PO COP28: Kljub deklarativnemu koraku naprej podnebna konferenca še vedno ujeta v primežu kapitalskih lobijev [SPOROČILO ZA JAVNOST]

Ljubljana, 13. 12. 2023 – Podnebni vrh Združenih narodov COP28 v Dubaju se je po podaljšanju in nočnih pogajanjih končal s sprejetjem sporazuma, ki prvič v zgodovini podnebnih konferenc poziva k najbolj nujnemu: prehodu stran od fosilnih goriv. Za to je bilo potrebnih kar 28 let in 28 podnebnih konferenc, a ob tem se je treba zavedati, da gre tudi tokrat zgolj za nezavezujoč poziv na deklarativni ravni, ki je še vedno daleč od tega, kar bi bilo potrebno za reševanje podnebne krize. 

Čeprav smo priča naraščanju vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju, ki bodo leta 2023, kot tudi globalne povprečne temperature, dosegle novo rekordno vrednost, to ni imelo velikega vpliva na skupni dogovor ob zaključku COP28, ki ostaja povsem nezadosten. V zvezi s tem v Umanoteri izpostavljajo tri točke: 

  1. Končno prehod stran od fosilnih goriv?: Čeprav so države prvič v zgodovini podnebnih konferenc sprejele sporazum, ki poziva k prehodu stran od fosilnih goriv, je ta povsem nezavezujoč in brez nujno potrebne časovnice opuščanja, ki bi bila skladna z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 °C. Hkrati pa je presplošen, saj ne poziva k prenehanju pridobivanja fosilnih goriv, temveč pušča odprte možnosti za razmah dokazano neuspešnih tehnologij zajema in shranjevanja ogljika, za kar si je fosilni lobi, ki je bil na konferenci prisoten v največjem številu do sedaj, intenzivno prizadeval. Zaveza k potrojitvi kapacitet obnovljivih virov energije do leta 2030 brez sprejetja zaveze o popolni opustitvi pridobivanja fosilnih goriv, ki še vedno predstavljajo 80 % svetovne porabe energije, ne rešuje podnebne krize, kar izpostavlja tudi dr. Jonas Sonnenschein iz Umanotere: “Edino, kar šteje, je opuščanje fosilnih goriv. Dodajamo lahko na tisoče GW obnovljivih virov energije, a če istočasno ne opuščamo rabe nafte, premoga in zemeljskega plina, nismo dosegli ničesar. V sporazumu COP28 je opuščanje fosilnih goriv prvič omenjeno kot ključni recept. Za Slovenijo to pomeni, da moramo še v tem desetletju drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv, medtem ko morajo proizvajalci fosilnih goriv opustiti njihovo proizvodnjo.”
  2. Vprašanje globalne podnebne pravičnosti: Če je bilo še pred pričetkom podnebnega vrha eno najpomembnejših nerazrešenih vprašanj vprašanje globalne podnebne pravičnosti, COP28 ni ponudil zadovoljivega odgovora na to, kako bodo številne najbolj ranljive države finančno in tehnološko podprte pri postopnem opuščanju odvisnosti od fosilnih goriv ter pri izgradnji odpornosti na ekstremne vremenske razmere. Čeprav je bil na konferenci ogromen finančni primanjkljaj pri spopadanju s posledicami podnebnih sprememb pripoznan, v Umanoteri izražajo veliko razočaranje zaradi nepripravljenosti najbogatejših držav, da sprejmejo svojo zgodovinsko odgovornost ter tako izpolnijo obveznosti, ki so potrebne v višini več sto milijard dolarjev. Obljubljenih 700 milijonov dolarjev v skladu za kritje izgub in škode predstavlja zgolj 0.2 % izgub, s katerimi se države globalnega juga zaradi že vidnih posledic podnebnih sprememb soočajo na letni ravni. Predvsem pa pri slednjem ne gre za nove vire financiranja, ampak le za prerazporeditev obstoječih sredstev, ki bi bila v vsakem primeru namenjena najbolj ranljivim državam v obliki podnebne ter mednarodne razvojne pomoči. Hkrati pa nezadosten podnebni dogovor pomeni nadaljnje zaostrovanje (podnebnih) katastrof po vsem svetu in samo še povečevanje izgub.
  3. Naslavljanje netrajnostnosti prehranskih sistemov: Letošnji podnebni vrh v Dubaju je bil prvi v vrsti, ki je v ospredje postavil svetovni sistem oskrbe s hrano, zato ni presenetljivo, da so bila pričakovanja na tem področju temu primerno visoka. Ciljev Pariškega sporazuma namreč ne bo mogoče doseči brez obsežnega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in porabe naravnih virov v sistemih oskrbe s hrano, kjer živinoreja predstavlja sektor z največjim vplivom na podnebne spremembe v kmetijstvu. Tudi zato je zaskrbljujoče dejstvo, da se je v primerjavi z letom 2022 število predstavnikov agro-živilskih podjetij in trgovinskih združenj, ki so (tudi kot člani delegacij) v prvi vrsti zagovarjali interese mesne in mlečne industrije ter intenzivnega kmetijstva, več kot podvojilo na končnih 340. Nika Tavčar iz Umanotere izpostavlja, da je “zaskrbljujoče, da se je diplomatskih pogajanj lahko neposredno udeleževalo ter nanje tudi vplivalo kar 120 predstavnikov velikih interesnih skupin, ki so bili hkrati člani posameznih delegacij. Leta 2022 je bilo takih delegatov zgolj 10. V skladu z ambicioznimi pričakovanji je bila tako že v prvih dneh COP28 predstavljena Deklaracija o trajnostnem kmetijstvu, odpornih prehranskih sistemih in podnebnem ukrepanju*, ki (prva v zgodovini podnebnih vrhov) povezuje podnebne spremembe in hrano, kar v Umanoteri pozdravljajo. Kljub temu, da je med 158 podpisnicami najti države, kot so ZDA, Kitajska in Brazilija, pa v Umanoteri poudarjajo dejstvo, da dokument ni pravno zavezujoč, prav tako pa ne postavlja jasnih ciljev in ukrepov ter v (pre)splošnem zapisu med drugim ne izpostavlja nujnosti spremembe prehranjevalnih navad in zmanjšanja (prevelike) potrošnje mesa. 

Ob ponovnem podnebnem razočaranju za konec Ajda Cafun iz Umanotere poudarja, da je “proces podnebnih vrhov, kot se je odvijal do sedaj in čemur smo bili priča tudi v zadnjih tednih, povsem vpet v logiko obstoječega družbenega sistema in razmerij moči v njem. Podnebna zasedanja s ciljem preprečevanja globalnega segrevanja potekajo že celih 28 let, izpusti toplogrednih plinov pa še vedno naraščajo, ko bi morali že strmo padati. Vse to kaže, da so podnebni vrhovi v trenutni formi neučinkoviti, saj postavljajo interese kapitala pred interese ljudi in planeta. Osnovna enačba teh konferenc je vselej bila in ostaja ohranjanje profitov ob hkratnem zmanjševanju emisij, kar pač ni združljivo.”

* 158 vlad podpisnic se je z njo zavezalo, da bodo v naslednjih dveh letih kmetijstvo in sisteme oskrbe s hrano vključile v svoje nacionalne načrte ali strategije prilagajanja, v nacionalno določene prispevke (NDC) oziroma v prizadevanja za zmanjšanje emisij v skladu s pariškim podnebnim sporazumom ter v nacionalne strategije in akcijske načrte za biotsko raznovrstnost. 

 

Sporočilo za javnost je pripravila Umanotera v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.