Podnebno-energetska politika Evropske unije

Evropska unija je s svojimi primerjalno ambicioznimi podnebnimi cilji v svetovnem merilu ena vodilnih regij na področju politik preprečevanja podnebnih sprememb. Te so namenjene tudi vzpostavitvi bolj konkurenčnega, zanesljivega, cenovno dostopnega in vzdržnega energetskega sistema, ki naj bi zmanjšal tveganja zaradi odvisnosti od uvoženih energentov. Nizkoogljična usmeritev torej ni samo stvar podnebne odgovornosti.

Politike Evropske unije na področju podnebja in energije temeljijo na Pogodbi o delovanju Evropske unije [27]. Skladno s 191. členom je boj proti podnebnim spremembam eden od namenov okoljske politike Evropske unije, medtem ko skladno s 194. členom Evropska unija podpira učinkovito rabo energije in zmanjšanje rabe energije ter razvoj novih in obnovljivih virov energije.

Dolgoročna usmeritev Evropske unije v nizkoogljičnost se odraža v njenih strateških ciljih glede emisij toplogrednih plinov, ki so: zmanjšanje za vsaj 40 % glede na leto 1990 do leta 2030 in prehod na ničelno stopnjo neto emisij do leta 2050.


Podnebno-energetska politika Evropske unije do 2020

Sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (angl. European Union Emissions Trading System – EU ETS) je mehanizem za izvajanje podnebno-energetske politike Evropske unije, ki teži k stroškovno učinkovitemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz energetskega sektorja, energetsko potratne industrije in letalstva z vzpostavitvijo trga s pravicami do emisije toplogrednih plinov na podlagi načela »omejitve in trgovanja« (angl. cap and trade).

Sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bil vzpostavljen leta 2005 in se stalno nadgrajuje. V obdobju 2013–2020 poteka tretje trgovalno obdobje njegovega delovanja. Sprejeta pa je tudi že prenova zakonodajnega okvira za sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov za obdobje po letu 2020, tako da bodo podjetja še bolj motivirana, da zmanjšajo porabo energije oziroma preidejo na čistejše vire energije.

V trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote, ki uporabljajo fosilna goriva, ter vsa energetsko potratna industrija (upravljavci naprav, ki povzročajo emisije toplogrednih plinov) – približno 11.000 elektrarn na fosilna goriva in velikih industrijskih obratov v 31 državah – vseh 28 članicah Evropske unije, Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški [37]. Od leta 2012 so v sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov vključene tudi emisije iz letalskega prometa znotraj evropskega gospodarskega prostora (EGP) [38].

Podlaga za sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov je direktiva o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov iz leta 2003 [39], ki je že bila znatno spremenjena in okrepljena, tako da podpira doseganje aktualnih ciljev Evropske unije glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. Različica, ki se uporablja od leta 2013 oziroma od začetka tretjega trgovalnega obdobja [40], je v sistem uvedla:

  • linearno zmanjševanje skupne količine pravic do emisije toplogrednih plinov (za 1,74 % na leto), s čimer se zagotavlja postopno in predvidljivo zmanjšanje emisij skozi čas,
  • javne dražbe pravic do emisije toplogrednih plinov (tistih iz primarne emisije od države), ki postopno nadomeščajo brezplačne dodelitve pravic, začenši z elektroenergetskim sektorjem,
  • širšo pokritost glede vrst dejavnosti (dodane so npr. dejavnosti proizvodnja aluminija, proizvodnja ali predelava barvnih kovin, proizvodnja apna, proizvodnja izolacijskega materiala iz mineralne volne, mavčnih proizvodov in industrijskega oglja, nekateri segmenti kemijske industrije ter geološko shranjevanje toplogrednih plinov) in plinov (ogljikovemu dioksidu so dodani perfluorirani ogljikovodiki in dušikov oksid) ter
  • rezervni sklad pravic do emisije toplogrednih plinov (emisijskih kuponov v vrednosti 300 milijonov evrov) za financiranje inovativnih tehnologij obnovljivih virov energije in tehnologij za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida prek programa NER 300.

Prodaja pravic do emisije toplogrednih plinov oziroma emisijskih kuponov primarne emisije (od države) poteka na javnih dražbah. Republika Slovenija se je skupaj z Evropsko unijo in 24 drugimi državami članicami odločila za skupni dražbeni sistem, ki ga v njihovem imenu izvaja borza EEX iz Leipziga v Nemčiji. Sicer pa se emisijski kuponi kupujejo in prodajajo na odprtem sekundarnem trgu.

Trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov spodbuja stroškovno in ekonomsko učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, kar lahko vključuje povečanje energetske učinkovitosti oziroma zmanjšanje rabe energije ali kupovanje pravic do emisije toplogrednih plinov. Upravljavci naprav in operatorji zrakoplovov, ki ne porabijo celotne kvote dodeljenih emisijskih kuponov, jih lahko prodajo ali pa prihranijo za naslednje obdobje.

V Sloveniji so vrste naprav, dejavnosti in toplogrednih plinov, za katere je treba pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov, določene v posebni uredbi [41]. Ta je bila sprejeta skladno z Zakonom o varstvu okolja [42], ki v slovenskem pravnem redu konkretizira ureditev Evropske unije (Direktivo 2003/87/ES in njene dopolnitve in spremembe [43]).

Agencija Republike Slovenije za okolje je vzpostavila in vodi register emisijskih kuponov (REK) [44]. Slovenski register je povezan z registrom Združenih narodov (angl. International Transaction Log – ITL), ki deluje v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, in z registrom EU, ki je začel delovati 20. junija 2012. Register emisijskih kuponov je standardizirana elektronska podatkovna zbirka o imetnikih emisijskih kuponov, ki omogoča sledenje razdelitvi, posesti, prenosu, razveljavitvi in umiku emisijskih kuponov iz obtoka.

Člen 19 (1) direktive št. 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov zahteva, da se vse pravice, izdane v okviru tega sistema od 1. januarja 2012 dalje, hranijo v registru Unije na računih, ki jih upravljajo države članice Evropske unije [45].

Kam gre izkupiček od trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov?

Prihodki iz prodaje pravic do emisije toplogrednih plinov, pridobljeni z dražbo emisijskih kuponov za naprave in operatorje zrakoplovov, skladno s prvim odstavkom 127. člena Zakona o varstvu okolja [46] in Uredbo Komisije (EU) št. 1031/2010 [47] predstavljajo prihodek državnega proračuna. Višina prihodkov je odvisna od gibanja cene kuponov na borzi oziroma od razmerja med ponudbo in povpraševanjem [48].

Gibanje cene emisijskih kuponov v obdobju 2008–2019 (vir: Ice)

Ta sredstva države namenjajo za različne ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in prilagajanje podnebnim spremembam v Evropski uniji in v tretjih državah, pa tudi za raziskave, razvoj obnovljivih virov energije, preprečevanje krčenja gozdov in povečanje pogozdovanja ter obnovo gozdov, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida itd.

Leta 2017 so države članice Evropske unije od prodaje pravic do emisije toplogrednih plinov na dražbah zaslužile 5,6 milijarde evrov, kar je 1,8 milijarde evrov več kot leta 2016. Približno 80 % prihodkov iz obdobja 2013–2017 je bilo porabljenih oziroma je njihova poraba načrtovana za podnebne in energetske namene.

V Sloveniji se sredstva od prodaje pravic do emisije toplogrednih plinov stekajo v Sklad za podnebne spremembe, ki je namenski proračunski sklad v upravljanju ministrstva, pristojnega za okolje. Upravičeni nameni porabe sredstev sklada so določeni v Zakonu o varstvu okolja [49] ter letnih Programih porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe, ki jih sprejme Vlada RS.

[37] Register oziroma seznam upravljavcev naprav z dovoljenji za izpuščanje toplogrednih plinov iz Slovenije je objavljen na spletni strani Agencije Republike Slovenija za okolje: http://okolje.arso.gov.si/onesnazevanje_zraka/vsebine/trgovanje-z-emisijami-toplogrednih plinov.

[38] Uredba (EU) št. 421/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti zaradi izvajanja mednarodnega sporazuma o uporabi enotnega globalnega tržnega ukrepa za emisije iz mednarodnega letalstva do leta 2020 (UL L št. 129 z dne 30. 4. 2014, stran 1).

[39] Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275 z dne 25. 10. 2003, stran 32).

[40] Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 63).

[41] Uredba o toplogrednih plinih, dejavnostih in napravah, za katere je treba pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov oziroma izvajati monitoring emisij toplogrednih plinov (Uradni list RS, št. 55/11 z dne 7. 7. 2011).  Uredba o toplogrednih plinih, dejavnostih in napravah, za katere je treba pridobiti dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov oziroma izvajati monitoring emisij toplogrednih plinov (Uradni list RS, št. 55/11)

[42] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 61/17 – GZ).

[43] Direktiva 2004/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o dopolnitvi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sheme za trgovanje s pravicami za izpuščanje toplogrednih plinov v Skupnosti, upoštevajoč projektne mehanizme Kjotskega protokola (UL L št. 338 z dne 13. 11. 2004, stran 18), Direktiva 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (UL L št. 8 z dne 13. 1. 2009, stran 3) in Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 63).

[44] http://okolje.arso.gov.si/onesnazevanje_zraka/vsebine/trgovanje-z-emisijami-tgp

[45] Pravne podlage, ki urejajo delovanje registra Unije, so določene v Uredbi Komisije (EU) št. 389/2013 z dne 2. maja 2013 o določitvi registra Unije v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter odločbama št. 280/2004/ES in št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi uredb Komisije (EU) št. 920/2010 in št. 1193/2011.
Leta 2013 je bila uredba št. 389/2013 spremenjena tako, da je omogočila potrebne funkcionalnosti registra Unije za izvajanje 3. trgovalnega obdobja in vključila obdelave in obračunavanja vseh transakcij za izvajanje odločbe št. 406/2009/ES o porazdelitvi prizadevanj med državami članicami.

[46] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16 in 61/17 – GZ).

[47] Uredba Komisije (EU) št 1031/2010 z dne 12. novembra 2010 o časovnem načrtu, upravljanju in drugih vidikih dražbe pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (UL L št. 302 z dne 18. 11. 2010, str. 1), zadnjič spremenjene z Uredbo Komisije (EU) št. 1143/2013 z dne 13. novembra 2013 o spremembi Uredbe (EU) št. 1031/2010 o časovnem načrtu, upravljanju in drugih vidikih dražbe pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, zlasti v zvezi z navedbo dražbenega sistema, ki ga imenuje Nemčija (UL L št. 303 z dne 14. 11. 2013, str. 10).

[48] Leta 2018 so prilivi v proračun Republike Slovenije od prodaje pravic do emisije toplogrednih plinov znašali okrog 62 milijonov evrov.

[49] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 108/2009 z dne 28. 12. 2009, stran 14777).

Drugi zakonodajni akt v svežnju podnebnih in energetskih ukrepov Evropske unije je Odločba o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov [50]. Ta določa cilje posamezne države članice za doseganje zaveze Evropske unije v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov v Evropski uniji v obdobju 2013–2020.

Zavezujoči nacionalni cilji so izraženi kot minimalni odstotek omejitve emisij toplogrednih plinov do leta 2020 glede na emisije posamezne države iz leta 2005 v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Emisije v teh sektorjih vključujejo emisije iz prometa (razen letalstva, ki je del sistema trgovanja), kmetijstva, ravnanja z odpadki, uporabe topil in drugih proizvodov, rabe goriv v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih, zgorevanja goriv v industriji in gradbeništvu, industrijskih procesov ter ubežne emisije v energetiki in emisije iz manjših energetskih obratov in industrije, ki ni vključena v sistem trgovanja.

Do leta 2020 naj bi doseganje nacionalnih ciljev držav članic prispevalo k zmanjšanju skupnih emisij Evropske unije v teh sektorjih za približno 10 % glede na leto 2005. Skupaj z zmanjšanjem emisij, zajetih v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, naj bi to pripeljalo do skupnega zmanjšanja emisij Evropske unije za 20 % glede na leto 1990.

Nacionalni cilji se med državami članicami Evropske unije močno razlikujejo. Določeni so bili glede na relativno ekonomsko razvitost držav, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca. Medtem ko naj bi razvitejše države zmanjšale svoje emisije tudi do 20 %, je manj bogatim državam v teh sektorjih dovoljeno povečanje emisij zaradi pričakovane gospodarske rasti.

Leta 2020 raven emisij toplogrednih plinov Slovenije v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ne sme presegati ravni emisij iz leta 2005 za več kot 4 %.    

Cilji omejevanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, po državah

Ne glede na razlike v razvitosti si morajo vse države članice prizadevati za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in vsako leto poročati o svojih emisijah skladno z mehanizmom za spremljanje emisij toplogrednih plinov Evropske unije.

Odločba o porazdelitvi prizadevanj državam članicam omogoča nekaj prilagodljivosti, ki se nanašajo na shranitev, izposojo, nakup in prodajo dodeljenih emisij med državami članicami (npr. možnost prenosa dela dodeljenih letnih emisij za dano leto, ki presega emisije toplogrednih plinov v tistem letu, v naslednja leta, in možnost prenosa dodeljenih letnih emisij za dano leto na druge države članice, ki jim ni uspelo  izpolniti svojih obveznosti).

[50] Odločba 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

V skladu z Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov [51] imajo države članice Evropske unije zavezujoče cilje za povečanje deleža energije iz obnovljivih virov [52] (OVE) v njihovi skupni rabi energije do leta 2020. Ti cilji so odvisni od porabe energije iz obnovljivih virov posameznih držav in potenciala za povečanje njene proizvodnje, ki sega od 10 % na Malti do 49 % na Švedskem.

Slovenija ima cilj doseči najmanj 25-odstotni delež obnovljivih virov energije v končni bruto uporabi energije do leta 2020.

Doseganje nacionalnih ciljev naj bi Evropski uniji kot celoti omogočilo, da do leta 2020 doseže cilj 20-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov in 10-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v prometnem sektorju.

Vsaj 10 % porabe goriv v prometu v vsaki državi naj bi predstavljala goriva iz obnovljivih virov (npr. biogoriva, vodik, elektrika iz obnovljivih virov), pri čemer morajo biogoriva ustrezati dogovorjenim trajnostnim merilom.

Direktiva 2009/28/ES je v pravni red Republike Slovenije prenesena z Energetskim zakonom [53].

[51] Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 16).

[52] »Energija iz obnovljivih virov« pomeni energijo iz obnovljivih nefosilnih virov, namreč vetra, sonca, aerotermalne, geotermalne in hidrotermalne energije ter energijo oceanov, vodno energijo, biomaso, plin, pridobljen iz odpadkov, plin, pridobljen z napravami za čiščenje odplak, in biopline.

[53] Energetski zakon (Uradni list RS, št. 60/19 z dne 8. 10. 2019 – uradno prečiščeno besedilo).

Četrti del svežnja podnebnih in energetskih ukrepov Evropske unije je Direktiva 2009/31/ES o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida [21], ki v Evropski uniji vzpostavlja pravni okvir za varno uporabo tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljika (angl. Carbon Capture and Storage – CCS). V pravni red Republike Slovenije je prenesena z Energetskim zakonom. Zajemanje in shranjevanje ogljika vključuje zajem ogljikovega dioksida, ki nastaja pri industrijskih procesih, in njegovo shranjevanje v podzemnih geoloških formacijah, kjer ne prispeva h globalnemu segrevanju. Direktiva zajema vsa podzemna skladišča ogljikovega dioksida v Evropski uniji in določa zahteve, ki veljajo za celotno življenjsko dobo skladiščnih mest.

[21] Uredba (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije ter o razveljavitvi Sklepa št. 280/2004/ES (UL L št. 165 z dne 18. 6. 2013, str. 13).

V Evropski uniji je prepoznana pomembna vloga, ki jo v boju proti podnebnim spremembam igra energetika, še posebej povečanje energetske učinkovitosti oziroma varčevanje z energijo [54]. Energetska učinkovitost je eden od stroškovno najučinkovitejših načinov za povečanje zanesljivosti oskrbe z energijo ter zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in drugih onesnaževal. V Evropski uniji je bila tako leta 2010 sprejeta tudi Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo za leto 2020 (Energija 2020) [55], katere glavni cilji so:

  1. energetsko učinkovita Evropa,
  2. izgradnja vseevropskega integriranega energetskega trga,
  3. krepitev moči potrošnikov ter doseganje najvišje ravni varnosti in zanesljivosti oskrbe,
  4. okrepitev vodilne vloge Evrope na področju energetskih tehnologij in inovacij in
  5. okrepitev zunanjih razsežnosti energetskega trga Evropske unije.

V strategiji Evropska komisija na področju energetskih prihrankov za obdobje do leta 2020 predlaga osredotočanje na dva sektorja z največjim potencialom za energijske prihranke: prevoz in raba energije v stavbah. Posebne pozornosti je v strategiji deležen javni sektor, ki naj bi prek javnih naročil spodbujal energetsko učinkovite rešitve in dajal zgled drugim družbenim sektorjem. Energija 2020 poudarja tudi pomen aktivnih potrošnikov, ki bi jih države članice morale obveščati o njihovih pravicah na področju oskrbe z energijo in si jih prizadevati vključevati v notranji trg.

Za okrepitev prizadevanj za doseganje cilja, da Evropska unija do leta 2020 izboljša energetsko učinkovitost za 20 %, je bil v letu 2011 sprejet Načrt za energetsko učinkovitost 2011 [56]. Cilj v načrtu predlaganih ukrepov je poleg zapolnitve vrzeli pri doseganju 20-odstotnega cilja Evropske unije na področju prihranka energije uresničitev vizije Evropske unije za leto 2050, ki predvideva z viri gospodarno in nizkoogljično gospodarstvo, manjšo energetsko odvisnost in izboljšano zanesljivost oskrbe z energijo.

Zavezujoči ukrepi, predstavljeni v načrtu, se zrcalijo v Direktivi o energetski učinkovitosti [57] iz leta 2012. Direktiva ponuja splošni okvir za spodbujanje energetske učinkovitosti v Evropski uniji in predvideva številne ukrepe, ki podpirajo in narekujejo upoštevanje meril energetske učinkovitosti v javnih naročilih, prenovo javnih zgradb, pogodbeno zagotavljanje prihrankov energije, deljene pobude za nadgradnjo energetske učinkovitosti, podjetja za energetske storitve, učinkovitost proizvodnje energije, dostop električne energije iz soproizvodnje toplote in električne energije do omrežja, obveznosti glede prihranka energije, obvezno izvajanje energetskih pregledov v velikih podjetjih, informacijske storitve za porabnike energije in energetsko učinkovitost v ureditvi omrežij.

Ukrepi iz direktive se razširjajo na področja vseh sektorjev, kjer obstaja potencial prihranka energije in vključuje tudi sam energetski sektor. Ponovno je velika pozornost namenjena javnemu sektorju, ki mora kupovati le energetsko varčne izdelke, storitve in stavbe, države pa morajo vsako leto poskrbeti za prenovo vsaj 3 odstotkov skupne tlorisne površine stavb v lasti ali rabi javnega sektorja, da se poveča njihova energetska učinkovitost.

[54] S tehničnega vidika pomeni »energetska učinkovitost« manjše vložke energije ob istočasnem ohranjanju enakovredne ravni gospodarske dejavnosti ali storitve; »prihranek energije« je širši koncept, ki vključuje tudi manjšo porabo zaradi spremembe v obnašanju ali zmanjšanja gospodarske dejavnosti. V praksi je ta dva izraza težko razmejiti in se pogosto tudi v politikah uporabljata kot sopomenki.

[55] Evropska komisija (2010): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Energija 2020, Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo, dostopna na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52010DC0639&from=SL.

[56] Evropska komisija (2011): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Načrt za energetsko učinkovitost 2011, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2011:0109:FIN:SL:PDF.

[57] Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, stran 1).

V okviru Večletnega finančnega okvira Evropske unije 2014–2020 naj bi bilo vsaj 20 % proračuna Evropske unije, tj. 206 milijard evrov, porabljenega za zaščito podnebja. Podnebno financiranje je vključeno v večino ukrepov Evropske unije, vključno s kohezijsko politiko, kmetijstvom, zunanjo tehnično pomočjo, energijo in prometom itd.

Izrecno za sofinanciranje projektov na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam ter podnebnega upravljanja in informiranja je namenjenih 864 milijonov evrov v okviru programa LIFE Climate Action.

Iz prihodkov od prodaje pravic do emisije toplogrednih plinov Evropska unija financira tudi demonstracijske projekte na področju nizkoogljične energije, vključno s tehnologijami zajemanja in shranjevanja ogljika, za kar je bil vzpostavljen program NER 300.


Podnebno-energetska politika Evropske unije do 2030

Novembra 2017 sta Evropski parlament in Svet dosegla dogovor o prenovi zakonodajnega okvira za sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov za obdobje po letu 2020, tako da bi ta v obdobju 2021–2030 učinkovito podprl doseganje cilja Evropske unije za zmanjšanje emisij do leta 2030 skladno s podnebno-energetskim okvirom ter kot del prispevka Evropske unije k Pariškemu sporazumu. Direktiva za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb [63] je bila sprejeta marca 2018 in med drugim od leta 2021 dalje povečuje linearni faktor zmanjšanja količine pravic do emisije toplogrednih plinov z 1,74 na 2,2 % letno. Linearni faktor zagotavlja, da se bo hitrost letnega zmanjšanja skupne količine emisijskih pravic povečala, s čimer naj bi se do leta 2030 doseglo 43-odstotno skupno zmanjšanje emisij v okviru trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 2005.

Zmanjšanje ponudbe pravic do emisije toplogrednih plinov na trgu bo povišalo njihovo ceno ter s tem stroške izpuščanja emisij toplogrednih plinov v ozračje. Podjetja bodo tako bolj motivirana, da zmanjšajo porabo energije oziroma preidejo na čistejše vire energije. Poleg zmanjševanja obsega pravic do emisije toplogrednih plinov nova ureditev delovanja sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov po letu 2020 predvideva:

  • poseben rezervni mehanizem (angl. Market Stability Reserve), ki bo vsako leto omogočal umik 24 % presežnih pravic do emisije toplogrednih plinov s trga v rezervo, v primeru pomanjkanja pa jih bo mogoče iz rezerve dati nazaj na trg,
  • ustanovitev sklada za inovacije (angl. Innovation Fund) za finančno podporo obnovljivim virom energije, nizkoogljičnim projektom in tehnologiji za zajem in shranjevanje ogljikovega dioksida ter
  • ustanovitev sklada za modernizacijo, ki bo financiral obnovo energetskih sistemov v manj bogatih državah članicah.

[63] Direktiva (EU) 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb ter Sklepa (EU) 2015/1814 (UL L št. 76 z dne 19. 3. 2018, stran 3).

Aprila 2018 je bila sprejeta uredba, ki določa cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za obdobje 2021–2030 v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov [64]. Cilj zmanjšanja emisij do leta 2030 za 30 % glede na leto 2005 v teh sektorjih je pretvorjen v zavezujoče cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov posameznih držav članic za obdobje 2021–2030. Različnost nacionalnih ciljev odraža razlike v gospodarski razvitosti (pretežno v bruto družbenem proizvodu), tako da bodo najrazvitejše države članice morale do 2030 emisije znižati za 40 % glede na leto 2005, najmanj razvitim državam pa je do 2030 dovoljeno ohraniti emisije na ravni iz leta 2005.

Tabela: Cilji zmanjšanja emisij do 2030 (glede na 2005) v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov

Država Cilji
Luksemburg – 40 %
Švedska – 40 %
Danska – 39 %
Finska – 39 %
Nemčija – 38 %
Francija – 37 %
Velika Britanija – 37 %
Nizozemska – 36 %
Avstrija – 36 %
Belgija – 35 %
Italija – 33 %
Irska – 30 %
Španija – 26 %
Ciper – 24 %
Malta – 19 %
Portugalska – 17 %
Grčija – 16 %
Slovenija – 15 %
Češka – 14 %
Estonija – 13 %
Slovaška – 12 %
Litva – 9 %
Poljska – 7 %
Hrvaška – 7 %
Madžarska – 7 %
Latvija – 6 %
Romunija – 2 %
Bolgarija 0 %

Slovenija bo morala v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, do leta 2030 emisije zmanjšati za vsaj 15 % glede na leto 2005. Če bo izrabila vse fleksibilnosti, ki jih uredba omogoča, bo zadoščalo že 6-odstotno zmanjšanje emisij.

Nova uredba o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 ohranja oblike prožnosti, ki obstajajo v okviru odločbe o porazdelitvi prizadevanj do leta 2020 (npr. shranitev, izposoja, nakup in prodaja dodeljenih emisij med državami članicami), razen uporabe mednarodnih dobropisov, ki po letu 2020 ne bodo dovoljeni. Poleg tega bodo države članice za izpolnitev svojih ciljev lahko uporabljale omejeno količino odvzetih emisij v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva.

[64] Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 (UL L št. 156 z dne 19. 6. 2018, stran 26).

Junija 2018 sta Evropski parlament in Svet dosegla dogovor o:

  • spremembi direktive o energetski učinkovitosti, ki za Evropsko unijo do leta 2030 določa cilj povečanja energetske učinkovitosti za 32,5 %, ki se bo lahko leta 2023 še povečal. Prav tako podaljšuje letno obveznost na področju zmanjšanja rabe energije po letu 2020 [65],
  • prenovi direktive o obnovljivih virih energije, ki opredeljuje zavezujoč cilj povečanja deleža energije iz obnovljivih virov na 37 % do leta 2030, tudi ta cilj se bo leta 2023 lahko še povečal [66]. Direktiva tudi izboljšuje zasnovo in stabilnost podpornih shem za obnovljive vire energije; podpira prizadevanja za poenostavitev upravnih postopkov; dviguje raven ambicij za sektorja promet in ogrevanje/hlajenje; vključuje tudi nova merila trajnostnosti lesne biomase, katerih cilj je zmanjšati tveganje za uporabo netrajnostnih surovin za pridobivanje energije v Evropski uniji.

Že maja 2018 pa je bila sprejeta spremenjena Direktiva o energetski učinkovitosti stavb [67]. Ta vključuje ukrepe, ki naj bi pospešili hitrost obnove stavb in izboljšali energetsko učinkovitost novih stavb z uporabo inteligentnih sistemov upravljanja energije.

[65] Direktiva (EU) 2018/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spremembi Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, stran 210).

[66] Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, stran 82).

[67] Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L št. 156 z dne 19. 6. 2018, stran 75).

Maja 2018 je Evropska komisija predlagala nov večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 s proračunom v višini 1.134,6 milijarde evrov, v katerem je za spopadanje z izzivom podnebnih sprememb predvidenih 25 % odhodkov.

Pri tem sta posebej pomembna dva programa:

  • Obzorje Evropa je program Evropske unije za naložbe v raziskave in inovacije (2021–2027), katerega skupni proračun naj bi znašal 97,6 milijarde evrov in naj bi bil gibalo gospodarske rasti in delovnih mest. Njegov cilj bo podpirati politike Evropske unije, kot so prehod na nizkoogljično gospodarstvo, varstvo okolja in podnebne dejavnosti.
  • Program LIFE oziroma program za okoljske in podnebne ukrepe s proračunom 5,4 milijarde evrov, ki se osredotoča na razvoj in izvajanje inovativnih načinov za odzivanje na okoljske in podnebne izzive, kot je prehod na čisto energijo.


[27] Pogodba o delovanju Evropske unije (UL C 326 z dne 26. 10. 2012, stran 47).

Kazalo po politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb:

Celoten dokument je na voljo za prenos tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.