Vodilno vprašanje za ali proti jedrski energiji bi moralo biti, ali gre za trajnostni energetski vir. Če izhajamo iz definicije trajnostnega razvoja Bruntlandine komisije, se torej vprašamo, »ali jedrska energija izpolnjuje današnje potrebe brez omejevanja možnosti bodočih generacij, da bodo izpolnile svoje potrebe?«.
Pri iskanju odgovora moramo upoštevati:
… da uran ni obnovljiv vir. Menda je zalog za nekaj desetletij. Kaj pa potem?
… da problem jedrskih odpadkov še ni rešen – niti tehnološko nasploh, niti lokacije za njihovo skladiščenje v Sloveniji še nismo našli. Sevanje ostankov goriva in drugih radioaktivnih materialov ostaja zanamcem še tisoče let.
… da obstaja nevarnost nesreč. Katastrofa v Fukušimi je ponovni dokaz, da jedrska energija ni varna pred naravnimi nesrečami ali človeško napako tudi v tehnološko najbolj razviti družbi.
… da so nuklearke izjemno ranljivi cilji za teroristične in vojne napade, hkrati pa je uporaba jedrske energije pogosto povezana z jedrskim oboroževanjem, česar mednarodna skupnost za nekatere države ne dopušča (Iran, Severna Koreja).
… da je cena jedrske energije visoka. Realno ceno jedrske energije je težko oz. kar nemogoče izračunati. Veliko stroškov namreč pokrivajo državne subvencije. Investicijska vrednost objektov je izjemno visoka, dodatno moramo upoštevati ne le stroške obratovanja z vsemi varnostnimi ukrepi, stroške pridobivanja uranove rude in sanacije rudnikov, stroške razgradnje, izgradnje odlagališča odpadkov in nenazadnje zavarovalne premije za primer nesreč, ki jih komercialne zavarovalnice pokrivajo le v omejenih zneskih.
… da je proizvodnja jedrske energije neučinkovita, saj je odpadna toplota iz procesa neuporabna in greje vodo v rekah in oceanih. Primernejše so »soproizvodne« tehnologije, ki ob proizvodnji električne energije koristno izrabljajo tudi toploto.
… da naložbe v jedrsko energijo ovirajo prehod v trajnostno družbo, ki bo temeljila na energetski učinkovitosti (kjer je potencial 60-80%) in 100% obnovljivih virih. Cena zgolj proizvodnje jedrske energije je relativno nizka ob izjemno velikih fiksnih stroških, kar spodbuja porabo, hkrati pa nadaljuje centraliziran vzorec energetskega omrežja namesto decentraliziranih pametnih omrežij. Hkrati je proizvodnja v času pasovna, neodzivna.
Ob upoštevanju vsega navedena postane očitno, da jedrska energija ni trajnostni vir. S stališča trajnosti in interesov prihodnjih generacij ni ustrezna niti kot dolgoročna vizija, niti kot prehodni energent. V prehodnem obdobju do večje energetske učinkovitosti in 100% obnovljivih virov je izrazito ugodnejši energent plin, ki je cenejši v izgradnji, z možnostjo decentraliziranih enot, soproizvodnje toplote in elektrike ter sposobnostjo hitre odzivnosti.
