Medtem ko narava ne more glasovati, mi lahko [SPOROČILO ZA JAVNOST]
Ljubljana, 20. 04. 2022 – Predvolilno obdobje odpira prostor za razmislek in razpravo o pomembnih vprašanjih prihodnosti, ki so v tekmi strank za »instant« naklonjenost volivcev pogosto smatrana kot odvečna. Odnos strank do varovanja okolja in narave ter podnebne krize je pomembna informacija za volivce, ki želijo, da državo vodijo politiki, ki se bodo iskreno spopadli s temi problemi. V Umanoteri so zato pripravili oceno predvolilnih programov, v kateri ugotavljajo, da je varstvo naravnega okolja glavna prioriteta le ene stranke (Vesna). Dve stranki varstvo okolja izpostavljata kot eno izmed večjih prioritet (LEVICA, Pirati), nekatere to nalogo postavljajo proti gospodarskim prioritetam (Gibanje Svoboda, LMŠ, SD), preostale pa tega problema v veliki meri ne naslavljajo (NSi, SAB, SDS). Analiza Umanotere kaže, da politične stranke svojo odgovornost do naravnega okolja prevzemajo v zelo različni, povečini nezadostni meri. Medtem ko narava ne more glasovati, mi lahko.
Rdeča = ne naslavljajo/predlagajo škodljive ali nekonkretne ukrepe
Oranžna = prepoznajo glavne izzive, nezadostni ukrepi
Zelena = predlagajo konkretne in ustrezne ukrepe
Podnebne krize se ne rešuje z »bla, bla, bla«
Odzivanje na podnebno krizo so v obsežni in podrobni analizi volilnih programov in njihove verodostojnosti ocenili Mladi za podnebno pravičnost. Analiza je podnebne ukrepe v programih strank ocenila od 4.6 (LEVICA) do 1.1 (NSi, SDS). Med razlogi za tako velike razlike v ocenah so različne ravni ambicij v predlaganih ukrepih, kot tudi dejstvo, da je le nekaj strank zelo podrobno predstavilo svoje načrte (LEVICA, Pirati, SD, Vesna), medtem ko večina strank potencialnim volivcem predstavlja le kratke in splošne preglede svoje načrtovane podnebne politike (LMŠ, NSi, SAB, SDS), kar ni skladno z zahtevnostjo prehoda v nizkoogljično družbo in prilagajanja podnebnim spremembam.
Gaja Brecelj, direktorica Umanotere: Številne okoljske obljube v volilnih programih so zelo nejasne in splošne, toda spremljali in opominjali bomo novo vlado, ne glede na to, kdo bo v njej, naj hitro preide od lepih besed k dejanjem.
V Umanoteri ugotavljajo, da se načelen odnos brez konkretnih zavez odraža tudi v programih strank, saj večina strank podpira mednarodne in nacionalne podnebne cilje, se zavezuje strateškim dokumentom, kot je npr. Nacionalni energetsko podnebni načrt, in podpira obnovljive vire energije. Toda v konkretnih kratkoročnih načrtih so razlike med programi velike. Primer: vse stranke so načeloma za sončno energijo, a le nekatere jo izpostavljajo pred drugimi viri energije in predlagajo posebne podporne ukrepe (Gibanje Svoboda, LEVICA).
Negativne posledice odsotnosti izdelanih politik in njihove implementacije se jasno kažejo na primeru izgradnje sončnih elektrarn v Sloveniji, kjer število novih sončnih elektrarn izrazito niha in je vezano na zakonodajne spremembe in slabo izvedbo politik.
Letna postavitev sončnih elektrarn v Sloveniji (vir: PVportal).
Graf ponazarja vpliv politik na spodbujanje in zaviranje povpraševanja na trgu. Nova vlada ne sme ponoviti napak iz preteklosti, zagotoviti bo morala stabilno okolje za naložbe v sončne elektrarne.
Na drugi strani sta v programih, četudi samo na splošni ali deklarativni ravni, slabo zastopana učinkovita raba energije in prilagajanje na podnebne spremembe. Gre za vsebine, za katere v Umanoteri ocenjujejo, da bi morale imeti bistveno večjo vlogo v programih strank.
Varstvo naravnih virov
V nasprotju s splošno pozitivnim odnosom do sončne energije je med strankami močna polarizacija glede novih hidroelektrarn na srednji Savi. Medtem ko so konservativne in liberalne stranke gradnji hidroelektrarn naklonjene (LMŠ, NSi, SAB, SDS), so leve stranke (LEVICA, Pirati, Vesna) odločno proti tem projektom, kar je tudi skladno s pomisleki strokovne javnosti glede vplivov teh projektov na naravo.
Dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera: Liberalne stranke pogosto vidijo varstvo narave kot birokratsko oviro za nov razvoj infrastrukture, s čimer zanemarjajo pomembne in včasih nenadomestljive okoljske funkcije, ki morda nimajo cene, prinašajo pa pomembne koristi.
Kako iskrene so stranke glede varstva okolja, postane še posebej jasno pri ohranjanju narave in biotske raznovrstnosti. Nekatere stranke načrtujejo krepitev zavarovanih območij in usmeritev izgradnje obnovljivih virov »izven zaščitenih območij Nature 2000« (Vesna), druge pa želijo omogočiti njihov razvoj »tudi na naravovarstvenih območjih (Natura 2000)« (NSi).
Navkljub nedavni novici, da želi vlada posekati do 25 odstotkov gozdov v državni lasti, da bi pridobili kmetijska zemljišča, je varstvo tal pred pozidavo zelo slabo zastopano v programih. Pri gospodarjenju z gozdovi pa se nekatere stranke osredotočajo na »še vedno premalo izkoriščen gospodarski potencial« (SDS), oziroma ugotavljajo, da »gospodarno upravljanje z gozdovi mora biti ključni cilj« (NSi). Druge stranke presegajo poslovno funkcijo gozdov in se zavzemajo za »trajnostno, sonaravno in mnogonamensko gospodarjenje z gozdovi« (Gibanje Svoboda), oziroma poudarjajo, da so gozdovi »ključnega pomena za ohranjanje ekosistemov in biodiverzitete« (Vesna). V tem duhu se predlaga vzpostavitev novih gozdnih rezervatov (Gibanje Svoboda, Pirati) in zavarovanih območij (Vesna).
Andrej Gnezda, Umanotera: Pri analizi volilnih programov preseneča, da stranke, ki poudarjajo konservativne vrednote, očitno ne dajejo prednosti ohranjanju narave in krajine, kaj šele izboljšanju stanja našega naravnega okolja. Glede na deklarirane vrednote teh strank bi pričakovali obljube o varstvu »slovenske grudi in podeželja«, a so stranke očitno bolj naklonjene infrastrukturnim projektom, ki to isto »domačo grud« trajno uničujejo ter kazijo podeželje.
Kljub splošnim izboljšavam (so)sežiganje nevarnih snovi, motoriziran promet v mestih in ogrevanje z (neprimernimi) pečmi na drva še vedno prepogosto poganjajo onesnaževanje zraka preko meja. COVID-19 je celo povečal zdravstvena tveganja zaradi onesnaženosti zraka, ki je v letu 2019 v Sloveniji povzročila 1700 prezgodnjih smrti. Kljub temu le redke stranke predlagajo konkretne ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka (NSi, SD, Vesna), ki pa niso vsi prepričljivi in lahko celo vodijo v poslabšanje stanja; kot je npr. predlog obsežne gradnje novih cest (NSi, SD). Preprečevanje drugih oblik onesnaževanja je razpršeno po programih in vključuje sistematične ukrepe za zagotavljanje čiste pitne vode in izboljšanje čiščenja odpadne vode (LMŠ), sanacijo onesnaženih tal ter strožje predpise o herbicidih in pesticidih (Vesna), prepoved oglaševanja na reklamnih panojih ob cestah (LEVICA, Pirati) ali uvedbo kavcijskega sistema za odpadno embalažo steklenic, plastenk in pločevink (LEVICA, Gibanje Svoboda, NSi, SD).
Energetska in mobilnostna revščina
Število zaposlenih je rekordno visoko, žal pa zaposlenost kot taka ne preprečuje revščine. Med vsemi državami EU je delež razpoložljivega dohodka, porabljenega za mobilnost (vožnjo z avtomobilom), v Sloveniji najvišji, stroški pa še naraščajo. Med predlaganimi ukrepi strank najdemo brezplačen javni prevoz (LEVICA, SAB, SD, SDS), slabše zastopane pa so nujno potrebne naložbe v javni potniški promet in železniško infrastrukturo, ki bodo zagotovile dostopnost in kakovost javnega prometa. Tako je ureditev železniških povezav znotraj regijskih središč praktično odsotna, z izjemo LMŠ, ki kot rešitev navaja »postavitev sistema taktnega voznega reda za potniške vlake v ljubljanskem, mariborskem in celjskem železniškem vozlišču« in stranke Vesna, ki obljublja, da bodo »uredili železniško vozlišče v Ljubljani«. Preostale stranke ponujajo (še) bolj splošne navedbe in obljube brez konkretnih projektov in zavez (Levica, NSi, SD, SDS). Tudi stroški za ogrevanje in elektriko so v zadnjem letu strmo narasli, a kljub temu je tudi energetska revščina zelo slabo zastopana, saj jo omenja zgolj pet strank (Gibanje Svoboda, Levica, Pirati, SD, Vesna).
»Naša analiza kaže, da politične stranke svojo odgovornost do naravnega okolja prevzemajo v zelo različni meri. Medtem ko narava ne more glasovati, mi lahko,« je zaključila Gaja Brecelj.
Sporočilo za javnost je nastalo v okviru delovne skupine Za zeleni razvojni preboj, ki deluje v okviru mreže Plan B za Slovenijo.
Podnebni program mreže Plan B za Slovenijo sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Za mnenja, predstavljena v tem dokumentu, so izključno odgovorni avtorji dokumenta in ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje in prostor ali Eko sklada j.s.
