto, na SVETOVNI DAN VARSTVA MOKRIŠČ, 2. februarja.

- Al-Kaisi, M., 2000. Value of Iowa's wetlands, Department of Agronomy, Integrated Crop Management is published by the Department of Entomology, Iowa State University, 2000, (http://www.ipm.iastate.edu/ipm/icm/2000/7-3-2000/valwetlands.html.
- Ball P., 2000. Water, water everywhere, news@nature.com, Published online: 27 January 2000; | doi:10.1038/news000127-11
- Beck J., 2003,  Shattering Consensus in Kyoto: Public Citizen's Water for All Campaign. http://www.fntg.org/news/index.php?op=read&articleid=624
- Beltram, G. (ured), 2005. Skoberne, P. Izzivi za ohranjanje mokrišč, Ministrstvo za okolje in prostor, Ljubljana, 2005
- Beltram, G., 2003. Mokrišča. Vodno bogastvo Slovenije, Agencija RS za okolje, J Uhan, M. Bat (Urednika)
- Beltram, G., 1996, The Conservation and Management of Wetlands in Slovenia, Ph.D. Thesis in Human Ecology, Vrie Universiteit, Brussel, 328 s.
- Communication from the Comittion to Council and European parliament … use of conservation of wetlands, Brusses, 29.5.1995, CMO (95 189 Final)
- Krajinski park Sečoveljske soline, spletna stan http://www.portoroz.si/?id=368
- Kranjčević J. &  A. Prosen, 2003. Geodetski vestnik 47/2003 - 1 & 2 /, Zveza Geodetov Slovenije, Ljubljana, 2003
- Kryštufek, B., 2003. Strokovne osnove za vzpostavljanje omrežja Natura 2000: Bober (Castor fiber) (Končno poročilo). Naročnik: Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, ARSO, Ljubljana. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana. 322 str., digitalne priloge.
- Lešnik A. & A. Šalamun (URED), 2000. Kali – mreža vodnih biotopov,zgibanka, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, 2000, http://www.ckff.si/Kali/zlozenka.htm#naslov.
- Ramsarska konvencija, http://www.sigov.si/mop/zakonodaja/konvenc/ramsarska_konvencija.pdf
- RENATURACIJA DVOJNEGA JEZERA V DOLINI TRIGLAVSKIH JEZER -
AKCIJA 2000 http://www.sigov.si/tnp/7j/index.htm
- WWF, 2005. European drought: All dammed up but no water flows http://www.panda.org/news_facts/newsroom/news/index.cfm?uNewsID=21934
- Vodnogospodarski inštitut, 2000

- Ramsarska konvencija
- Societas herpetologica slovenica - društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev
- Društvo za opazovanje in proučevanje ptic slovenije – DOPPS
- Ornitološko društvo IXOBRYCHUS Koper
- Krajinski park Sečoveljske soline http://kpss.soline.si/
- Krajinski park Lahinja
- Notranjski regijski park
- Park Škocjanske jame
- bodoči Krajinski park Barje (nima še svoje spletne strani)
- Krajinski park Strunjan
- Naravoslovna učna pot Šturmovec v krajinskem parku ŠTURMOVEC
- Lovrenška jezera
- Škocjanski zatok
- O kalih
- Zavod RS za varstvo narave
- Agencija RS za okolje
- Ministrstvo za okolje in prostor

- WWF
- Greenpeace http://www.greenpeace.org/international/