V zavihkih spodnje harmonike so opisani vzroki podnebnih sprememb in njihove posledice na globalni ravni in v Sloveniji.
Poseben zavihek je posvečen projekcijam podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja.
Zgoščene informacije o podnebnih spremembah in projekcijah za Slovenijo najdete v infografiki, navodila za ukrepanje slehernika na področju blaženja podnebnih sprememb pa v zavihku Kaj lahko storimo sami?
Dodani so odgovori na nekatera pogosto zastavljena vprašanja, povezave na nadaljnje zanimivo branje in kotiček za podnebne skeptike.

Zemlja se segreva, podnebje se spreminja

Povprečna temperatura zemeljskega površja se je od konca 19. stoletja povišala za 1 °C.

Globalno segrevanje je v pretežni meri posledica povečane vsebnosti ogljikovega dioksida (CO2) in drugih toplogrednih plinov, ki se v ozračje sproščajo pri človekovih dejavnostih.

Učinek tople grede

Toplogredni plini v ozračju (CO2, vodna para, metan, dušikov oksid, ozon itd.) imajo sposobnost, da v zemeljskem sistemu zadržijo energijo, ki na naš planet prihaja od Sonca, in preprečijo, da bi v celoti ušla nazaj v vesolje. Ta pojav se imenuje učinek tople grede.

Ko sončna svetloba doseže Zemljo, je ozračje približno tretjino odbije. Manjši del preostale svetlobe ozračje absorbira, večino pa prepusti. Prepuščena svetloba nadaljuje pot do Zemljinega površja, od katerega se je en del odbije, preostali del pa vpijejo oceani in kopno. Absorbirana svetloba greje oceane in kopno, ki to toploto sevajo nazaj v obliki infrardeče svetlobe. Toplogredni plini vpijejo del te svetlobe ter tako preprečijo, da bi v celoti ušla v vesolje.

Ko molekule toplogrednih plinov absorbirajo infrardeče sevanje, se temperatura plina zviša, zaradi česar se poveča njihova energija infrardečega sevanja. Ker plini sevajo v vse smeri, je del tega sevanja usmerjen tudi navzdol in doseže zemeljsko površje, ki ga absorbira. Temperatura površja je zato višja, kot bi bila samo zaradi neposrednega sončnega ogrevanja, višja je tudi temperatura najnižje plasti ozračja. To dodatno ogrevanje zemeljske površine zaradi ozračja je naravni učinek tople grede.

Zaradi učinka tople grede je naš planet dovolj topel za življenje, saj je povprečna temperatura na površju Zemlje okrog 15 ˚C. Brez ozračja bi bila Zemlja zamrznjen planet s povprečno temperaturo površja le okrog -18 ˚C.

Preveč učinka tople grede. V Venerinem ozračju je približno 154.000-krat več CO2 kot v zemeljskem ozračju. Zaradi močnega toplogrednega učinka je temperatura površja Venere več kot 400 ˚C.


Premalo učinka tople grede. Na planetu Mars je učinek tople grede zaradi zelo tankega ozračja šibek. Površje planeta je zamrznjeno, brez znakov življenja.

CO2 je najpomembnejši toplogredni plin, ki se sprošča pri človekovih dejavnostih. Zaradi visoke in hitro naraščajoče vsebnosti v ozračju ima večji skupni učinek segrevanja kot vsi ostali toplogredni plini skupaj. V ozračju ima dolgo življenjsko dobo (50 do 200 let), zato je za njegovo naravno odstranitev iz ozračja potrebnega veliko časa.

Vsebnost CO2 v ozračju se je v zadnjih desetletjih močno povečala

Starodavni mehurčki zraka, ujeti v ledenikih, nam omogočajo vpogled v stanje ozračja in podnebja daleč nazaj v zgodovini planeta Zemlja. Povedo nam, da se je vsebnost CO2 v ozračju v času ledenih dob gibala okrog 200 delcev na milijon (angl. ppm – parts per million), v toplejših vmesnih obdobjih pa okrog 280 ppm. Dolga tisočletja ni nikoli presegla 300 ppm.

Vsebnost CO2 v ozračju v zemeljski zgodovini[1]

Za obdobje od konca zadnje ledene dobe pred približno 10.000 leti, imenovano »holocen«, je značilna stabilnost zemeljskega podnebnega sistema. V tem obdobju stabilnosti, v katerem so se pojavljale, razvijale in uspevale človeške civilizacije[2], so bili naravni viri CO2 (dihanje živali in rastlin) uravnoteženi z naravnimi ponori CO2 (oceani in rastline, ki CO2 porabijo v procesu fotosinteze).

Naravni viri in ponori CO2[3]

Rezultat tega naravnega ravnotežja so bile le majhne spremembe vsebnosti CO2 v ozračju v zadnjih 10.000 letih. To ravnotežje pa so porušile dodatne količine CO2, ki se v ozračje sproščajo zaradi človekovih dejavnosti.

Od začetka industrijske revolucije, še posebej močno pa od sredine 20. stoletja, se je raven CO2 v ozračju povečala za približno 40 %. Ker so v tem obdobju človeške aktivnosti postale glavni razlog globalnih okoljskih sprememb, je ta nova era dobila ime »antropocen«[4].

K povečanju vsebnosti CO2 je največ prispevalo kurjenje fosilnih goriv (nafte, premoga in zemeljskega plina), pa tudi od človeka povzročene spremembe ekosistemov (predvsem uničenje gozdov) in s tem zmanjšanje njihove zmožnosti, da iz ozračja izločijo CO2. Porast vsebnosti CO2 v ozračju v zadnjem stoletju kaže tesno povezavo s količino porabljenih fosilnih goriv. Ob njihovem izgorevanju namreč približno 45 % nastalih izpustov CO2 ostane v ozračju[5].

Od sredine 20. stoletja dalje meritve kažejo strmo povečanje vsebnosti CO2 v ozračju. Leta 2013 je vsebnost prvič v zabeleženi zgodovini presegla 400 ppm in še naprej raste[6].

Povečana vsebnost toplogrednih plinov povzroča globalno segrevanje

Vsaka sprememba v zemeljskem podnebnem sistemu, ki vpliva na to, koliko energije vstopa v sistem oziroma ga zapusti, spremeni Zemljino sevalno ravnotežje in lahko povzroči spremembo temperature ozračja in zemeljske površine. Med naravnimi dejavniki, ki povzročajo takšne spremembe, so spremembe sevanja Sonca, spremembe oblike zemeljske orbite in osi vrtenja (te se dogajajo v obdobjih, ki trajajo več deset tisoč do sto tisoč let) ter veliki vulkanski izbruhi, pri katerih svetlobo odbijajoči delci dosežejo visoke plasti ozračja.

Človek pa vpliva na podnebje z onesnaževanjem ozračja z aerosoli (mikroskopskimi delci, ki absorbirajo ali odbijajo sončne žarke ter posredno vplivajo tudi na oblake); deforestacijo, ki spremeni način, kako zemeljska površina odbija in vpija sočno toploto; ter najmočneje z višanjem vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju. Zaradi slednjega se zmanjša sevanje energije v vesolje in je več ostane v zemeljskem podnebnem sistemu.

Zgodovinski podatki kažejo, da so spremembam vsebnosti CO2 vedno tesno sledile spremembe temperature ozračja.

Zadnjih 300.000 let je temperatura zemeljskega ozračja tesno sledila spremembam vsebnosti CO2[7].

Raztegnjena časovna os za obdobje po začetku industrijske revolucije (od konca 19. stoletja do danes) pokaže, da tudi povečano vsebnost CO2 v ozračju v zadnjem stoletju spremlja dvig povprečne globalne temperature.

Globalna temperatura se je od začetka industrijske revolucije povišala za približno 1 ˚C.

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC)[8] je v svojem petem poročilu, objavljenem leta 2014[9], s 95-odstotno zanesljivostjo ugotovil, da so segrevanje našega planeta v zadnjih 50 letih v veliki meri povzročili toplogredni plini, ki so posledica človekovih dejavnosti.

Sprememba temperature zaradi velike vztrajnosti podnebnega sistema, predvsem zmožnosti skladiščenje toplote v oceanih, časovno zaostaja za spremembami vsebnosti CO2. Tudi če bi se vsebnost toplogrednih plinov danes stabilizirala, bi se Zemlja zaradi toplogrednih plinov, ki so že v ozračju, še naprej segrevala (za približno 0,5 °C do konca 21. stoletja). Nadaljnje povišanje temperature je odvisno od tega, koliko CO2 bomo spustili v ozračje v prihodnosti[10].

S klikom na sliko vstopite v podnebni časovni stroj in lahko opazujete spreminjanje globalne temperature od začetka industrijske revolucije. Modra barva označuje področja s podpovprečno temperaturo, rdeča pa področja, ki so toplejša od povprečja[11].

Dokler bo vsebnost toplogrednih plinov naraščala in krepila učinek tople grede, bo količina zadržane sončne energije v zemeljskem podnebnem sistemu še naprej presegala količino energije, ki pobegne v vesolje. Zaradi energetskega neravnotežja se bo temperatura zemeljskega površja in prizemnega sloja ozračja še naprej zviševala.

Dodatna energija, ki zaradi okrepljenega toplogrednega učinka ostaja v podnebnem sistemu, povzroča spremembe zemeljskega podnebja.


[1] Vir: climate.nasa.gov
[2] Rockström, Johan in dr. (2009): A Safe Operating Space for Humanity. Nature 461: 472–475.
[3] Prirejeno po: UCAR Center for Science Education
[4] Crutzen, P. in Stoermer P.J. (2000): The “Anthropocene”. IGBP Newsletter 41: 12–14.
[5] https://earthobservatory.nasa.gov/Features/CarbonCycle/page5.php
[6] Vir: NOAA Earth System Research Laboratory, Global Monitoring Division
[7] Vir: NOAA Climate.gov
[8]  Medvladni odbor za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC) je mednarodno telo za ocenjevanje zanesljivosti znanstvenih izsledkov o podnebnih spremembah. Sestavlja ga več kot 1000 neodvisnih znanstvenih strokovnjakov iz držav vsega sveta. Deluje pod okriljem Združenih narodov in redno pripravlja poročila, ki so prvenstveno namenjena oblikovalcem politik. Poročila IPCC tudi predstavljajo podlago za mednarodna pogajanja o ukrepih za preprečevanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, ki poteka na podnebnih konferencah v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC).
[9] IPCC je v pripravah na podnebno konferenco v Parizu (2015) pripravil Peto poročilo (angl. Fifth Assessment Report – AR5). Dostopno na: https://www.ipcc.ch/report/ar5/
[10] Meehl, G.A. (2005): How Much More Global Warming and Sea Level Rise? Science 307: 1769-1772.
[11] https://climate.nasa.gov/interactives/climate-time-machine

Meritve po vsem svetu jasno kažejo na to, da se podnebje spreminja, in znanstvene raziskave nedvoumno kažejo, da so glavni vzrok za to izpusti toplogrednih plinov, ki jih povzročajo človeške dejavnosti.

Podnebne spremembe povzročajo vidne posledice v okolju:

– Zemlja postaja toplejša. Globalno segrevanje je bilo najhitrejše od začetka osemdesetih let 20. stoletja, pri čemer je bilo v 21. stoletju (do 2018) izmerjenih 18 od devetnajstih najtoplejših let v zgodovini instrumentalnih meritev[12].

– Zaradi višjih temperatur je okrepljeno izhlapevanje in spreminjajo se regionalni padavinski vzorci (količina dežja in snega)[13]. Na severni polobli se je površina snežne odeje zmanjšala in spomladi se sneg stali bolj zgodaj[14].

– Povečuje se pogostost in intenzivnost izjemnih vremenskih pojavov – vročinskih valov, suš in neurij[12].

– Ledeniki in kopenski ledeni pokrovi (Grenlandija, Antarktika) se talijo, zaledenelost rek in jezer se zmanjšuje[15].

– Zmanjšuje se površina morskega ledu in odmrzuje se permafrost[14]. Zaradi manjše površine morskega ledu oceani vpijejo več toplote, pojavi se pozitivna povratna zanka, ki vodi do nadaljnjega ogrevanja.

Kliknite na sliko in si oglejte spreminjanje površine arktičnega morskega ledu v zadnjih desetletjih.

V primeru nadaljevanja naraščajočega trenda izpustov toplogrednih plinov lahko že sredi 21. stoletja na Arktiki pričakujemo poletja brez ledu[14]. Arktični led pomembno vpliva na globalni podnebni sistem in posledic njegovega izginotja znanstveniki zaenkrat ne znajo napovedati.

– Oceani postajajo bolj kisli.

Ko se CO2 raztaplja v morski vodi in tvori ogljikovo kislino, voda postaja bolj kisla (pH se znižuje). V zadnjih 200 letih so svetovna morja postala za 30 % bolj kisla. Takšna relativno hitra sprememba morskemu življenju, ki se je razvilo v milijonih let stabilnega pH, ne daje zadosti časa za prilagajanje (lupine nekaterih morskih živali se že topijo v bolj kisli vodi). Pričakuje se, da bo zakisljevanje imelo dramatične učinke na morske ekosisteme[16].

– Oceani se segrevajo in njihova gladina se zvišuje. K dvigu gladine prispeva raztezanje vode in taljenje ledenih plošč in ledenikov.

V zadnjem stoletju se je gladina svetovnih morij dvignila za približno 20 cm.[17]

Gladina oceanov se zdaj zvišuje za več kot 3 mm na leto[17]. Dvig morske gladine ogroža okrog 275 milijonov ljudi, ki živijo v obalnih območjih. Med njimi so velemesta kot so Šanghaj, Hong Kong, Osaka, Aleksandrija, New York, Miami, Haag, Rio de Janeiro itd.

– Pogostejši in močnejši ekstremni vremenski dogodki ter dvig morske gladine povzročajo izgubo imetja in gospodarsko škodo. Čedalje več ljudi je prisiljenih zapustiti svoje domove na prizadetih območjih zaradi pomanjkanja pitne vode in izpada kmetijskih pridelkov ter iskati primernejši prostor, kjer bi si lahko zagotovili ustrezne življenjske pogoje. Podnebne spremembe in okoljski dejavniki bodo v prihodnjih desetletjih prizadeli milijone ljudi in gospodinjstev ter predvidoma postali prevladujoči vzrok za razseljevanje in migracije, okoljsko razseljene osebe pa največja skupina beguncev.

– Podnebne spremembe bodo vplivale na zdravje in varnost ljudi, pri čemer bodo najbolj izpostavljene skupnosti, ki so že ranljive na klimatsko pogojene zdravstvene vplive, kot so npr. nezadostna oskrba s hrano ali s hrano in vodo povezane bolezni. Grozijo tudi bolezni, ki se bodo razširile na območjih, kjer jih prej ni bilo. Predvsem bodo podnebne spremembe povečale tveganje za tiste nalezljive bolezni, ki se širijo s komarji, klopi in drugimi žuželkami ter za pojav novih rastlin z visoko alergenim cvetnim prahom.

– Nekatere rastline zaradi povečane vsebnosti CO2 v ozračju sicer hitreje rastejo in učinkoviteje uporabljajo vodo[18]. Vendar pa višje temperature in spremenjeni podnebni vzorci spreminjajo tudi območja, kjer rastline in živali uspevajo najbolje, zato se premikajo rastlinski pasovi. Pri preseljevanju lahko nove vrste ogrožajo in jemljejo življenjski prostor starim. Ekosistemi se hitrim spremembam težko prilagajajo in lahko tudi propadejo. Podnebne spremembe so med najpomembnejšimi vzroki za izgubo biotske raznovrstnosti.

Čeprav se je podnebje spreminjalo v vsej zgodovini planeta, pa je posebnost opaženih podnebnih sprememb v zadnjem stoletju njihova velika hitrost, ki ekosistemom in človeški družbi otežkoča prilagajanje. Pomembni so tudi dejavniki, ki povzročajo spremembe. Če so bili v Zemljini zgodovini to naravni, astronomski in geološki dejavniki, sta glavna dejavnika hitrih sprememb v zadnjem stoletju presežek toplogrednih plinov in sprememba rabe tal. Oba dejavnika sta posledica človekove dejavnosti.

Učinki globalnega segrevanja za 1,5 °C in za 2 °C glede na predindustrijsko raven

V okviru prizadevanj za krepitev globalnega odziva na grožnjo podnebnih sprememb, trajnostni razvoj in odpravo lakote je IPCC v letu 2018 izdal posebno Poročilo o vplivu globalnega segrevanja za 1,5 °C glede na predindustrijsko raven[19]. Poročilo se osredotoča na regionalne in globalne učinke segrevanja ozračja pri tleh za 1,5 °C glede na obdobje 1850 – 1900 ter učinke primerja s scenarijem segrevanja za 2 °C.

V njem ugotavljajo, da se bodo s spremembami podnebja povezana tveganja za zdravje, imetje, varnost oskrbe s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj občutno povečala že ob globalnem segrevanju za 1,5 °C, še bolj pa pri povišanju temperature za 2 °C.

Upoštevanje meje 1,5 °C pomeni, da bo manj ljudi izpostavljenih vročinskim valovom, močnim deževjem, suši, nevihtam in poplavam. Pomeni tudi manjše tveganje za prelomne dogodke, kot je izguba polarnega ledu, ki bi prinesli velike, nenadne in nepovratne spremembe v podnebnem sistemu.

V primerjavi s scenarijem 2 °C  bi omejitev segrevanja na 1,5 °C pomenila manjše vplive na zemeljske, sladkovodne in obalne ekosisteme in ohranjenitev več njihovih storitev, od katerih je odvisno človeštvo. Omejitev segrevanja na 1,5 °C bi pred izumrtjem rešila več svetovnih rastlinskih in živalskih vrst, pomeni tudi manjšo nevarnost gozdnih požarov in širjenja invazivnih vrst.

V primerjavi z 2 °C bi segrevanje pod 1,5 °C pomenilo 10 cm manj dviga morske gladine do leta 2100, s čimer bi bilo prizadetih manj ljudi in ekosistemov na otokih, morskih obalah in ob rečnih deltah. Počasnejši dvig morske gladine bi povečal možnosti za izvedbo ukrepov prilagajanja, vključno z obnovo naravnih obalnih ekositemov in krepitvijo infrastrukture.

Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C bi v primerjavi s scenarijem 2 °C zmanjšala potrebe po prilagajanju na podnebne spremembe. Pomenila bi tudi znatno zmanjšanje tveganj za države z nizkimi prihodki, skupnosti, ki živijo v revščini, in ranljive skupine. Za več sto milijonov bi zmanjšalo število ljudi, ki bodo zaradi sprememb podnebja izpostavljeni revščini.

Posebno poročilo kaže, da je segrevanje za 2 °C veliko bolj nevarno, kot je bilo napovedano še v Petem poročilu IPCC iz leta 2014. Podnebna znanost opozarja, da omejitev globalnega segrevanja na 2 °C ni varen ali sprejemljiv cilj.

V zadnjih 30 letih temperatura narašča za približno 0,2 °C na desetletje, torej bi ob nadaljevanju tega trenda dvig temperature za 1,5 °C glede na predindustrijsko raven dosegli že med letoma 2030 in 2052.

Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 ˚C glede na predindustrijsko raven zahteva zelo hitro zmanjševanje izpustov CO2 in drugih dolgoživih toplogrednih plinov. To predstavlja znaten politični, tehnološki, gospodarski, socialni in institucionalni izziv, ki pa z odlašanjem odločnega ukrepanja postaja čedalje večji.


Podnebje se bo spreminjalo še stoletja

Znanstveniki napovedujejo, da bo globalna temperatura zaradi že povzročenih izpustov CO2, ki so ujeti v podnebnem sistemu, naraščala tudi če bi človeštvo takoj prenehalo z vsemi izpusti toplogrednih plinov. Do konca 21. stoletja naj bi se temperatura dvignila še za vsaj 1 stopinjo (v primeru hitrega in močnega zmanjšanja izpustov CO2), v primeru nadaljevanja velikih izpustov pa celo za več stopinj.

Prihodnje podnebne razmere bodo v veliki meri odvisne od razvoja družbe in gospodarstva v 21. stoletju (stopnje naraščanja prebivalstva, bruto domačega proizvoda in tehnološkega razvoja, uspešnosti ukrepov za omejevanje izpustov toplogrednih plinov) in s tem povezane dodatne količine toplogrednih plinov, ki jih bo človeštvo povzročilo v naslednjih desetletjih ter od občutljivosti zemeljskega podnebnega sistema na te izpuste. V vsakem primeru pa Zemlja dolga stoletja ne bo več življenju prijazen planet, kot je bila pred začetkom industrijske revolucije.

Dolgoročne projekcije spremembe temperature zemeljskega površja in višine gladine morja pri različnih scenarijih izpustov CO2. Za Peto poročilo IPCC je znanstvena skupnost določila nabor štirih scenarijev razvoja družbe in posledičnih izpustov toplogrednih plinov v 21. stoletju, ki se imenujejo značilni poteki vsebnosti (angl. Representative Concentration Pathways – RCPs). RCP2.6 predvideva hitre in učinkovite ukrepe za blaženje podnebnih sprememb, tako da je vrh izpustov toplogrednih plinov dosežen med letoma 2010 in 2020, potem pa izpusti upadejo. Izpusti po RCP4.5 dosežejo vrh okrog leta 2040 in po RCP6 okrog 2080. Po RCP8.5 izpusti naraščajo še celo 21. stoletje.

Globalno segrevanje se bo nadaljevalo tudi po koncu 21. stoletja, razen po scenariju hitrega in učinkovitega zmanjšanja izpustov CO2 (RCP2.6), po katerem se bo temperatura ustalila in počasi padala.
Gladina svetovnih morij se bo višala še stoletja ne glede na zmanjšanje izpustov CO2.

»Podnebne spremembe v prihodnosti bodo povečale obstoječe nevarnosti in povzročile nova tveganja za naravne sisteme in človeštvo. Tveganja so neenakomerno porazdeljena in so v splošnem večja za ljudi in skupnosti v državah v razvoju[20].«

Podnebne spremembe predstavljajo tveganje za proizvodnjo hrane

Znanstveniki z veliko verjetnostjo napovedujejo, da bodo podnebne spremembe spodkopale globalno varnost preskrbe s hrano. Zaradi predvidenih podnebnih sprememb do konca 21. stoletja napovedujejo, da bo globalna prerazporeditev morskih vrst in zmanjšanje biotske raznovrstnosti morja ogrozilo oskrbo z morsko hrano, od katere so odvisne milijarde ljudi, in druge ekosistemske storitve oceanov. Predvideva se, da bodo podnebne spremembe negativno vplivale na pridelavo pšenice, riža in koruze v tropskih in zmernih predelih. Povišanje globalne temperature za 4 °C ali več nad raven poznega 20. stoletja, bi skupaj s povečanim povpraševanjem po hrani zaradi naraščanja svetovne populacije predstavljalo zelo veliko tveganje za zanesljivo preskrbo s hrano na svetovni ravni.


[12] https://climate.nasa.gov/vital-signs/global-temperature/

[13] IPCC, 2014: Climate Change 2014: Impacts, Adaptation, and Vulnerability. Part A: Global and Sectoral Aspects. Contribution of Working Group II to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change (eds. Field, C. B. et al.) Cambridge University Press, Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA.

[14] https://nsidc.org/cryosphere/snow/climate.html

[15] IPCC, 2013: Summary for Policymakers. V: Climate Change 2013: The Physical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [eds. Stocker, T.F. et al.) Cambridge University Press, Cambridge, United Kingdom and New York, NY, USA.

[16] https://oceanacidification.noaa.gov/OurChangingOcean.aspx

[17] https://climate.nasa.gov/vital-signs/sea-level/

[18] Zhu, Zaichun et al. (2016): Greening of the Earth and its drivers. Nature Climate Change 6: 791–795.

[19] IPCC Special Report on the impacts of global warming of 1.5°C above preindustrial levels and related global greenhouse gas emission pathways, in the context of strengthening the global response to the threat of climate change, sustainable development, and efforts to eradicate poverty. Dostopno prek www.ipcc.ch/sr15/.

[20] IPCC Fifth Assessment Report, Summary for Policymakers

Po zaslugi državne meteorološke službe imamo v Sloveniji bogat arhiv podnebnih meritev, na podlagi katerih strokovnjaki analizirajo spremenljivost slovenskega podnebja in ugotavljajo, kako se globalne podnebne spremembe izražajo na podnebju v Sloveniji. Vseh meteoroloških postaj, ki so kakorkoli in kadarkoli merile meteorološke spremenljivke, je bilo skoraj 800, merilnih mest pa kar 1.800. Med nižinskimi postajami je najdaljši niz meritev za Ljubljano in med gorskimi za Kredarico.

Oglejte si časovne nize meritev temperature slovenskih meteoroloških postaj. Poiščite merilne postaje, ki so najbližje vašemu kraju in si oglejte podatke o temperaturi zraka in časovne trende. Se je povprečna temperatura zraka v vašem kraju spremenila?

Agencija Republike Slovenije za okolje, ki je v Sloveniji odgovorna za spremljanje in analiziranje stanja podnebja, je leta 2008 začela obsežen projekt Podnebna spremenljivost v Sloveniji. V publikaciji Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961-2011 Značilnosti podnebja v Sloveniji so predstavili podatke o temperaturi zraka, višini padavin, višini novega snega in višini snežne odeje, sončnem obsevanju, hitrosti in smeri vetra, referenčni evapotranspiraciji (izhlapevanju), temperaturi vode in zračnem tlaku v obdobju 1961–2011[21].

Podnebne spremembe v Sloveniji so zaznane zlasti pri temperaturi zraka. Slovenija se je v zadnjih desetletjih ogrela, povečalo se je število vročih in toplih dni, nekoliko manj izrazito pa je upadlo število hladnih, mrzlih in ledenih dni.

Povprečna temperatura zraka v obdobju 1961-2011 po letnih časih za celotno Slovenijo

Najbolj so se ogrela poletja in pomladi, nekoliko manj zime. Jeseni se niso ogrele.

Slovenija se zaradi svojih geografskih značilnosti segreva hitreje od svetovnega povprečja. Medtem ko se je globalna temperatura v zadnjih šestdesetih letih dvignila za približno 0,8 stopinje, se je povprečna temperatura zraka v Sloveniji dvignila za 2 °C.

Višina padavin na letni ravni se je v Sloveniji v obdobju 1961–2011 nekoliko zmanjšala. Najbolj se je višina padavin zmanjšala spomladi in poleti.

Letna višina padavin v obdobju 1961-2011 v različnih predelih Slovenije

Višina padavin se je v zadnjih šestdesetih letih v zahodni polovici države zmanjšala za 15 %, v vzhodni pa za 10 %.

Zmanjšala se je višina snežne odeje in višina novozapadlega snega. Najbolj opazne so spremembe v niželežečih delih alpskega sveta.

Višina snežne odeje se je od šestdesetih let prejšnjega stoletja več kot prepolovila.

Povečalo se je trajanje sončnega obsevanja. Število sončnih ur je raslo za okoli 40 na desetletje. Zaradi močne odvisnosti od temperature zraka in sončnega obsevanja se je povečalo tudi izhlapevanje.

Srednji pretoki rek v Sloveniji so se zmanjšali, najbolj spomladi in poleti. Po drugi strani se je pogostost velikih pretokov ponekod v osrednjem in v vzhodnem delu države povečala.

Zvišala se je temperatura površinskih in podzemnih vod. Temperatura vode je spremenljivka, od katere je odvisno stanje vodnih ekosistemov, saj vpliva na razpoložljivost hranilnih snovi in na dolžino rastne dobe, določa pa tudi obdobja pokritosti z ledom.

Število zimskih dni, ko je Bohinjsko jezero zaledenelo, se je v zadnjem stoletju močno zmanjšalo[22].

Podnebne spremembe pa se kažejo tudi na krčenju alpskih ledenikov. Sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika že od leta 1946 redno opazujejo, merijo in preučujejo Triglavski ledenik pod Kredarico. Ta je ob koncu 19. stoletja meril več kot 40 hektarjev, ob začetku natančnejših meritev leta 1946 je meril 15 hektarjev, v naslednjih desetletjih se je njegova površina zmanjševala in z pol hektarja leta 2007 dosegla svoj minimum[23]. Zdaj nima več vseh značilnosti ledenika, saj na njem, na primer, ni ledeniških razpok. Zaradi ujetosti ledenika v konkavni del pobočja tudi ne zaznavamo več premikanja ledu. Označimo ga lahko kot »zelo majhen ledenik«. Morda smo celo ena zadnjih generacij, ki ga še lahko občuduje.

Triglavski ledenik Zeleni sneg leta 1924, 1957 in 2003.

Izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji

Slovenija mora vsako leto poročati Evropski komisiji in Sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) o izpustih in ponorih toplogrednih plinov po metodologiji IPCC[24].

Nacionalno poročilo o evidencah izpustov toplogrednih plinov je pokazalo, da so bili v letu 2017 v Sloveniji največji povzročitelji izpustov oskrba z energijo, promet, industrija in kmetijstvo.

V skupnem deležu izpustov toplogrednih plinov ima v Sloveniji največji prispevek CO2 (v letu 2017 kar 81,7 %). CO2 nastaja predvsem pri zgorevanju fosilnih goriv in pri industrijskih procesih. Sledi metan (12 %), ki večinoma izvira iz kmetijstva in odpadkov, ter didušikov oksid (4 %), ki prav tako nastaja predvsem v kmetijstvu, opazni pa so tudi izpusti didušikovega oksida iz cestnega prometa. Izpusti F-plinov, med katere sodijo fluorirani ogljikovodiki (HFC), perfluorirani ogljikovodiki (PFC) in žveplov heksafluorid (SF6), so sicer majhni (2,2 %), vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv.

Izpusti v letu 2017 so se v primerjavi z letom poprej nekoliko zmanjšali (za 1,3 %).

V zadnjih 30 letih (od 1986) smo v Sloveniji skupne izpuste ekvivalenta CO2 uspeli zmanjšati za samo 14,5 %.

Ker se je v tem obdobju močno zmanjšala količina toplogrednih plinov, ki jih slovenski gozdovi odstranijo iz ozračja, se je naš vpliv na podnebne spremembe celo nekoliko povečal (za 2,3 %).

Zmožnost slovenskih gozdov, da iz ozračja odstranijo toplogredne pline, se je v zadnjih 30 letih zmanjšala za 75 %.  

Še leta 2007 so naravni ponori (rastline) v Sloveniji iz ozračja odstranili skoraj 36 % nacionalnih letnih izpustov toplogrednih plinov. V letu 2017 je ta delež padel na manj kot 9 %.


[21] Agencija RS za okolje (2017): Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961-2011. 3, Značilnosti podnebja v Sloveniji. Dostopno na: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/publications/Znacilnosti%20podnebja%20splet.pdf.

[22] Peter Frantar: Analiza temperaturnega režima in pojava ledu na Bohinjskem jezeru. Ujma, št. 17-18, 2003/2004. Dostopno na: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2004/analiza.pdf.

[23] Pavšek, M. 2010: Triglavski ledenik. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. Dostopno na: www.dedi.si/dediscina/449-triglavski-ledenik.

[24] Slovenia’s National  Inventory Report 2019: GHG emissions inventories 1986 – 2017. Dostopno na: http://cdr.eionet.europa.eu/si/eu/mmr/art07_inventory/ghg_inventory/envxlr0rg/SVN_NIR_2019_April.pdf.

Ne glede na to, kako dobro bo svet nadziral izpuste toplogrednih plinov v prihajajočih letih, se bo podnebje še naprej spreminjalo.

Na podnebne spremembe se bomo morali prilagoditi. Prilagajanje na podnebne spremembe je ključni dejavnik prihodnje varnosti in blaginje ljudi, zaščite okolja, narave in premoženja, trajnostne oskrbe z naravnimi viri ter učinkovitega gospodarstva.


Da bi priskrbela kakovostne podatke za učinkovito načrtovanje ukrepov prilagajanja spremenjenim podnebnim razmeram, je Agencija Republike Slovenije za okolje pripravila oceno podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja[25].

Podnebne projekcije ne veljajo za natančne napovedi stanja v prihodnosti, temveč opisujejo več možnih ter verjetnih stanj podnebnega sistema v Sloveniji na podlagi globalnega družbeno-gospodarskega razvoja in služijo kot ocena prihodnjih temperaturnih, padavinskih in hidroloških razmer.

Prihodnje podnebne razmere bodo v veliki meri odvisne od razvoja družbe in gospodarstva v 21. stoletju (stopnje naraščanja prebivalstva, bruto domačega proizvoda in tehnološkega razvoja) ter uspešnosti podnebnih politik.

Pri pripravi ocene sprememb podnebja v Sloveniji do konca 21. stoletja so strokovnjaki Agencije RS za okolje upoštevali trije scenariji izpustov toplogrednih plinov:

  • Optimistični scenarij izpustov se najbolj približa ciljem Pariškega dogovora in predvideva, da bo politika omejevanja izpustov zelo hitra in uspešna: izpusti bodo dosegli višek na začetku 21. stoletja in se nato hitro zmanjševali ter dosegli ničelno vrednost do osemdesetih let 21. stoletja, v nadaljevanju pa bodo celo rahlo negativni (ponori bodo večji od izpustov).
  • Zmerno optimistični scenarij predvideva, da se bodo izpusti toplogrednih plinov sprva še povečevali, nato pa sredi in proti koncu 21. stoletja zmanjševali, vendar bodo ostali sorazmerno veliki.
  • Pri pesimističnem scenariju pa se večjih uspehov pri omejevanju izpustov ne predvideva, zato se bodo ti skozi celotno 21. stoletje hitro povečevali.

Rezultati simulacij za prihodnost napovedujejo znaten dvig povprečne letne temperature zraka do konca 21. stoletja na celotnem območju Slovenije v vseh letnih časih.

Naraščanje temperature zraka se bo v Sloveniji v 21. stoletju nadaljevalo, velikost dviga pa je zelo odvisna od scenarija izpustov toplogrednih plinov. V primeru optimističnega scenarija izpustov RCP2.6 bo temperatura do konca stoletja v primerjavi z obdobjem 1981–2010 zrasla za približno 1,3 °C. Scenarij značilnega poteka vsebnosti toplogrednih plinov RCP4.5, ki glede zmanjševanja izpustov velja za zmerno optimističnega ter najbolj verjetnega v naslednjem stoletju, do leta 2100 predvideva dvig temperature zraka za približno 2 °C glede na obdobje 1981-2010. V primeru pesimističnega scenarija izpustov RCP8.5 pa za približno 4,1 °C.

Verjetno bo najbolj zrasla temperatura pozimi, le nekoliko manj poleti in jeseni, najmanj pa spomladi.

Zaradi zvišanja temperature zraka bo prišlo do premika rastlinskih pasov. Ker je sposobnost selitve rastlinstva majhna, obstaja nevarnost, da se precej rastlinskih vrst ne bo zmoglo preseliti in bodo zato izumrle. To bi povzročilo zmanjšanje biotske raznovrstnosti.

Dvig temperature bo močno povečal toplotno obremenitev. V primeru optimističnega scenarija izpustov se bo število vročih dni v Sloveniji do konca stoletja povečalo za približno 6 dni, v primeru zmerno optimističnega scenarija izpustov za približno 11 dni, v primeru pesimističnega scenarija izpustov pa za približno 27 dni.

V vseh scenarijih izpustov se bo povečalo število in trajanje vročinskih valov.

V primeru zmerno optimističnega scenarija izpustov bomo imeli konec stoletja povprečno vsaj en vročinski val letno, ki bo po jakosti primerljiv ali hujši od vročinskega vala, ki smo ga imeli poleti 2003.

Ogreval se bo površinski sloj tal.

Skladno z dvigom temperature zraka se bo ogreval površinski sloj tal, oboje pa bo vplivalo na fenološki razvoj rastlin in dolžino rastne dobe. Spomladanski fenološki razvoj rastlin bo zgodnejši. V primeru srednje optimističnega scenarija izpustov bo olistanje gozdnega drevja približno dva tedna, v primeru pesimističnega scenarija izpustov pa celo do približno 40 dni zgodnejše kot v primerjalnem obdobju 1981–2010.

Dolžina rastne dobe se bo podaljševala, pomladi se bo začela prej, jeseni pa končala kasneje.

Vprašljivo je preživetje današnjih drevesnih vrst v tem geografskem prostoru.

Umiranje smrekovih gozdov

Gladina morja se bo dvigovala.

Po optimističnem scenariju se bo gladina morja do konca 21. stoletja dvignila še za 0,5 metra, po pesimističnem scenariju pa za dodatni 1 meter.

Najbolj so izpostavljene soline, luka Koper, marine in kopališča, ranljiva pa so vsa obmorska mesta.

V povprečju bo več padavin, še posebej pozimi. Povečala se bosta jakost in pogostost izjemnih padavin, povečanje pa bo najbolj izrazito v primeru pesimističnega scenarija izpustov.

Višina padavin na letni ravni in pozimi se bo po zmerno optimističnem in pesimističnem scenariju izpustov sredi ali konec 21. stoletja znatno povečala. V primeru obeh scenarijev izpustov bo povprečno povečanje letnih padavin konec stoletja v primerjavi z obdobjem 1981–2010 do 20 %. Še bolj se bodo padavine povečale pozimi, nekoliko bolj na vzhodu države. Že v sredini stoletja se bodo v vzhodni Sloveniji zimske padavine povečale do 40 %, do konca stoletja pa bo v primeru pesimističnega scenarija izpustov tudi več kot 60 % več zimskih padavin.

Zimsko naraščanje padavin ne pomeni povečane možnosti za sneg, saj bodo z naraščajočo temperaturo zraka snežne padavine čedalje manj pogoste.

Nizkoležeča smučišča bodo ostala brez zimske snežne odeje.

Predvsem zaradi povečanja zimskih padavin se bo povečala nevarnost poplav. Ker bo manj snežnih padavin, bomo izgubili naravni zadrževalnik vode v obliki snežne odeje.

Srednje letne konice rečnih pretokov se bodo po vseh scenarijih izpustov v primerjavi z obdobjem 1981–2010 povečale povsod po državi, v povprečju od 20 do 30 %. Povečanje se od bližnje prihodnosti proti koncu stoletja stopnjuje. Največje povečanje konic bo na severovzhodu države, kjer bo v primeru zmerno optimističnega scenarija izpustov znašalo do približno 30 %. V primeru pesimističnega scenarija izpustov bo povečanje proti koncu stoletja med 20 in 40 % na skoraj vseh vodomernih postajah.

Zaradi povečanja padavin se bo povečalo napajanje podzemne vode. Vode bomo imeli dovolj, čeprav ne vedno takrat, ko jo najbolj potrebujemo.

Ne glede na scenarij izpustov toplogrednih plinov se bo povprečno letno napajanje podzemne vode v primerjavi z obdobjem 1981–2010 do konca stoletja povečalo v povprečju do 20 %. Izstopa severovzhodna Slovenija, kjer lahko povečanje preseže 30 %.

Čeprav poleti in jeseni ne pričakujemo sprememb v skupni količini padavin, se bo povečala jakost kratkotrajnih suš med posameznimi padavinskimi dogodki.

Šestdesetdnevni vodni primanjkljaj se bo v zmerno optimističnem scenariju izpustov v primerjavi z obdobjem 1981–2010 povečal le v sredini stoletja, v poletnem in jesenskem času, do 70 mm. Proti koncu stoletja se bo nato zopet zmanjšal na nivo primerjalnega  obdobja. V pesimističnem scenariju izpustov se bo primanjkljaj povečal šele ob koncu stoletja, prav tako poleti in jeseni, ko bodo spremembe ponekod tudi večje od 70 mm.



[25] ARSO (2018): Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja: Sintezno poročilo. Dostopno na: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/publications/OPS21_Porocilo.pdf.

Infografika je za prenos na voljo tukaj.

Viri:

  • IPCC, 2014: Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Core Writing Team, R.K. Pachauri and L.A. Meyer (eds.)]. IPCC, Geneva, Switzerland.
  • Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2017: Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961-2011. 3, Značilnosti podnebja v Sloveniji [avtorja Gregor Vertačnik, Renato Bertalanič]. Ljubljana : Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje.
  • Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2018: Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja : sintezno poročilo [avtorji besedila Renato Bertalanič … [et al.] ; urednica Mojca Dolinar]. Ljubljana : Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija RS za okolje.
  • Nacionalne evidence antropogenih izpustov in ponorov toplogrednih plinov za leto 2017, dostopne prek: http://okolje.arso.gov.si/onesnazevanje_zraka/vsebine/toplogredni-plini.

V Sloveniji vsako leto povzročimo skoraj 9 ton ekvivalenta CO2 izpustov toplogrednih plinov na osebo. Za omejitev nevarnih posledic podnebnih sprememb bi morali izpuste zmanjšati na manj kot 2 toni na osebo. Naše izpuste presegamo kar za 5-krat!

Izračunajte svoj ogljični odtis: uporabite računalo na naši spletni strani.

Letak “Kaj lahko storim za blaženje podnebnih sprememb” je za prenos na voljo tukaj.

Izpostavljena so tri področja, na katerih lahko kot posamezniki prispevamo največ k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov: (1) okolju prijazen prevoz, tj. izogibanje letalskim prevozom in življenje brez avtomobila: pešačenje, kolesarjenje ter uporaba javnega potniškega prometa; (2) hrana rastlinskega izvora, tj. omejitev uživanja mesa in mlečnih izdelkov ter zmanjšanje količin zavržene hrane in (3) varčevanje z energijo – zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvu, uporaba energetske učinkovitejših naprav in prehod na obnovljivo energijo.

Izogibanje letalskim prevozom je pomembna osebna strategija za blaženje podnebnih sprememb, ker na tem področju tehnologij z nižjimi izpusti toplogrednih plinov sploh še ni na vidiku in bo letalstvo verjetno zadnji od vseh načinov prevoza, za katerega bodo uveljavljeni nizkoogljični standardi. Ker torej v času dveh desetletij (v katerem se mora zgoditi prehod v družbo brez izpustov, če naj ne presežemo 1,5 °C) ne moremo pričakovati nizkoogljičnih letalskih prevozov, je edina rešitev, da se jim odpovemo.

Iz podobnega razloga je ključna osebna izbira tudi opustitev uživanja mesa in mlečnih izdelkov. Živinoreja povzroča tako velik delež izpustov toplogrednih plinov, da globalnega segrevanja ni mogoče zadržati pod 1,5 °C brez sprememb v načinu prehranjevanja.

Življenje brez avtomobila je osebna izbira, ki poleg prihrankov izpustov zaradi neporabljenega goriva spodbuja tudi sistemske spremembe, kot so zmanjševanje potrebe po gradnji novih cest in parkirišč ter spodbujanje bolj zgoščene poselitve, ki prinašajo dodatne prihranke izpustov. Zato je veliko pomembnejša od npr. prehoda na energetsko učinkovitejša vozila, katerih posledice so lahko še večje potrebe po infrastrukturi in še več razpršene poselitve (t.i. rebound efekt, ker avtomobilski prevoz postane cenejši). Razpršena poselitev je povezana z dvakrat višjimi izpusti na prebivalca v primerjavi z zgoščeno poselitvijo. Življenjski slog brez avtomobila zmanjšuje zastoje v prometu in odvisnost od nafte ter se izogne vprašanjem škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji električnih vozil. Zato bo pomemben tudi v dobi vozil z nizkimi emisijami.

K stabilnemu podnebju pa lahko prispevam tudi tako, da:

  • PODPIRAM ZELENE POLITIKE IN ORGANIZACIJE, saj so nujne tudi sistemske spremembe
  • IMAM NEPOTROŠNIŠKI ŽIVLJENJSKI SLOG, saj je izčrpavanje virov eno najpomembnejših gonil podnebnih sprememb
  • SKRBIM ZA GOZDOVE, saj ti s srkanjem CO2 iz ozračja delujejo kot pljuča našega planeta
  • ŠIRIM ZAVEDANJE O NUJNOSTI ZMANJŠANJA IZPUSTOV med svojimi bližnjimi, prijatelji in sodelavci

Če vas še podrobneje zanima, kako lahko zmanjšate porabo energije in s tem izpuste CO2 , sledite naslednji povezavi, kjer najdete odgovore na sledeča vprašanja:

  • Kako lahko prihranimo na področju mobilnosti oziroma pri vsakodnevni vožnji?
  • Katere prehranske navade naj spremenimo, da zmanjšamo izpuste TPG?
  • Kako lahko zmanjšamo porabo električne energije?
  • Kako lahko zmanjšamo porabo energije pri ogrevanju in prenovi doma?
  • Kakšne spremembe življenjskega sloga so potrebne?
  • Na kaj moramo biti pozorni pri ločevanju odpadkov?
  • Kako naj postanemo bolj aktivni državljani in kje še lahko pomagamo?

Kaj je IPCC?

IPCC je kratica imena Medvladnega odbora za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC), ki je organ pod pokroviteljstvom Združenih narodov za ocenjevanje znanosti o podnebnih spremembah. Leta 1988 sta ga ustanovila Program Združenih narodov za okolje (United Nations Environment Programme) in Svetovna meteorološka organizacija (WMO), da bi oblikovalcem politik zagotovila redne znanstvene ocene o podnebnih spremembah, njihovih posledicah in morebitnih prihodnjih tveganjih ter predlagala strategije prilagajanja in blaženja. IPCC ima 195 držav članic.
IPCC ocenjuje na tisoče znanstvenih člankov, objavljenih vsako leto, da bi oblikovalcem politik povedal, kaj vemo in ne vemo o tveganjih, povezanih s podnebnimi spremembami. IPCC identificira, kje v znanstveni skupnosti obstaja soglasje, kje so razlike v mnenjih in kje so potrebne nadaljnje raziskave. Lastnih raziskav ne izvaja.

Ocene IPCC vladam na vseh ravneh zagotavljajo znanstvene informacije, ki jih lahko uporabljajo za razvoj podnebnih politik. Ocene IPCC predstavljajo ključno podlago za mednarodna pogajanja o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Poročila IPCC so pripravljena in pregledana v več fazah s strani stotin znanstvenikov, kar zagotavlja njihovo objektivnost in preglednost.

Za pripravo svojih poročil IPCC mobilizira na stotine znanstvenikov in uradnikov, ki prihajajo iz različnih okolij in svoje delo za IPCC opravljajo prostovoljsko. V Sekretariatu IPCC deluje samo ducat stalno zaposlenih.

IPCC ima tri delovne skupine: Delovna skupina I (WGI), ki se ukvarja s fizikalno znanostjo o podnebnih spremembah; Delovna skupina II (WGII) obravnava vplive, prilagajanje in ranljivost; in Delovna skupina III (WGIII), ki se ukvarja z blaženjem podnebnih sprememb.

IPCC poročila (angl. Assessment Reports) vsebujejo prispevke vseh treh delovnih skupin ter sintezno poročilo. Zadnje, peto po vrsti, poročilo (AR5) je bilo objavljeno leta 2014 in uporabljeno kot vsebinsko izhodišče za pogajanja o zmanjšanju emisij CO2 na konferenci pogodbenic Okvirne konvecije ZN o podnebnih spremembah v Parizu konec leta 2015, ko je bil sprejet Pariški podnebni sporazum.

Šesto poročilo IPCC (AR6) bo objavljeno leta 2022.

Kakšna je razlika med vremenom in podnebjem?

Razlika med vremenom in podnebjem je v trajanju opazovanja. Vreme odraža stanje ozračja v kratkem časovnem obdobju, podnebje pa opisuje obnašaje ozračja v dolgih časovnih obdobjih. Podnebje je opis dolgoročnih vzorcev vremena na določenem območju.

Vreme opisujemo s temperaturo, vlažnostjo, padavinami, oblačnostjo, vidljivostjo, vetrom in zračnim pritiskom. Podnebne spremembe so spremembe dolgoročnih povprečij in spremenljivosti dnevnega vremena. Ene zime brez snega ne pripišemo podnebnim spremembam, pač pa naravni spremenljivosti vremena. Če pa se snežna oddeja zmanjšuje v večletnem ali celo večdesetletnem obdobju, pa to odraža spreminjanje podnebja.

Poleg dolgoročnih sprememb podnebja obstajajo tudi kratkoročnejše spremembe ali podnebna spremenljivost, ki so lahko enkratne ali ponavljajoče spremembe zaradi različnih vplivov v zemeljskem sistemu, kot so npr. vulkanski izbruhi ter pojava el niño in la niña.

Kaj je pravica do zdravega življenjskega okolja?

Pravico do zdravega življenjskega okolja ima vsakdo v skladu z zakonom, za zdravo življenjsko okolje pa skrbi država (72. člen Ustave RS). Ni mogoče zanikati, da pravica do podnebja, ki je sposobno vzdrževati človeško življenje, ne bi bila sestavni del pravice do zdravega življenjskega okolja. O problematiki podnebnih sprememb nimamo posebnega zakona (čeprav je osnutek zakona že 2010 pripravila Služba vlade za podnebne spremembe), njegova odsotnost pa ne pomeni zmanjšanja te ustavne pravice, temveč le povečuje dolžnost države, da to področje uredi in s tem prekine njeno, že dalj časa trajajočo opustitev dolžnega ravnanja. Pogojno bi lahko prihajajoče katastrofalne posledice podnebnih sprememb obravnavali tudi v okviru Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki sicer obravnava le vse pogostejše naravne nesreče, ki so posledica podnebnih sprememb. Zato je še toliko bolj dolžnost države, da z ustreznimi ukrepi naslovi ta vzrok ter s tem zagotovi izvajanje zakonskega določila, da ima vsakdo pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. (vir: Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC)

Na tej podstrani predstavljamo zanimive povezave na nekatere publikacije in spletne strani. Vabljeni pa tudi, da prelistate publikacije, ki jih je izdala Umanotera > tukaj.

  • Zadnje poročilo IPBES-a o izgubi biotske raznovrstnosti prinaša alarmantne podatke. Kar milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje zaradi ravnanja človeštva, ki prekomerno izkorišča naravne vire in izsekava gozdove; še vedno prav tako naraščajo izpusti toplogrednih plinov.  Kot pravi Robert Watson, predsednik IPBES-a: “Izgubili smo že preveč časa. Ukrepati moramo sedaj.”
  • Predavanje Lučke Kajfež Bogataj o podnebnih spremembah: http://izs.mitv.si/asset/n3h6gYQgR6MXQWoxT
  • O izumiranju živalskih in rastlinskih vrst tudi v epizodi Frekvence X. Priča smo namreč že šestemu velikemu izumiranju vrst, za katerega pa je prvič v zgodovini odgovoren človek. Tako je zaradi našega vpliva od leta 1970 izumrlo kar 60 odstotkov vseh vretenčarjev; v zadnjih 30 letih pa izginilo od 70 do 80 odstotkov žuželk. Trenutna hitrost izumiranja vrst je skorajda 1000-krat hitrejša kot pred stoletjem.
  • Povezava na sklop predavanj in okoljskih debat z naslovom Cena antropocena, kjer so se razprave dotaknile večih dejavnikov, ki vplivajo tako na naše zdravje kot na okolje. Antropocen je prva geološka doba, katere glavna značilnost je, da je človek s svojim delovanjem postal eden ključnih vzrokov za spremembe. In to nikakor ni nekaj, na kar smo lahko ponosni – še več, to je absolutni znak za alarm. Okoljske debate so se dotaknile različnih področij, od industrije v Sloveniji do gradnje hidroelektrarn na Muri ter proizvodnje izdelkov z glifosatom.
  • Prva znanstvena študija o prehranskih usmeritvah, ki so koristne tako za naše zdravje kot za naš planet Zdrava prehrana iz trajnostnih živilskih sistemov. Skupina 37 znanstvenikov, združena v komisiji EAT-Lancet, je oblikovala globalne cilje za zdravo prehrano in trajnostno proizvodnjo hrane, ki nam omogočajo prihodnost v okviru varnih planetarnih meja. Za doseganje ciljev bo potrebno spremeniti naše prehranske in potrošnike navade, prepoloviti količino zavržene hrane in spremeniti samo proizvodnjo le-te. Poročilo je na voljo tukaj.
  • Kratek vodič po tujih in slovenskih okoljskih znakih za različne izdelke, od prehrane do pohištva, najdete tukaj.
  • Poročilo »2052: Globalna napoved za naslednjih štirideset let« odpira možnost, da človeštvo ne bo preživelo, če bo ostalo na poti prekomerne porabe in kratkoročnosti. V poročilu avtor Jorgen Randers sproža bistvena vprašanja: Koliko ljudi lahko živi na Zemlji? Ali se bo sesula vera v neskončno rast? Kje se bo izboljšala kakovost življenja in kje se bo znižala? Več, tudi s povzetkom ključnih ugotovitev poročila, na http://www.2052.info/
  • Društvo DONDES je izdalo knjigo Narava kot vrednota, ki sta jo uredila dr. Gregor Torkar in dr. Boštjan Anko. Prinaša prispevke o Naturi 2000, ustanavljanju naravnih parkov, javnem interesu, biblični etiki, vrednotenju drevesne dediščine in krajinski pestrosti. Več: http://www.naravnadediscina.org/?page_id=53
  • Greenpeace je objavil poročilo Lekcije iz Fukušime (Lessons from Fukushima), ki dokazuje, da jedrska katastrofa v Fukušimi ni bila posledica naravne nesreče, temveč pomanjkljivega vlaganja v varnostne ukrepe in odpovedi japonskih pristojnih institucij. Poročilo na http://www.greenpeace.org/international/en/publications/Campaign-reports/Nuclear-reports/Lessons-from-Fukushima/
  • UNHCR-jevo poročilo z naslovom Biti begunec je sad dela raznolikih raziskovalnih skupin na terenu, vključujoč osebne in skupinske razgovore z begunci, prosilci za azil in osebami brez državljanstva, ki začasno ali stalno bivajo v srednjeevropskih državah, tudi v Sloveniji. Del raziskave oziroma poročila, ki se nanaša na Slovenijo, se dotika življenjskih razmer prosilcev za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani,  integracijski hiši v Mariboru, centru za tujce v Postojni ali pa bivajo v zasebnih prebivališčih. Poročilo na: http://www.unhcr-centraleurope.org/si/pdf/aktivnosti-unhcr/enake-pravice-glede-na-starost-spol-in-raznolikost/biti-begunec-2010.html
  • Omogočiti mestom, da na razumljiv, pregleden in evropsko primerljiv način informirajo svoje prebivalce tako o trenutni kakovosti zraka kot tudi o napovedi kakovosti zraka je bil eden od treh ciljev projekta CITEAIR II. Drugi cilj je bil pomagati mestom do oblikovanja skupnega sistema vodenja izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, s pomočjo katerega bodo lažje prišla do tistih ukrepov, ki hkrati izboljšujejo kakovost zraka in zmanjšujejo njihov ogljični odtis. Primerjava kazalnikov onesnaženosti zraka in izpostavljenosti onesnaženju v prometu pa mestnim oblastem pomaga pri ugotavljanju, kakšna in kako trajnostna je mobilnost v njihovih mestih. Več o projektu na http://www.rec-lj.si/projekti/CITIAIR/aktualno-citiair.htm
  • Strokovni vodnik po dvomih o globalnem segrevanju avtorja Johna Cooka prepričljivo prikazuje, da je trditev, da ljudje povzročamo globalno segrevanje, zasnovana na mnogih neodvisnih dokazih. Podnebni skeptiki se pogosto osredotočijo le na kamenček v mozaiku, zanikajo pa celo vrsto dokazov. Naše podnebne se spreminja in mi s svojimi izpusti toplogrednih plinov k temu pripomoremo levji delež. Strokovni vodnik spodbuja k celoviti obravnavi vseh dejstev o podnebnih spremembah, kar nam omogoča razumeti svet okoli nas in sprejemati ustrezne odločitve za prihodnost. Vodnik v slovenskem jeziku na http://www.skepticalscience.com/translation.php?lang=22

Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. Od takrat se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev.

Na tej spletni strani smo pripravili podrobnejši pregled politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb.

SOGLASJE ZNANSTVENIKOV O PODNEBNIH SPREMEMBAH IN VZROKU ZANJE

Konsenz med znanstveniki glede podnebnih sprememb in razloga zanje je tako velik, da je postal predmet raziskav:

MITI IN RESNICE O PODNEBNIH SPREMEMBAH

STALIŠČE SLOVENSKEGA METEOROLOŠKEGA DRUŠTVA DO PODNEBNIH SPREMEMB

DOKUMENT 17 MITOV IN RESNIC O PODNEBNIH SPREMEMBAH

V dokumentu smo strnili nekaj najpomembnejših »mitov«, na katerih temelji podnebna skepsa in nanje odgovarjamo s stališča predvladujoče znanosti. Dokument lahko preberete tukaj. Soavtor dokumenta Gregor Vertačnik iz Agencije za okolje je ob predstavitvi dokumenta izpostavil 5 najpogostejših mitov. Oglejte si prispevek Studia 12.

ZANIMIVE POVEZAVE

  • Dokumentarec Merchants of Doubt
  • The 12 Questions Every Climate Activist Hears and What to Say, The Climate Reality Project
  • Strokovni vodnik po dvomih o globalnem segrevanju avtorja Johna Cooka prepričljivo prikazuje, da je trditev, da ljudje povzročamo globalno segrevanje, zasnovana na mnogih neodvisnih dokazih. Podnebni skeptiki se pogosto osredotočijo le na kamenček v mozaiku, zanikajo pa celo vrsto dokazov. Naše podnebne se spreminja in mi s svojimi izpusti toplogrednih plinov k temu pripomoremo levji delež. Strokovni vodnik spodbuja k celoviti obravnavi vseh dejstev o podnebnih spremembah, kar nam omogoča razumeti svet okoli nas in sprejemati ustrezne odločitve za prihodnost.
  • Kaj govori Mišo Alkalaj? (1. del2.del)
  • Blog Luke Omladiča na strani kvarkadabra.net, časopisa za tolmačenje znanosti.
  • Delo, Pogledi: http://www.delo.si/arhiv/znanstveniki-in-preroki.html
  • Radio Študent, 6. februar 2013: http://www.radiostudent.si/politika/politi%C4%8Dni-rizom/zelene-la%C5%BEi-mi%C5%A1a-alkalaja
  • David Mitchell’s Soapbox: video blog v Guardianu
  • Trditve skeptikov in kaj nanje pravi znanost. Spletna stran Skeptical Science – del tudi v slovenščini.
  • Kako osmešiti podnebne skeptike(1,2) Posnetek zaslišanja pred odborom kongresa ZDA.
  • Miti in dejstva o podnebnih spremembah: Dokument avtorjev dr. Jamesa Wanga in dr. Michael Oppenheimerja o mitih in dejstvih o podnebnem segrevanju.
  • Spori o podnebnih spremembah, vodnik: Dokument predstavlja pregled trenutnega stanja znanstvenega razumevanja podnebnih sprememb. Royal Society, Akademija znanosti Združenega kraljestva, ga je pripravila, da bi laiki lažje razumeli ta kompleksen del znanosti.
  • Podjetje Koch Industries največji financer podnebnih skeptikov: Greenpeace razkriva, kako je podjetje naftnih mulitimilijonarjev bratov Koch skrivoma doniralo 55 milijonov dolarjev skupinam in posameznikom, ki širijo podnebno skepso. Nova odkritja – junij 2011.
  • Skrivnosti Exxona: ExxonSecrets je Greenpeacov raziskovalni projekt o desetletje dolgi kampanji različnih skupin in znanstvenikov, ki jih financira Exxon. Ti znanstveniki zanikajo nujnost znanstvenega konsenza glede globalnega segrevanja in tako zavlačujejo z akcijo, ki bi pomenila soočenje s problemom. O Exxonovem financiranju podnebne skepse govori tudi članek v spletni reviji Environmental Leader.
  • Projekt Extreme Ice Survey: Dvajsetminutni video fotografa Jamesa Baloga o projektu Extreme Ice Survey, ki razkrije enega najbolj slikovitih dokazov podnebnih sprememb. Z nizom časovno usklajenih kamer so na različnih delih sveta snemali taljenje ledenikov, ki se talijo s skrb vzbujajočo hitrostjo.
  • Matrika o tveganju: akcija vs. ne-akcija. Gre za video ameriškega srednješolskega profesorja Grega Cravena z naslovom The Most Terrifying Video You’ll Ever See (Najbolj strašen video, kar jih boste kadarkoli videli), ki si ga je na You Tubu ogledalo že več kot 7 milijonov obiskovalcev. Craven v videu prikaže matriko tveganja akcije in ne-akcije na primeru podnebnih sprememb. Kot odgovor na odzive je posnel še nadaljevanje, How it All Ends (Kako se vse konča), v katerem je razjasnil nejasnosti iz prvega videa. Craven pravi: »To ni le še en okoljevarstveni problem. To nas lahko uniči. Gre za v osnovi drugačno temo, kajti v kompleksnem sistemu, kot je naše podnebje, obstajajo meje, onkraj katerih bomo soočeni z nepopravljivo škodo. Problem je v tem, da ne vemo, kje je ta meja, vedeli bomo šele, ko jo bomo prestopili. A takrat bo že prepozno.«
  • Orodje za odziv na podnebne skeptike (A Toolkit for Responding to Climate Change Deniers): Dokument WWF Climate Change Programme.
  • What Makes Climate Change Deniers Tick? Blog George Marshalla, v katerem ta raziskuje psihologijo podnebnega skepticizma. Z opažanji in anekdotami o našem čudnem in skrb vzbujajočem odzivu na problem, poskuša odgovoriti na vprašanje, ki ga bega že leta: zakaj se ob jasnih dokazih in ob splošno razširjenemu konsenzu, da gre za največji problem, za njegovo rešitev naredi tako malo?

V preteklih letih smo izvajali mnogo aktivnosti, ki so naslavljaje problem podnebnih sprememb. Pomembnejše navajamo v nadaljevanju:

Klima za podnebje (2018 – 2019)

Podnebni shod – budnica (2017)

Global Climate March Ljubljana (2015)

Slovenija znižuje CO2: Dobre prakse (2012 – 2016)

TEŠ 6 (2010 – 2013)

Ogljični odtis (2010 – 2011)

Kaj lahko storijo občine? – lokalne volitve 2010

Predavanje Podnebno sporočilo (2007 – 2011)

Film Neprijetna resnica (2006)

Oglejte si tudi naše aktualne projekte in kampanje

Sprehodite se skozi naše ostale pretekle dosežke

Obvestilo

Stran je trenutno v delu. Za nevšečnosti se opravičujemo.