Zero pollution action plan

Pregledali smo pravni okvir glede emisij iz kmetijstva v tla, vode in zrak za Slovenijo

Za čim boljše izvajanje Akcijskega načrta EU za ničelno onesnaževanje v Sloveniji smo podrobneje pregledali pravni okvir emisij v tla, vode in zrak iz kmetijstva, identificirali probleme in predlagali nekatere sistemske rešitve, ocene stanja in problemov pa smo oprli predvsem na Poročilo o stanju okolja 2022, ki ga pripravlja ARSO na podlagi kazalcev okolja, ki jih spremlja.

Glede voda so ocene stanja voda in onesnaževanja iz kmetijstva negativne – kmetijstvo negativno vpliva predvsem na ekološko stanje površinskih in kemijsko stanje podzemnih voda. Najslabše so ocenjena površinska vodna telesa v porečju Mure, zaradi aktualnih ali preteklih kmetijskih dejavnosti. Glede podzemnih voda so v najslabšem kemijskem stanju vodna telesa pretežno v vodonosnikih z medzrnsko poroznostjo na severovzhodnem delu Slovenije, povzročajo pa ga predvsem nitrati in pesticidi ter njihovi razgradni produkti. ARSO tudi meni, da še posebej kotline, kjer je načeloma najbolj rodovitna zemlja v Sloveniji (ter vodonosniki oz. podzemna, pitna voda), niso ugodne za intenzivno kmetijsko dejavnost z vidika izpuščanja nitratov v podzemne vode. Sicer pa na večini vodonosnikov ugotavlja trend zmanjševanja ostankov pesticidov. S stališča varstva voda pred onesnaževanjem pa so pomembna tudi vodovarstvena območja, ki zajemajo 17,4% površine Slovenije in kar na 30% teh gre za kmetijsko rabo tal, zato so na teh območjih določena varovalna pravila, ki se nanašajo predvsem na ravnanje z gnojevko. Glede na navedeno se priporoča bolj trajnostna kmetijska dejavnost s sonaravnimi načini kmetovanja, manjšim vnosom fitofarmacevtskih sredstev ter izboljšanim ravnanjem z gnojili. Ključni na področju so načrti upravljanja voda, za prostorsko načrtovanje pa so pripravljene Splošne smernice s področja upravljanja z vodami. Ker gre pri emisijah iz kmetijstva v tla in vode za povezano onesnaževanje, je, tako kot glede tal, tudi pri onesnaževanju voda ključen nadzor nad izvajanjem predpisov (in načrtov upravljanja voda) ter pravilnega izvajanja ukrepov skupne kmetijske politike v novem obdobju do 2027. Nadzorne mehanizme in inšpekcijske službe je potrebno okrepiti, saj morajo subvencije kmetijske politike prispevati k zmanjševanju onesnaževanja.

Analiza vplivov emisij iz kmetijstva v vode je dostopna tu.

Glede tal smo ugotovili, da podatki o onesnaženosti tal temeljijo na dokaj skopih monitoringih, ki so se izvedli v preteklosti – v zadnjem desetletju je bilo odvzetih 366 vzorcev iz kmetijskih tal. Sicer pa iz raziskav onesnaženosti tal v Sloveniji, ki jih od leta 2008  vodi ARSO, izhaja, da so tla v Sloveniji večinoma neonesnažena, izstopajo posamezna območja, ki so obremenjena z nekaterimi anorganskimi (npr. kadmij, svinec, arzen, baker) in organskimi onesnaževali (npr. fitofarmacevtska sredstva). Veljavne pravne podlage preprečujejo onesnaževanje tal iz kmetijstva in v kolikor do tega prihaja, gre za problem pomanjkljivega (inšpekcijskega) nadzora nad izvajanjem predpisov. Od leta 2019 imamo tudi Pravilnik o monitoringu kakovosti tal, sprejet je Program monitoringa kakovosti tal (za obdobje 2022-2026), do konca 2022 pa morata biti sprejeta dva podzakonska predpisa na podlagi spremembe Zakona o kmetijstvu (ZKmet-1F) – glede gnojenja ter glede spremljanja stanja kmetijskih tal. Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da se bomo v bodoče imeli boljši pregled nad stanjem tal in tudi bolj učinkovito varovanje. Veliko so k izboljšanju stanja prispevale aktivnosti Slovenskega partnerstva za tla, predvsem pa so se veliki premiki zgodili tudi na ravni EU. Sprejeta je bila Strategija EU za tla do leta 2030, na njeni podlagi pa se pripravljajo tudi izhodišča za pravno zavezujoča pravila varstva tal. Pripravlja pa se tudi uredba o trajnostni rabi fitofarmacevstkih sredstev, ki želi določiti pravno zavezujoče cilje zmanjševanja rabe pesticidov in celo prepoved uporabe pesticidov na določenih občutljivih področjih, saj dosedanja direktiva (2009/128/ES) ni dosegla ustreznih učinkov. Računati je, da bo tej, ko bo sprejeta sledil nov Nacionalni akcijski program za doseganje trajnostne rabe fitofarmacevtskih sredstev, saj se veljavni izteče z letom 2022. Še vedno pa zaostajamo z izvajanjem Protokola o izvajanju Alpske konvencije iz leta 1991 na področju varstva tal, saj še nimamo vzpostavljenega katastra starih bremen.

Glede zraka je ključen Operativni program nadzora nad onesnaževanjem zraka, ki pa je s stališča nadzora nad emisijami onesnaževal v zrak iz kmetijstva že nekoliko zastarel, saj je bil sprejet v letu 2019 in se je glede kmetijstva referiral na tedaj veljavni načrt za izvajanje skupne kmetijske politike do 2020. Glede novega obdobja skupne kmetijske politike so zaveze strateških usmeritev EU, torej tudi Akcijskega načrta EU za ničelno onesnaževanje vključene v zahteve nove Skupne kmetijske politike, ki jim sledijo nacionalni načrti. Tekoče spremljanje stanja zraka pa se izvaja na podlagi Programa ocenjevanja kakovosti zraka za obdobje 2022-2024. Sicer pa kmetijstvo povzroča emisije metana, amonijaka, nemetanskih hlapnih ogljikovodikov, dušikovih oksidov ter PM_2,5 in PM₁₀ delcev. Izpusti metana, ki nastajajo iz živinoreje, predvsem govedoreje, predstavljajo 10,9% vseh emisij toplogrednih plinov v Sloveniji. Te se naslavljajo z ukrepi blaženja podnebnih sprememb in niso bile predmet te analize. Je pa potrebno v zvezi z amonijakom, katerega izpusti iz kmetijstva v Sloveniji so po kazalcih okolja sicer nižji od še dopustnih, omeniti še perečo problematiko smradu. Ta na ravni EU ni urejena, nekatere države pa do določene mere naslavljajo neprijetne vonjave. Pripravljene so  Strokovne podlage za vzpostavitev sistema za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprijetnim vonjem, katerim naj bi po navedbi Ministrstva za okolje in prostor sledila priprava predpisa.

Analiza vplivov emisij iz kmetijstva v tla in zrak je dostopna tu.

Predlogi sistemskih ukrepov za izboljšanje stanja

1. Skupno sito za poseganje v vodna okolja

Ustvariti je treba skupno sito za upravljanje z vodami, kjer pristojni državni organ (Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija RS za vode[1] in drugi relevantni organi) za vsako prostorsko načrtovanje ali konkreten poseg v okolje v prihodnje vnaprej vzpostavi jasne smernice za doseganje dobrega stanja površinskih in podzemnih voda, ki sledijo načrtom upravljanja voda in vsem drugim strateškim ter pravnim dokumentov Slovenije in ki v primeru neizpolnjevanja ne omogočajo posega v prostor (v okviru pridobivanja gradbenega dovoljenja). Te smernice naj se preko prakse ustrezno preoblikujejo ali vključijo v zavezujoče predpise (ZV-1, po potrebi tudi v Gradbeni zakon).[2] Smernice naj ustrezno upoštevajo in obravnavajo vplive ukrepov z vseh področij (umeščanje obnovljivih virov v prostor, ukrepi s področja podnebne politike itd.) na vode.

2. Uskladitev strategij z drugih področij ter zavezujočih vodnih norm in varovalk z usmeritvami vodnih strateških dokumentov

Medtem ko strateški dokumenti na področju voda intenzivno in večinoma brez izjem zasledujejo preprečevanje kakršnegakoli poslabšanja stanja voda, strategije z drugih področjih problematiko slabo ali sploh ne naslavljajo, predpisi pa še vedno omogočajo izjeme pri poseganju v prostor, ki omogočajo slabšanje stanja voda. Zato je nujna zaostritev pogojev za omogočanje izjem ohranjanja ali ponovnega vzpostavljanja dobrega stanja površinskih ali podzemnih voda v ZV-1, še posebej pri bodočih posegih v prostor, posebej na vodovarstvena območja, na vodna in priobalna zemljišča, ter na ranljiva in že ogrožena območja. Cilji strateške vodne politike naj bodo vključeni v politike in izvedbene predpise na vseh področjih (kmetijstvo, industrija, ribištvo, obnovljivi viri energije itd.), ali naj na tej področjih neposredno zavezujejo. Vodni strateški dokumenti naj jasno določijo obveznosti kmetijskega sektorja glede varstva voda.

3. Prestrukturiranje kmetijske dejavnosti

Kmetijsko dejavnost, ki negospodarno ali netrajnostno rabi vodo ali škodljivo vpliva na vodna telesa (poudarek na podzemnih vodah), še posebej neposredno na vodovarstvenih območjih ter ob ali na ogroženih ali ranljivih vodnih telesih, je potrebno, kjer je to možno ali smiselno, prestrukturirati v trajnostne, sonaravne oblike kmetovanja in pridelave hrane z ustreznim subvencioniranjem ter velikim poudarkom na izobraževanju in ozaveščanju. Kritična kmetijska zemljišča z največjim negativnim vplivom na vode (še posebej podzemne) naj država strateško in finančno podpre za prehod v trajnostno kmetovanje, ali zemljišča odkupi ali zamenja ter ustrezno nadomesti izgube dohodka za kmete zaradi navedenih ukrepov, za vnaprej določeno, prehodno obdobje.

4. Bolj učinkovit nadzor nad uporabo gnojil in pesticidov ter prepoved v določenih primerih

Gnojila ter pesticidi so še vedno eden izmed najpomembnejših onesnaževalcev voda. Državni in inšpekcijski nadzor nad uporabo gnojil in pesticidov je treba kadrovsko in finančno podpreti in uporabo bolj učinkovito nadzorovati ter jih v določenih primerih, po vzoru varstva VVO I, popolnoma prepovedati. Kršenje pravil je treba ustrezno sankcionirati in razmisliti o dvigu kazni, ter odvzemu ali zmanjšanju morebitnih subvencij, ki jih kmetija pridobiva od države ali EU.

5. Prevlada javnega interesa naj ne bo mogoča, kadar bi projekt poslabšal stanje voda

Prevlada javnega interesa nad javno koristjo ohranjanja narave po 101.f členu Zakona o ohranjanju narave[3] naj ne bo mogoča, v kolikor bi projekt poslabšal kemijsko ali ekološko stanje površinskih voda, ali kemijsko stanje podzemnih voda. Za to je potreben ustrezen poseg v ZV-1, ki prevlada nad ZON kot lex specialis na področju varstva voda.

[1] Direkcija RS za vode: https://www.gov.si/drzavni-organi/organi-v-sestavi/direkcija-za-vode/

[2] Gradbeni zakon, Uradni list RS, št. 199/21 in 105/22 – ZZNŠPP.

[3] Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS, št. 96/04 in spremembe.