Tlakovanje poti jedrski energiji za zaprtimi vrati [SPOROČILO ZA JAVNOST]

Ljubljana, 20. december 2023 – Proces odločanja o nadaljnji rabi jedrske energije in novih jedrskih objektih v Sloveniji je nejasen in nepregleden ter v veliki meri poteka za zaprtimi vrati. Nevladne organizacije nasprotujejo sprejemu Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije in poudarjajo, da morajo biti za informirano, kakovostno in odgovorno odločanje Državnega zbora predstavljeni vsi podatki in analize različnih scenarijev dolgoročne podnebne strategije Slovenije.

 

Kljub koalicijskim obljubam o transparentnosti, odgovornem odločanju in referendumu, na katerem naj bi se kot družba odločili, ali si v Sloveniji želimo nadaljnje rabe jedrske energije ali ne, vlada zdaj zavzeto tlakuje pot drugemu bloku jedrske elektrarne Krško.

V javni razpravi je Resolucija o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije, ki predvideva kar dva jedrska reaktorja skupne moči 2400 MW in še nekaj modularnih reaktorjev. Resolucija je bila po naših informacijah pripravljena v zaprtem krogu ljudi, ki so del kabineta predsednika vlade Roberta Goloba, pod taktirko državnega sekretarja Danijela Levičarja.

Po isti poti kot TEŠ6 in Magna

Vse nakazuje na ponovitev zgodbe TEŠ6 in Magne: lobisti projekta mimo volje in vednosti javnosti preko vlade, bolj specifično preko posebnega državnega sekretarja, ki je zadolžen samo za projekt JEK2, sprejemajo potrebne politične dokumente za gradnjo novega jedrskega reaktorja (oz. dveh). Preden bo do besede prišla javnost (če sploh), pa bo projekt že tako daleč – porabljenega ogromno denarja, sprejeta vrsta odločitev – da bo na mizi znova argument, da se projekta ne da več ustaviti.

Rezultat se že nakazuje – pregrešno drag projekt, v katerem izginjajo milijoni ali celo milijarde, ter visoka cena za prebivalstvo – najmanj v obliki višjih zneskov na položnicah za električno energijo. Verjetnost podražitve elektrike je pri JEK2 še toliko večja kot v primeru TEŠ6, saj je v igri več kot desetkrat več denarja, najmanj 17 milijard evrov. In pričakovati je, da se bo ta številka še bistveno povečala; izkušnje z gradnjo novih jedrskih reaktorjev iz tujine namreč kažejo, da se cena projekta tekom realizacije pogosto vsaj podvoji. Kar pa ne zajema tudi dodatnih milijardnih stroškov, ki jih cena električne energije ne krije, vključno z državnimi jamstvi, stroški razgradnje, skladiščenjem odpadkov, jedrskimi raziskavami in izobraževalnimi programi, zavarovanjem tveganja itd.

Obnovljivi viri energije so edina trajnostna prihodnost

Vlada je v koalicijski pogodbi obljubila, da bo pri odločanju o gradnji nove jedrske elektrarne poskrbela za “transparentnost in neodvisnost pri vodenju investicijskih odločitev. Spoštovali bomo odločitev ljudi na referendumu”.

A nas kljub temu, da v Sloveniji še nismo imeli možnosti, da se kot družba izrečemo glede nadaljnje rabe potresno nevarne in drage jedrske energije, tako vlada kot predsednica države tiščita v klub držav, ki promovirajo jedrsko energijo, s tem pa obračajo hrbet resnično trajnostni alternativi: obnovljivim virom energije.

Obnovljivi viri energije so edina trajnostna prihodnost tudi zato, ker bo z njimi energija lahko prešla v roke državljanov in državljank. Z razpršenim, lokaliziranim lastništvom pa bi lahko naredili konec tudi prelivanju dobičkov v žepe lobistov in investitorjev.

Sara Kosirnik, Greenpeace Slovenija: “V Greenpeace Slovenija zavzemamo stališče, da jedrska energija ne bi smela imeti dolgoročne prihodnosti v Sloveniji, ter da se mora Slovenija v prihodnosti zanašati na obnovljive vire energije, sonce, veter in geotermalno energijo. Obenem bo potrebno vse napore usmeriti v učinkovito rabo energije in dolgoročno zmanjšanje rabe energije ter vseh virov na Zemlji. Širjenje jedrskih kapacitet predstavlja časovno in finančno oviro razvoju čistih energetskih alternativ, ki so tudi trenutno edina možna alternativa primanjkljaju zaprtja Termoelektrarne Šoštanj, ki naj bi se zgodila najkasneje leta 2033.

Aljoša Petek, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja: “Ne glede na to, ali se na koncu kot družba odločimo za izgradnjo nove jedrske elektrarne ali ne, je bistvena pot, kako pridemo do te odločitve. Ta pot trenutno preveč spominja na poti, ki so vodile do projektov, kot so TEŠ6, Magna in podobno. Državni vrh sprejema politične dokumente, ki jedrsko energijo obravnavajo kot sveti gral in namenoma ne omenjajo njenih slabih plati – vse to brez kakršnihkoli finančnih informacij ali podatkov o konkretnem projektu, saj ta sploh še ne obstaja. Politika v zaprtem krogu sprejema dokumente, ki bodo javnosti in civilni družbi povsem odvzeli moč soodločanja, energetskim in kapitalskim interesom pa ponovno odprli prosto pot. Govorimo o investicijskih sredstvih v višini tretjine BDP. Se nismo popolnoma ničesar naučili iz preteklosti? Kam so izginile vladne obljube o vključevanju javnosti?

dr. Jonas Sonnenschein, Umanotera: “Kdo bo financiral JEK2? Ali bo država zagotovila jamstvo? Kdo bo prevzel finančno tveganje, če pride do zamud? Kdo bo plačal skladiščenje jedrskih odpadkov in kdo razgradnjo? Kako bo JEK2 zaslužil v poletnih mesecih, ko bo električna energija (večinoma iz OVE) izjemno poceni? Kako zagotoviti, da večina dodane vrednosti naložbe ne bo šla v roke tujih izvajalcev in vlagateljev? In nenazadnje, koliko bo JEK2 sploh stal? Dokler se nobeno od teh vprašanj ne bo obravnavalo, kaj šele odgovorilo, je neodgovorno in ekonomsko preveč tvegano, da se projekt nadaljuje.

Dr. Lidija Živčič, Focus: “Slovenska energetika znova kaže, da projektov ne zna delati drugače kot netransparentno in za zaprtimi vrati. Zato nujno potrebujemo energetski prehod, ki bi zagotovil razpršeno in skupnostno proizvodnjo iz obnovljivih virov energije. Le tako bomo lahko vsi sodelovali v energetskem sektorju, ne pa da ga prepustimo peščici energetikov, ki jo vodijo zelo parcialni interesi.

 

Odziv na Resolucijo o miroljubni rabi jedrske energije, ki sta ga pripravili delovna skupina za trajnostno energetiko in delovna skupina za podnebno politiko v okviru mreže Plan B za Slovenijo in je bil posredovan vladi ter Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, je dostopen tukaj.

 

Podnebni program mreže Plan B za Slovenijo sofinancirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo) s sredstvi Sklada za podnebne spremembe. Mnenja, izražena v zapisu, ne odražajo nujno stališč Ministrstva za okolje, podnebje in energijo ali Eko sklada j.s.