Kmetijstvo bo moralo hitreje zmanjševati svoj vpliv na podnebne spremembe in se prilagajati nanje

Delovna skupina mreže Plan B za Slovenijo za ekološko kmetijstvo in samooskrbo (v kateri je aktivna tudi Umanotera) se je skupaj z Zvezo potrošnikov Slovenije konec oktobra z novinarji srečala na novinarskem zajtrku, na katerem so bile predstavljene rešitve za podnebno in okoljsko vzdržno pridelavo hrane ter izhodišča za drugačno komuniciranje te teme. Kmetijstvo je namreč, kot so pokazale tudi nedavne katastrofe neurij in poplav, izredno občutljivo na že nastale učinke podnebnih sprememb. Hkrati pa so emisije toplogrednih plinov iz kmetijstva v Sloveniji še vedno znatne – v letu 2021 so predstavljale 11,3 % vseh emisij. Od tega tri četrtine predstavljajo emisije iz živinoreje, ki nastajajo pri enterični fermentaciji v prebavilih rejnih živali ter pri ravnanju z gnojem, ostalo pa predstavljajo emisije iz gnojenja z mineralnimi in živinskimi gnojili. Tudi v kmetijskem sektorju bi bilo treba emisije TGP pomembno zmanjšati. Obstoječi Nacionalni energetski in podnebni načrt predvideva do leta 2030 le 1% zmanjšanje emisij. V procesu prenove je scenarij prenove NEPN iz marca 2023 povečal ambicije na 6% zmanjšanje, vendar pa je prvi osnutek prenovljenega NEPN, ki ga je Slovenija poslala v pregled Evropski komisiji, ohranil obstoječi cilj 1%. To pa bo pomembno oviralo potrebno pospešeno tranzicijo na trajnostno pridelavo hrane.

Še bolj pereče pa je prepočasno prilagajanje slovenskega kmetijstva na učinke podnebnih sprememb. Res je, da je v splošnem stanju slabega prilagajanja Slovenije na podnebne spremembe v zadnjem desetletju kmetijstvo pravzaprav edino, ki se je aktivno prilagajalo, vendar ta proces poteka prepočasi. Kmetijstvo je tudi edini sektor, ki je že leta 2008 sprejel strategijo prilagajanja.

Vendar Računsko sodišče v svoji nedavni reviziji Učinkovitost Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri prilagajanju kmetijstva podnebnim spremembam ocenjuje, da je bilo ministrstvo pri prilagajanju le delno učinkovito, saj je izvajalo ukrepe prilagajanja, vendar te niso temeljili na strategiji prilagajanja, ki bi bila pripravljena na študiji ranljivosti. Ministrstvo tudi ni izvedlo potrebne okrepitve za prenos znanja preko svetovalne službe kmetom in izboljšalo sodelovanja z deležniki, da bi se znanje o prilagajanju čim bolje prenašalo v prakso. Ugotavljajo tudi, da je skrajni čas, da se v Sloveniji začnemo sistematično prilagajati na podnebne spremembe.

Pridelovanje hrane je najbolj izpostavljena dejavnost, ki pa je nujno potrebna za naše preživetje. Zato je visoko na družbeni lestvici prioritet. Zgleda pa, kot da je v konfliktu z ukrepi blaženja podnebnih sprememb ter varovanja narave in okolja, ki tudi postajajo ključna prioriteta družbe. Komunikacija, ki je posledica ravnanj preteklih desetletij, ta konflikt po nepotrebnem poglablja. Situacija namreč terja, da svoje mesto v svetu in preživetje pogledamo kot del večje slike ter da spremenimo perspektive, ki nam bodo odkrile sveže poglede in videli bomo rešitve, ki bodo omogočale naše preživetje znotraj naravnega ravnovesja.

V delovni skupini za ekološko kmetijstvo in samooskrbo mreže Plan B za Slovenijo smo skupaj z Zvezo potrošnikov Slovenije oblikovali drugačen pogled na ustaljena stališča, ki ovirajo hitrejši prehod na trajnostno pridelavo hrane in bodo lahko vplivala tudi na zmanjševanje konflikta med kmetijstvom in okoljem ter prispevala k hitrejšemu blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje.

>>> Dokument Naša hrana – nove perspektive