Podnebna politika med teorijo in prakso: Čakamo čudežno rešitev, ki je ne bo [SPOROČILO ZA JAVNOST]

Ljubljana, 17. 10. 2023 – “Ko smo pred slabe pol leta razmišljali o temi letošnjega podnebnega posveta, je v ospredje stopil razkorak med potrebnimi ukrepi in ukrepi obstoječih politik, ki se še poglablja,” je v uvodnih besedah poudarila Gaja Brecelj, direktorica Umanotere. Kako je možno, da nam znanstveniki že tako dolgo nedvoumno sporočajo, kaj prihaja, a hkrati se zdi, da se nič ne spremeni? Da je to vprašanje še kako relevantno, je potrdilo več kot 150 udeležencev nacionalnega posveta “Vse vemo, a zakaj se nič ne spremeni? Podnebna politika med teorijo in prakso” mreže Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor.

 

V uvodnih besedah je doc. dr. Barbara Rajgelj, pravnica in raziskovalka na Fakulteti za družbene vede potegnila vzporednico med podnebnimi vprašanji in vprašanji demokracije, saj je v obeh primerih “problem pogosto preveč abstrakten in oddaljen. Podobnost je tudi, da ko se nevarnost že konkretizira, se najprej zgodi drugim in dokler se dogaja drugim, se ne dogaja.” Obenem nas pasivnost odločevalcev in industrije ne bo pripeljala do sistemskih sprememb, ki so nujno potrebne in tako se zdi, da “čakamo čudežno rešitev, ki je verjetno ne bo.”

Klaus Röhrig, koordinator za podnebne in energetske politike EU pri CAN Europe je izpostavil, da podnebne motnje vedno vodijo do korenitih sprememb v družbi, najhujše posledice pa vedno znova prizadenejo že ranljive skupine in tiste, ki so k podnebnim spremembam najmanj prispevali. “Na globalni ravni je ključno, da prizadevanja EU za doseganje ciljev Pariškega sporazuma temeljijo na načelih enakosti, EU pa mora glede na svoje zgodovinske emisije ukrepati zadostno,” je poudaril ter izpostavil, da bo v skladu s stališčem Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe “ambicije za nižanje emisij potrebno s 55 % dvigniti na 70 % ali več do 2030. To bi znatno zmanjšalo emisije EU do leta 2050, posledično pa bi se povečala pravičnost prispevka EU pri blaženju podnebnih sprememb.”

Minister za okolje, podnebje in energijo mag. Bojan Kumer je izpostavil novico o včeraj objavljenem osnutku slovenskega podnebnega zakona ter glede prenove Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta poudaril, da je “visoko raven podnebne ambicije pomembno zapisati v tak ključen dokument, predvsem pa je pomembno, da zagotovimo izvajanje.”

Na primeru prometa sta o zaostankih na nacionalni ravni in pri izvajanju NEPN razmišljala Katarina Trstenjak z Instituta Jožef Stefan in Marko Peterlin z IPoP – Inštituta za politike prostora. Slednji je bil kritičen do trenutnih ukrepov trajnostne prometne politike oziroma do njihovega (ne)izvajanja ter izpostavil, da je težava “manko informacij in obveščanja o procesih” in počasno delovanje na ravni države in politike. Posvaril je tudi pred paničnim ukrepanjem, ki ne naslavlja izvora problema: “Tretji pas na avtocestah je panično ukrepanje.”

Katarina Trstenjak z Instituta Jožef Stefan se je osredotočila na razogljičenje na področju prometa, ki v Sloveniji odda skoraj polovico emisij toplogrednih plinov: “Leta 2021 je bilo število kilometrov, opravljenih z osebnimi avtomobili, 5,5 % nižje kot leta 2017, v istem obdobju se je št. registriranih avtomobilov povečalo za 6,2 %. Večina izpustov je bila še vedno iz osebnih avtomobilov (61%).” Poudarila je, da sektor prometa ostaja kritičen z vidika doseganja ciljev 2030 in vmesnih letnih ciljev.

Na ekonomsko plat razogljičenja se je v svoji predstavitvi osredotočil dr. Aljoša Slameršak iz Policy Lab, Ljubljana in Inštituta za okoljske znanosti in tehnologijo, Avtonomna Univerza v Barceloni. “Za razogljičenje do 2040 bi potrebovali 2% BDP na leto (ocena iz 2018), danes pa verjetno okoli 3 % BDP na leto. Po drugi strani je Slovenija leta 2022 namenila 2 % BDP za subvencioniranje fosilnih virov,” je izpostavil. Poudaril je tudi nujnost pravičnega prehoda, ki “zahteva porazdelitev stroškov, ki bo skladna z odgovornostjo za podnebne spremembe in hkratno priznanje pravice za dostojno življenje vseh.”

Kako bo stanje podnebne politike izboljšal novi slovenski podnebni zakon, osnutek katerega je bil za javno razpravo objavljen včeraj popoldne, je predstavil Andrej Gnezda, v. d. direktorja direktorata za podnebje pri Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo: “Osnutek novega zakona vsebuje tri glavne smernice: okrepljene aktivnosti krepitve podnebne odpornosti s strategijo prilagajanja in regionalnimi akcijskimi načrti prilagajanja, zagotovitev podnebno odpornih infrastrukturnih projektov s podlago, s katero se bo preverjalo vplive na podnebje ter ozelenitev javnih financ skozi vzpostavitev sistema označevanja proračunskih prihodkov, odhodkov in davčnih izdatkov.”

Udeleženci okrogle mize, ki je sledila v drugem delu posveta, so razpravljali o družboslovnih vidikih samega jedra posveta oziroma iskali odgovore na ključna vprašanja, ki jih je v uvodu razprave že izpostavila Gaja Brecelj: “Če vemo dovolj, zakaj ne ukrepamo? Ali zares vemo dovolj? Ali nas le kolektivne travme premaknejo v gibanje?”

V luči evidentne energetske revščine je dr. Srečo Dragoš s Fakultete za socialno delo dejal, da najrevnejši za energijo že sedaj plačujejo znatno več kot najbogatejši, zato je ključno, kako bo to naslovljeno. Stroški ekološke tranzicije bodo enormni (tako v primeru neukrepanja, delnega ukrepanja ali bolj intenzivnega ukrepanja), vprašanje pa je, kdo bo za to plačal. Dejal je, da je Slovenija ena najbogatejših držav OECD,  “ne vemo pa, kako bomo prišli do konsenza za pokritje teh stroškov,” pri čemer je poudaril, da tega “brez sorazmerne ali progresivne obremenitve ne bo moč doseči.”

Aktivistka Maša Cvetežar iz Mladih za podnebno pravičnost je izpostavila, da “krivde za nastalo situacijo ni iskati v konfliktu med generacijami, temveč v razrednem konfliktu. Lastniki kapitala so namreč tisti, ki imajo največ moči in ki imajo tudi največji ogljični odtis, zato je ključno naslavljanje vladajočega razreda.” Obenem je dejala, da je “ključno grajenje družbene moči, ki bo naslavljala sistemske probleme in ki bo od države lahko zahtevala neke konkretne spremembe. Sistem, ki ga je potrebno nasloviti, je kapitalistični in dokler imamo tak sistem, ne bomo uspešno naslovili obstoječih družbenih in podnebnih kriz.”

Prof. dr. Tanja Kamin s Fakultete za družbene vede je prevprašala tezo, da obveščenost in ozaveščenost vodita neposredno v delovanje. “O podnebnih spremembah veliko vemo, razumemo pa bolj malo in vsekakor nismo tako dobro obveščeni, kot si želimo, da bi bili.” Poudarila je, da je na področju podnebnih sprememb “komuniciranje pogosto obravnavano tehnicistično, kot orodje za prenos informacij, in večina raziskav se ukvarja z individualno ravnjo vedenja, manj pa je raziskav o vplivu komuniciranja v civilno vključenost.”

Hana Hawlina, sociokulturna psihologinja, doktorska študentka Univerze v Neuchâtel je razmišljala o apokaliptičnem tonu komunikacije, ki pogosto pritiče podnebnim spremembam. “Samo distopične vizije niso zadostne. Graditi moramo pozitivne naracije. Ne moremo namreč zgolj delovati v strahu, česa si ne želimo, ampak moramo delati na vizijah, kje si želimo živeti.” Izpostavila je tudi, da je problem podnebnih sprememb sistemski. “S tem ko se individualizira in krivi posameznike, se ti ujamejo v paradoks, da šele ko si sam brezmadežen, lahko deluješ navzven in družbeno.”

Doc. dr. Tadej Troha z ZRC SAZU in s Filozofske fakultete je spomnil na “zgodovino diskusij o podnebnih spremembah med družboslovno in naravoslovno stroko” in poudaril, da je “zmožnost dolgoročnega razmišljanja v roku nekaj desetletij treba pretvoriti v navado.” Na to, kakšno je stanje v resnici, pogosto vplivajo majhni, stranski, parcialni interesi. “Namesto da govorimo o tem, kako revni smo kot država, raje razmišljajmo o tem, koliko bi prihranili ob uveljavljanju podnebnih ukrepov že danes.”

Ob koncu posveta so odzvanjale pozdravne besede Gaje Brecelj, s katerimi se je zagotovo strinjal marsikateri udeleženec: “Nedvomno je izziv pred nami ogromen, a nikoli ne smemo pozabiti, da ni nobenih objektivnih razlogov za to, da ne bi ustrezno ukrepali.”

 

***

Dodatne informacije: Senka Šifkovič, senka@umanotera.org.

_{Podnebna programa mreže Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Mnenja, izražena na dogodku, ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje, podnebje in energijo ali Eko sklada j.s}