Miti in resnice o podnebnih spremembah

V svetu se v zadnjih desetletjih, v Slovenji pa v zadnjem letu, oglašajo podnebni skeptiki, ki dvomijo v osnovna spoznanja znanosti. Da bi soočili argumente, je Umanotera pripravila dokument »17 mitov in resnic o podnebnih spremembah«.

Prevladujoče mnenje znanosti, politike, gospodarstvenikov in javnosti po celem svetu je, da so podnebne spremembe ena najresnejših groženj človeštvu in da so izpusti toplogrednih plinov iz človeških dejavnosti vzrok za večino segrevanja našega planeta v zadnjem stoletju.

Kljub temu se v svetu v zadnjih desetletjih, v Sloveniji pa v zadnjem letu, oglašajo podnebni skeptiki, ki dvomijo v osnovna spoznanja znanosti in nas s tem odvračajo od ukrepanja. Gre predvsem za članek Antona Komata v Mladini avgusta 2008, intervjuje profesorja Freda Singerja septembra 2008, kolumne Keitha Milesa v Financah jeseni 2009, izid knjige češkega predsednika Vaclava Klausa »Svoboda je ogrožena, ne podnebje« in članek Miša Alkalaja v reviji Playboy oktobra 2009.

Med napogostejšimi trditvami skeptikov so: segrevanje v zadnjih sto letih ni nič posebnega, saj se Zemljino podnebje nenehno spreminja; ljudje nismo odgovorni za povečanje CO2 v ozračju; znanstvenikom, ki napovedujejo globalno segrevanje, ne moremo zaupati, saj so še pred nekaj desetletji napovedovali globalno ohlajanje….

Prav je, da se argumenti obeh strani soočijo in prav s tem namenom je nastal pričujoči dokument »17 mitov in resnic o podnebnih spremembah«. V njem smo strnili nekaj najpomembnejših »mitov«, na katerih temelji podnebna skepsa in nanje odgovarjamo s stališča predvladujoče znanosti.

Dokument smo predstavili na konferenci za novinarje 12.novembra 2009.

Oglejte si tudi prispevek Studia 12.