Mednarodni podnebni sporazumi

Sprejetje nujnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam je eden od sedemnajstih ciljev Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 [1], ki so jo svetovni voditelji sprejeli na vrhu Združenih narodov septembra 2015. Ta doslej najobsežnejši razvojni akcijski načrt prepoznava, da so podnebne spremembe eden največjih izzivov našega časa, da njihove posledice spodkopavajo sposobnost vseh držav, da dosežejo trajnostni razvoj, ter da njihova globalna narava zahteva čim širše mednarodno sodelovanje na področjih zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in prilagajanja negativnim posledicam podnebnih sprememb. Sprejemanje ustreznih politik in predpisov je pri tem navedeno kot ključni del boja proti podnebnim spremembam.

Leta 1995 so države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja začele pogajanja za krepitev globalnega odziva na podnebne spremembe in dve leti pozneje je bil na tretji konferenci pogodbenic (COP3) sprejet Kjotski protokol (s polnim imenom Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja) [7], ki vsebuje zaveze sodelujočih industrializiranih držav, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale v povprečju za 5 % glede na raven v letu 1990 skupne emisije šestih toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida (CO2), metana (CH4), didušikovega oksida (N2O), fluoriranih ogljikovodikov (HFC), perfluoriranih ogljikovodikov (PFC) in žveplovega heksafluorida (SF6)).

Namen Kjotskega protokola je doseči ustalitev vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno človekovo poseganje v podnebni sistem. Ta raven naj bi bila dosežena v takšnem časovnem obdobju, ki ekosistemom dovoljuje naravno prilagoditev spremembi podnebja, ki zagotavlja, da ne bo ogroženo pridobivanje hrane, in ki omogoča trajnostni gospodarski razvoj.

Kjotski protokol je začel veljati 16. 2. 2005 in ima trenutno 192 držav pogodbenic. Slovenija ga je podpisala oktobra 1998 in ratificirala julija 2002 [8].

Vsa potrebna pravila in procedure za izvajanje Kjotskega protokola so bile sprejete leta 2001 na 7. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (COP7) v Marakešu. Celoten sveženj sklepov se je imenoval Marakeški sporazumi h Kjotskemu protokolu (angl. Marrakech Accords) [9].

Kjotski protokol temelji na načelu skupnih, vendar različnih odgovornosti in individualnih zmožnosti: priznava, da so razvite države zgodovinsko največ prispevale k visoki ravni toplogrednih plinov v ozračju, ki je posledica več kot 150 let industrijskih dejavnosti. Protokol zato razvite države in države z gospodarstvi v tranziciji (t. i. pogodbenice iz Aneksa I) pravno zavezuje k doseganju ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, medtem ko države v razvoju pravno zavezujočih ciljev nimajo.

Prvo ciljno obdobje protokola se je začelo januarja 2008 in končalo konec leta 2012. Kot članica Evropske unije je Slovenija v prvem ciljnem obdobju 2008–2012 prevzela svoj delež obveznosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov glede na izhodiščno leto [10], ki je znašal – 8 %. Leta 2012 so skupne slovenske emisije toplogrednih plinov znašale 18.910 kt ekvivalenta CO2, kar je pomenilo 7,1-odstotno zmanjšanje emisij glede na izhodiščno leto. Vendar pa so skladno s pravili o izvajanju Kjotskega protokola države pogodbenice del svojih obveznosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v prvem kjotskem obdobju lahko dosegle s povečanjem ponora CO2, ki je posledica neposrednih človekovih dejavnosti v gozdarstvu in ravnanju z zemljišči po izhodiščnem letu. To dovoljenje je Sloveniji omogočilo uveljavljanje ponorov v gozdarstvu in ravnanju z zemljišči v obsegu 1.320 kt CO2 na leto. Z uveljavljanjem teh ponorov je Slovenija kjotski cilj v prvem ciljnem obdobju presegla za 3 %.

V obdobju 1986–1991 so se emisije v Sloveniji zmanjšale zaradi zmanjšanja gospodarskih dejavnosti, ki je bilo posledica osamosvojitve. V obdobju 1992–1997 so emisije zaradi povečanja gospodarske rasti in oživitve industrijske proizvodnje močno narasle. V drugi polovici tega obdobja je bilo povečanje emisij povezano tudi z bencinskim turizmom, saj so bile cene naftnih derivatov (goriv) v Sloveniji občutno nižje kot v sosednjih državah. V letih 1998 in 1999 so se emisije zaradi ukrepov sosednjih držav za zmanjšanje bencinskega turizma znova znižale, poleg tega se je povečala oskrba z električno energijo iz Nuklearne elektrarne Krško. V obdobju 2000–2002 so se emisije povečevale zaradi ponovnega obveznega izvoza elektrike iz Nuklearne elektrarne Krško na Hrvaško. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in potem, ko sta se leta 2007 Evropski uniji priključili še Romunija in Bolgarija, so se močno povečale emisije zaradi cestnega prometa in je to povečanje preseglo zmanjšanje emisij, doseženo z ukrepi v industriji, kmetijstvu in ravnanju z odpadki.

Leta 2012 je bil Kjotski protokol podaljšan do leta 2020. Po njegovem izteku se bo začel izvajati Pariški sporazum.

Na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja v katarskem mestu Doha leta 2012 (COP18) je bil pripravljen dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola do leta 2020, dodan je bil sedmi toplogredni plin (dušikov trifluorid – NF3). Drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola torej traja osem let, od leta 2013 do 2020, in tudi v tem obdobju imajo razvite države (pogodbenice iz Aneksa I, ki so se pridružile drugemu ciljnemu obdobju) zavezujoče cilje v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, države v razvoju pa obveznosti nimajo.

Drugemu ciljnemu obdobju se ni pridružilo nekaj držav z zelo velikimi emisijami toplogrednih plinov, kot so ZDA, Kanada, Japonska, Nova Zelandija, Rusija, Ukrajina in Belorusija. Dodatek h Kjotskemu protokolu (z uradnim imenom Sprememba iz Dohe Kjotskega protokola) tudi še ni stopil v veljavo. Pogoj za začetek veljavnosti je, da ga sprejmejo vsaj tri četrtine, tj. 144 pogodbenic Kjotskega protokola, kar pa še ni izpolnjeno [11]. Med pogodbenicami, ki so Spremembo iz Dohe Kjotskega protokola sprejele, sta tudi Slovenija [12] in Evropska unija. Razmeroma skromna zastopanost držav v drugem ciljnem obdobju (v njem sodeluje 38 razvitih držav, vključno z Evropsko unijo in njenimi 28 državami članicami) je pokazala na nujnost priprave novega sporazuma, ki bi z različnimi obveznostmi vključeval vse države.

Pogodbenice Kjotskega protokola, ki so sprejele zaveze v zvezi z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov, morajo svoje cilje dosegati predvsem z nacionalnimi ukrepi. Kot dodatno orodje za doseganje ciljev pa je Kjotski protokol uvedel tri tržno osnovane mehanizme: mehanizem čistega razvoja (angl. Clean Development Mechanism), skupnega izvajanja (angl. Joint Implementation) in mehanizem trgovanja z emisijami (angl. Emissions Trading). S slednjim je vzpostavil temelje tega, kar danes poznamo kot »trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov«, ki podjetjem omogoča optimiziranje stroškovne učinkovitosti zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.

V drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola je Slovenija sprejela cilje za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v okviru politike in pravnega reda Evropske unije. Države članice Evropske unije so se zavezale, da bodo do leta 2020 svoje skupne emisije toplogrednih plinov v primerjavi z letom 1990 znižale za 20 %. Pri tem je kot ključen instrument spodbujanja stroškovno učinkovitega zmanjševanja emisij iz sektorjev energetike, industrije in letalstva na ravni Evropske unije vzpostavljen sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti (angl. European Union Emissions Trading System – EU ETS). Za znižanje emisij, ki niso vključene v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov (npr. iz prometa (brez letalstva), kmetijstva, ravnanja z odpadki, rabe goriv v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih, zgorevanja goriv v industriji in gradbeništvu, industrijskih procesov ter ubežne emisije v energetiki in emisije iz manjših energetskih obratov) pa imajo države članice nacionalne cilje zmanjšanja emisij.

Za Slovenijo tako velja nacionalni cilj, da se emisije v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, do leta 2020 ne bodo povečale za več kot 4 % glede na leto 2005 [13]. Obveznosti so določene za celotno obdobje 2013−2020, ciljna vrednost za leto 2013 znaša 12.324 kt ekvivalenta CO2, za leto 2020 pa 12.533 kt ekvivalenta CO2, cilji za vmesna leta sledijo linearnemu povečevanju med tema letoma [14].

Kot kažejo sprotna letna poročila, bo Evropska unija s prizadevanjem vseh držav članic cilje v drugem ciljnem obdobju Kjotskega protokola najverjetneje dosegla [15].


[7] UNFCCC (1997): Kyoto Protocol to the United Nations Framework Convention on Climate Change, dostopno na  https://unfccc.int/kyoto-protocol-html-version.

[8] Zakon o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS, št. 60/2002 z dne 10. 7. 2002, stran 721).

[9] UNFCCC (2001): The Marrakesh Accords & The Marrakesh Declaration, dostopno na http://unfccc.int/cop7/documents/accords_draft.pdf.

[10] Za večino držav, ki so imele cilj v prvem kjotskem obdobju 2008–2012, je bilo izhodiščno leto 1990. Države z ekonomijo v tranziciji pa so lahko izbrale zanje najugodnejše leto. Slovenija je tako izbrala leto 1986, ko so bile njene emisije precej višje kot leta 1990. Za fluorirane pline pa je izbrala izhodiščno leto 1995. Emisije v izhodiščnem letu so bile potrjene med revizijo leta 2007 in so znašale 20.354 Gg ekvivalenta CO2, kar je pomenilo, da slovenske emisije v obdobju 2008–2012 v povprečju niso smele preseči 18.726 Gg ekvivalenta CO2.

[11] Do 18. 10. 2019 je Spremembo iz Dohe sprejelo 134 pogodbenic Kjotskega protokola.

[12] Zakon o ratifikaciji Spremembe iz Dohe Kjotskega protokola (Uradni list RS, št. 21/2015 z dne 27. 3. 2015, stran 200).

[13] Odločba 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

[14] Izvedbeni sklep Komisije št. 2013/634/EU z dne 31. oktobra 2013 o prilagoditvah dodeljenih letnih emisij za države članice za obdobje 2013 do 2020 v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 292 z dne 1. 11. 2013, stran 19) in Sklep Komisije z dne 26. marca 2013 o določitvi dodeljenih letnih emisij za države članice za obdobje od 2013 do 2020 v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 90 z dne 28. 3. 2013, stran 106). Od leta 2013 se za pripravo evidenc in poročil upoštevajo ciljne vrednosti, izračunane z upoštevanjem potenciala globalnega segrevanja iz 4. ocenjevalnega poročila IPCC.

[15] European Environment Agency (2020): Annual European Union greenhouse gas inventory 1990–2018 and inventory report 2020, dostopno na www.eea.europa.eu/publications/european-union-greenhouse-gas-inventory-2020.

Od svoje ustanovitve leta 1988 je IPCC pripomogel k občutnemu napredku poznavanja potrebnih ukrepov za preprečitev nevarnega antropogenega, tj. od človeka povzročenega poseganja v delovanje zemeljskega podnebnega sistema. Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj ohraniti dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in nadaljevati prizadevanja, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo, saj bi se tako občutno zmanjšali tveganja in učinki podnebnih sprememb. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Za razliko od Kjotskega protokola bodo pri njegovem izvajanju aktivno sodelovale vse pogodbenice, ne glede na razvitost.

Pariški sporazum je začel veljati 4. novembra 2016, potem ko ga je ratificiralo minimalno število držav (55), ki pokrivajo vsaj 55 % svetovnih emisij toplogrednih plinov. Slovenija je Pariški sporazum ratificirala 3. decembra 2016 [16], za našo državo pa je začel veljati 15. januarja 2017.

Pariški sporazum je pomemben politični dosežek, ki je opredelil ambiciozne, vendar nujno potrebne cilje za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.

Pariški sporazum je prvič v zgodovini združil vse narode v prizadevanju za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje na njihove učinke, z okrepljeno podporo za pomoč državam v razvoju.

Na 24. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP24) decembra 2018 v poljskih Katovicah so predstavniki skoraj 200 držav po večdnevnih pogajanjih sklenili dogovor o pravilih za izvajanje Pariškega sporazuma [17]. O postopkih in mehanizmih izvajanja Pariškega sporazuma, glede katerih se jim ni uspelo dogovoriti (npr. smernicah o prostovoljnem sodelovanju in tržnih mehanizmih), so se pogajanja nadaljevala na zasedanju pogodbenic decembra 2019 v Madridu (COP25), kjer jim manjkajočih pravil prav tako ni uspelo sprejeti. Dokončanje pogajanj in sprejetje manjkajočih pravil je bilo prenešeno na naslednje zasedanje pogodbenic (COP26). To je bilo zaradi COVID-19 prestavljeno na november 2021 in bo v Glasgowu na Škotskem.

Pariški sporazum priznava različna izhodišča in odgovornosti držav in poudarja, da se bo sporazum izvajal v skladu z načelom skupnih, vendar različnih odgovornosti in individualnih zmožnosti. To pomeni, da morajo ekonomsko razvite države še naprej prevzemati vodilno vlogo pri blaženju podnebnih sprememb in podpirati ukrepe, ki jih sprejemajo države v razvoju.

Eno najpomembnejših določil Pariškega sporazuma so t. i. petletni cikli, v katerih bodo države pregledale izvajanje in (ne)ustreznost zadanih ciljev glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter po možnosti vsakič prešle na bolj ambiciozne cilje, ki bi svet sčasoma pripeljali na pot omejitve globalnega segrevanja na 2 °C. Pogodbenice bodo leta 2020 objavile svoje nacionalne prispevke k blaženju podnebnih sprememb in strategije do sredine 21. stoletja, nacionalni cilji pa se bodo prvič prenovili leta 2023.

Zakaj ravno 2 °C in zakaj si je treba prizadevati za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C?

Omejitev dviga globalne temperature na 2 °C je potrebna za ohranitev zemeljskega sistema v stabilnem stanju, ki je omogočilo razvoj človeške civilizacije v holocenu. Prekoračitev 2 °C pomeni povečanje tveganja pojava nelinearnih in potencialno nepovratnih sprememb pomembnih elementov podnebnega sistema, kot je npr. popolna izguba poletnega arktičnega morskega ledu, ledu na Grenlandiji, zahodne antarktične ledene plošče in večine svetovnih alpskih ledenikov. Posledični dvig morske gladine bi ogrozil obstoj številnih obalnih mest in preživetje otoških narodov, medtem ko bi suše, poplave in ekstremni vremenski pojavi ogrozili varnost oskrbe s hrano in biotsko raznovrstnost.

V oktobru 2018 je bilo objavljeno posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo, ki je močno zaostrilo zahteve glede potrebne hitrosti in velikosti zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za ohranitev stabilnega podnebja in zmanjšanje tveganj za zdravje, premoženje, zadostno preskrbo s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj [18]. Iz poročila sledi, da bodo tveganja za naravne in človeške sisteme že pri segrevanju za 1,5 °C večja od sedanjih (tj. pri segrevanju za približno 1 °C), vendar manjša kot pri 2 °C.

Razlike se nanašajo na temperaturo kopnega in oceanov, hitrost naraščanja gladine oceanov, vročinske ekstreme v večini poseljenih območij ter verjetnost močnih padavin in suš v številnih regijah.

Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C bi v primerjavi z 2 °C zmanjšala vpliv na zemeljske, sladkovodne in morske ekosisteme in ohranila več njihovih storitev za človeštvo. Pri segrevanju za 1,5 °C naj bi propadlo 70 do 90 % koralnih grebenov, pri 2 °C pa naj bi propadli tako rekoč vsi. Prilagajanje na 1,5 °C toplejši svet naj bi bilo občutno lažje in povezano z manjšimi stroški.

Poročilo opozarja na velik razkorak med doslej načrtovanimi politikami in tem, kar je treba storiti, da ostanemo pod varno mejo 1,5 °C. Za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven bi morali globalne od človeka povzročene emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšati za okrog 45 % glede na leto 2010 in sredi stoletja doseči ničelno stopnjo neto emisij.

Je cilj Pariškega sporazuma sploh še mogoče doseči?

Posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C je prineslo tudi tolažilno sporočilo: omejitev nevarnega globalnega segrevanja je še mogoča. A okno priložnosti se bo zaprlo, če se emisije toplogrednih plinov ne bodo začele močno zniževati že pred letom 2030. To pomeni veliko in hitro zmanjšanje emisij v čisto vseh sektorjih, večina planetarnih rezerv fosilnih goriv pa bi morala ostati v zemlji. To je zelo velik gospodarski in politični izziv.

Vse od 4. poročila IPCC, objavljenega leta 2007, je čedalje bolj jasno, da bo globalno segrevanje možno omejiti na 2 °C ali manj le v primeru, če se bodo emisije toplogrednih plinov do sredine 21. stoletja zmanjšale na skoraj nič, v drugi polovici stoletja pa bodo dosežene negativne emisije.

S tem se gospodarskim in političnim izzivom pridružujejo še tehnološki. V zelo kratkem času je potreben razvoj in prenos okoljsko sprejemljivih tehnologij, ki bodo predvsem državam v razvoju omogočile dvig življenjskega standarda in odpravo revščine na podnebno sprejemljiv način.


[16] Zakon o ratifikaciji Pariškega sporazuma (Uradni list RS, št. 77/2016 z dne 2. 12. 2016, stran 357).

[17] United Nations Framework Convention on Climate Change (2019): Katowice climate package, dostopno prek unfccc.int/process-and-meetings/the-paris-agreement/paris-agreement-work-programme/katowice-climate-package.

[18] IPCC (2014): An IPCC special report on the impacts of global warming of 1.5 °C above pre-industrial levels and related global greenhouse gas emission pathways, in the context of strengthening the global response to the threat of climate change, sustainable development, and efforts to eradicate poverty, dostopno prek www.ipcc.ch/sr15/

Zanesljive, pregledne in celovite informacije o nacionalnih emisijah toplogrednih plinov in ukrepih za njihovo zmanjšanje, prilagajanju podnebnim spremembam ter mehanizmih, kot so finančni instrumenti, prenos tehnologij in krepitev zmogljivosti, ki jih izvajajo posamezne države, so podlaga za medvladni podnebno-politični proces v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Zato so države, ki so njene pogodbenice, dolžne redno poročati Konferenci pogodbenic (angl. Conference of the Parties – COP) [19], pri čemer se v skladu z načelom skupnih, vendar različnih odgovornosti in individualnih zmožnosti zahteve za poročanje razlikujejo za razvite države (pogodbenice iz Priloge I k Okvirni konvenciji) in države v razvoju (pogodbenice, ki niso del Priloge I k Okvirni konvenciji).

Evropska unija in njene države članice, tudi Slovenija, morajo kot razvite države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in podpisnice Kjotskega protokola redno poročati o:

  • svojih emisijah toplogrednih plinov (zato letno pripravljajo »nacionalne evidence emisij« [20]) in
  • svojih politikah in ukrepih na področju podnebnih sprememb ter uresničevanju zavez v zvezi z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov (pripravljajo »dveletna poročila« in vsaka štiri leta »nacionalna sporočila«).

Evropska unija ima svoj mehanizem za spremljanje emisij toplogrednih plinov [21] [22], ki državam članicam določa interna pravila za poročanje [23], katerih osnova pa so mednarodne obveznosti v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja.

Slovenija mora vsako leto poročati (Evropski komisiji do 15. marca in sekretariatu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja do 15. aprila) o nacionalnih evidencah od človeka povzročenih emisij in ponorov toplogrednih plinov, ki niso vključeni v nadzor v okviru Montrealskega protokola.

V letu 2020 objavljeno 9. državno poročilo vsebuje nacionalne evidence emisij in ponorov toplogrednih plinov v obdobju med letoma 1986 in 2018 [24].

Nacionalne evidence emisij toplogrednih plinov morajo biti izdelane po dogovorjeni metodologiji IPCC [25].


[19] Konferenca pogodbenic kot sestanek pogodbenic Kjotskega protokola je najvišje telo odločanja Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, kjer (lahko) sodelujejo predstavniki vseh držav, ki so pogodbenice konvencije. Konferenca pogodbenic redno pregleduje izvajanje konvencije in vseh z njo povezanih pravnih instrumentov in sprejema odločitve, potrebne za učinkovito izvajanje konvencije.

[20] Obveznost pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v zvezi s poročanjem oziroma obveščanjem o izvajanju te konvencije izhaja iz njenega 12. člena. Priprava nacionalnih evidenc emisij kot način poročanja pogodbenic iz Aneksa I Okvirne konvencije poteka skladno s smernicami iz sklepa Konference pogodbenic 18/CP.8 in prenovljenimi smernicami iz sklepa 24/CP.19.

[21] Uredba (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije ter o razveljavitvi Sklepa št. 280/2004/ES (UL L št. 165 z dne 18. 6. 2013, str. 13).

[22] Delegirana uredba Komisije (EU) št. 666/2014 z dne 12. marca 2014 o določitvi vsebinskih zahtev glede sistema evidenc Unije ter upoštevanju sprememb potencialov globalnega segrevanja in mednarodno dogovorjenih smernic o evidencah v skladu z Uredbo (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 179 z dne 19. 6. 2014, str. 26).

[23] Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 749/2014 z dne 30. junija 2014 o strukturi, obliki, postopkih predložitve in pregledu informacij, ki jih sporočajo države članice v skladu z Uredbo (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 203 z dne 11. 7. 2014, stran 23).

[24] Agencija RS za okolje (2020): Slovenia’s National Inventory Report 2020, dostopno prek http://cdr.eionet.europa.eu/si/eu/mmr/art07_inventory/ghg_inventory/envxpbnwa/SVN_NIR_2020_-_April.pdf.

[25] IPCC (2006): 2006 IPCC Guidelines for National Greenhouse Gas Inventories (dostopno prek www.ipcc-nggip.iges.or.jp/public/2006gl/) in dopolnitve smernic, dostopne prek www.ipcc-nggip.iges.or.jp/public/index.html.


[1] Generalna skupščina OZN (2015): Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development (A/RES/70/1 z dne 25. 9. 2015).

Kazalo po politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb:

Celoten dokument je na voljo za prenos tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.