V nadaljevanju odgovarjamo na nekatera najpogosteje zastavljena vprašanja za lažji dostop do želenih informacij.

Trajnostni razvoj (TR) je izredno težko definirati. Definicij pojma je kar nekaj, najbolj preprosta in najbolj nazorna pa je definicija Svetovne Komisije za Okolje in Razvoj (Brundtlandina komisija), ki pravi da TR pomeni » zadovoljiti trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožali zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij« (Our Common Future, Oxford University Press 1987, stran 43).

V Umanoteri trajnostni razvoj razumemo kot dinamično ravnovesje med človekom in naravo, ki omogoča socialno pravičnost in medgeneracijsko solidarnost. Trajnostni razvoj za nas pomeni tudi, da namesto naravnih omejenih dobrin izkoriščamo neomejene zmogljivosti našega razuma, da bomo lahko naše okolje in vire zapustili naslednjim generacijam v čim boljšem stanju.


Umanotera je leta 1995 v sodelovanju z drugimi nevladnimi organizacijami pripravila dokument »Agenda 21 za Slovenijo«, v katerem so načela trajnostne družbe povzeta takole:

  • spoštovanje občestva življenja in odgovornost zanj,
  • izboljševanje kakovosti človekovega življenja,
  • ohranjanje vitalnosti in pestrosti Zemlje,
  • čim korenitejše zmanjševanje izčrpavanja neobnovljivih virov,
  • upoštevanje nosilne sposobnosti Zemlje,
  • spreminjanje osebnega odnosa in ravnanja,
  • usposabljanje skupnosti za samostojno in odgovorno ravnanje z okoljem,
  • oblikovanje državnega okvira za povezovanje razvoja in ohranitve,
  • ustvarjanje svetovnega zavezništva.

Vse o podnebnih spremembah in o tem, kakšni so trenutni cilji EU za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, kakšne cilje bi si morali postaviti, da preprečimo podnebni zlom, kakšen je naš trenutni ogljični odtis in kako ga lahko zmanjšamo, kakšen energetski sistem potrebujemo v prihodnosti pa tudi o podnebnih skeptikih, najdete na podstrani Podnebne spremembe.

Glavni izziv je, in bo ostalo, obsežno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov (glej podstran Podnebne spremembe). Kljub manjšemu napredku ostajata zelo problematični visoki rabi snovi (predvsem kot posledica gradbenih dejavnosti) in energije (na račun rasti porabe v prometu in industriji) oziroma nizka snovna in energetska učinkovitost. Priča smo velikemu zastoju pri razvoju ostalih OVE (sonce, veter, geotermalna energija), kjer smo, vsaj glede na ta kazalnik, na repu EU. Zelo problematične so tudi subvencije fosilnim gorivom, ki vsako leto predstavljajo približno 150 milijonov evrov[1] in tako presegajo znesek, ki ga namenimo za spodbujanje OVE. Širše gledano gre za okolju škodljive subvencije, ki na letni ravni predstavljajo cca 500 milijonov evrov[2].  V kmetijstvu se soočamo z nizko stopnjo samooskrbe pri sadju in zelenjavi, zelo zaskrbljujoč pa je tudi obseg razpoložljivih (in nadaljnja pozidava že obstoječih) kmetijskih zemljišč ter pritiski kmetijstva na kakovost voda, kar je še posebej izrazito v SV Sloveniji. Kmetijstvo ima pomemben vpliv tudi na biodiverziteto, ki je v Sloveniji zelo bogata, vendar pa zaradi negativnih pritiskov na habitate upada. Tudi na področju kakovosti zraka se predvsem pozimi soočamo s težavami zaradi individualnih kurišč, na slabšo kakovost zraka pa poleg tega pomembno vpliva tudi promet. Ob vsem že zapisanem velja izpostaviti, da v Sloveniji še vedno nismo sanirali starih bremen in degradiranih območij.

[1] Vir: Poročilo o izvajanju OP TGP (https://bit.ly/2ZhkjjS) in Agencija Republike Slovenije za energijo (https://bit.ly/2I7DfbS)

[2] Vir: Poročilo Zelena proračunska reforma, Umanotera (https://bit.ly/2NA2d5S)

Med glavne naloge nedvomno sodita zaustavitev rasti cestnega prometa in preusmeritev potnikov na javni potniški promet. Za to so potrebne naložbe v nadgradnjo in posodobitev železniškega ter avtobusnega prometa in hkratno spodbujanje nemotoriziranih oblik mobilnosti (kolesarjenje, hoja). Slovensko industrijo bo potrebno prestrukturirati v nizkoogljično in snovno ter energetsko učinkovito proizvodnjo, za kar so pomembne zlasti inovacije v proizvodnih procesih, produktih in poslovnih modelih. V obeh primerih bo potrebno bistveno zmanjšanje porabe energije, k spremembam pa pomembno prispevata tudi ukinitev okolju škodljivih subvencij in izvedba zelene proračunske reforme. Strukturne spremembe so potrebne tudi v kmetijstvu, kjer bo potrebno preiti iz prireje mleka in goveda na večjo pridelavo zelenjave in sadja, ob sočasnem prehodu na ekološko kmetovanje. Na področju odpadkov pa je bistveno doseči napredek v preprečevanju nastajanja odpadkov z večjo rabo reciklabilnih materialov in ustrezno zasnovo izdelkov ter embalaže. Degradirana območja bi lahko sanirali s prednostnim usmerjanjem novih naložb na ta območja, kar bi lahko uredili znotraj Zakona o spodbujanju investicij. Na področju OVE bo potrebno dati prednost razpršeni proizvodnji in energetskim skupnostim, kjer skupine prebivalcev na lokalni ravni vlagajo v skupnostne sončne ali vetrne elektrarne.

Okoljska politika je v Sloveniji že vrsto let zapostavljena in podvržena sistematični razgradnji institucij in inštrumentov varstva okolja; politike varstva okolja pa se podrejajo ostalim (pogosto zasebnim) kapitalskim interesom. Negativne posledice le-tega se odražajo v predpisih, ki so bili v preteklosti sprejeti in ki so vodili v nižanje standardov varstva okolja ter narave, in deregulaciji ključnih politik, ki vsem nam zagotavljajo kakovostno bivanje v čistem in zdravem okolju. Posledice lahko vidimo tudi v okolju samem – od požarov in nesreč v industrijskih obratih do več deset let starih degradiranih območij, ki še vedno niso sanirana, ter nadaljevanja pozidave kmetijskih zemljišč. Nenazadnje na slabo stanje opozarjajo tudi številne iniciative, ki se proti degradaciji okolja borijo na lokalnem nivoju. V zadnjem obdobju je sicer resorno ministrstvo nekoliko okrepilo svoje aktivnosti in stališča, kar pa (zaradi vseh že nakopičenih težav in ob upoštevanju nalog, ki so pred nami) brez celovite podpore vlade in vseh resorjev, ter precej večjih ukrepov, verjetno ne bo zadostovalo. Ključna je torej podpora vseh ostalih resorjev s podporo predsednika/predsednice vlade, kjer pa napredka v tej smeri še kar ni na vidiku.

Iz izkušenj preteklih let lahko rečemo, da ne. Po volitvah vedno nastopi obdobje “realne politike” – najprej z oblikovanjem vladne koalicije (kjer že prihaja do soočanja prioritet), potem pa še bolj izrazito v času vladanja, ko se ideje soočijo z realnostjo pritiskov s strani različnih interesnih skupin in s pričetkom preusmerjanja potrebnih finančnih sredstev za izvedbo v druge »prioritete«. V teh situacijah lahko zaživijo le tiste obljube, ki imajo najvišjo stopnjo politične podpore v vladajočih strankah. Izvajanje obljub in zakonodajnih zavez smo med drugim spremljali v okviru projekta Ogledalo vladi; v svojih 25. letih delovanja pa še nismo naleteli na vlado, ki bi izpolnila dane obljube na področju varstva okolja in podnebja.

Več kot 50 odstotkov zakonodaje EU se nanaša na okolje in ta oblikuje približno 80 odstotkov naše nacionalne okoljske zakonodaje. Vsebino okoljske zakonodaje tako sami kreiramo zgolj v manjšem deležu; samostojni pa smo predvsem pri določanju načinov izvajanja direktiv, torej pri izboru poti za doseganje zadanih ciljev. Na stanje okolja Slovenije tako vplivajo velike evropske politike, ki se tako rekoč preslikajo na nacionalno raven, kar pa ne preprečuje državam članicam sprejetje bolj ambicioznih ciljev in ukrepov.

Prvi preboj mora biti spoznanje, da varstvo okolja terja medsektorski pristop in sodelovanje vseh resorjev. Ko bosta temi varovanja okolja in preprečitve podnebnega zloma postali politična prioriteta, ki bo uživala podporo vseh resorjev, bodo bistveno lažje dosegljivi tudi izvajanje okoljske politike, izboljšanje stanja na terenu ter potrebno drastično zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Med najpomembnejšimi nalogami za prihodnost pa je projekt odrasti; študije namreč kažejo, da sta gospodarska rast in razogljičenje nezdružljiva, in da lahko omejitev segrevanja planeta na 1.5 stopinje Celzija dosežemo le v scenariju, kjer je slednja upoštevana.