Zakaj si politika ne drzne prepovedati frackinga? In morda še pomembneje – zakaj Slovenija še naprej ostaja članica Pogodbe o energetski listini?

»Članica česa?« bi se verjetno glasil odgovor velike večine bralcev, zato v Umanoteri dodajamo par besed o tej (lahko bi rekli) obskurni zadevi, ki jo večina izmed nas ne pozna, a še kako pomembno kroji našo podnebno prihodnost.

Slovenija je 26. junija davnega leta 1997 – tragikomično le dan kasneje za dnevom državnosti – potrdila zakon o ratifikaciji Pogodbe z izjemno dolgim in nesmiselnim naslovom, ki ne pove nič, a ima pomemben vpliv na naše politike. Pogodbo poznamo pod kraticami ECT – Energy charter treaty.

ECT je bila oblikovana z namenom varovanja (bolj ali manj fosilnih) naložb v energetskem sektorju. Kaj to pomeni? Če je podpisnica ECT sprejela zakonodajo ali drugače spremenila »pravila igre,« ki so vplivala na dobičke te naložbe, jo je energetsko podjetje lahko tožilo na zasebnih tribunalih. Gre za t.i. mehanizem ISDS, o katerem smo že opozarjali v okviru pogajanj o sporazumih TTIP in CETA. ECT je vodila v daleč največ tožb na podlagi mehanizma ISDS v zgodovini vseh mednarodnih pogodb, ki vsebujejo ta mehanizem. In kot vse kaže je fosilna industrija s tožbami šele dobro pričela.

V času podnebne krize, ko je postalo jasno, da moramo obstoječe elektrarne na fosilna goriva zapreti in prenehati z vlaganji v novo infrastrukturo, ki temelji na njihovi izrabi, lahko pričakujemo porast podobnih tožb. Sosednji Italiji s tožbo grozi britansko podjetje Rockhoper, ker je italijanski parlament po uporu javnosti sprejel odločitev, da ne dovoli črpanja nafte in plina v bližini morske obale ter s tem zaustavil tudi umazane načrte Rockhoperja. Pričakovati je, da bo takih primerov v prihodnjih letih vse več in več. Fosilna industrija in sekretariat ECT so sprožili ofenzivo, v kateri je ECT prikazan kot rešitev za podnebno krizo, a kot kaže nedavno pripravljeni dokument, ki naslavlja mite, povezane z ECT, je resnica ravno nasprotna.

Trenutno so v teku pogajanja o modernizaciji ECT, ki naj bi reformirala pogodbo in jo bolj približala današnjim potrebam energetskega prehoda. A kot razkriva tajno poročilo sekretariata ECT se pogajanja ne premaknejo nikamor, Komisija pa je začela omenjati tudi možnost izstopa iz pogodbe, če reforma ne bo izvedena v doglednem času.

In sedaj k Sloveniji. Zakaj poslanci že tretjič razpravljajo o prepovedi frackinga v Sloveniji in zakaj se tudi v tretje lahko zalomi pri potrjevanju tega predloga zakona? Razlog tiči – uganili ste! – v ECT. Britansko podjetje Ascent Resources je po odločitvi Agencije RS za okolje, da je za fracking v Petišovcih potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, Sloveniji uradno zagrozil s tožbo na podlagi ECT. Ali bo ta uspešna (oziroma ali se bo tožba dejansko zgodila) še nekaj časa (let) ne bomo vedeli. Vendar to trenutno niti ni tako pomembno, saj lahko vidimo, da je že grožnja z možnostjo tožbe dovolj, da Slovenija ne pristopi resno k varovanju našega okolja in naše podnebne prihodnosti. Trenutno je tako edino pravo vprašanje »Zakaj je Slovenija (še naprej) podpisnica ECT?«