‘Zelena rast’ ne obstaja – vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe
Britanski Guardian je konec septembra objavil članek avtorja Georga Monbiota z naslovom “‘Zelena rast’ ne obstaja – vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe” (ang. ‘Green growth’ doesn’t exist – less of everything is the only way to avert catastrophe).
Delimo nekaj prevedenih izsekov, v vsakem primeru pa v branje priporočamo celoten prispevek o kritiki večne gospodarske rasti, o sistemski soodvisnosti faktorjev, ki prispevajo k uničevanju okolja in o nujnosti odrasti kot novi smeri razvoja.
Prizadevanje in navidezna potreba po gospodarski rasti sta simptomatični za neoliberalni kapitalizem. Sistem temelji na nenehni proizvodnji in posledični potrošnji; večna rast, ki jo opeva kapitalizem, pa – kot nič drugega pod tem sistemom – ni zastonj.
Poleg tega, da ceno težnje k nenehni gospodarski rasti plačujejo ljudje, so na udaru tudi naravni viri in okolje, ki počasi, a vztrajno, postaja vse bolj degradirano. Tega se v Guardianovem članku dotakne tudi Monbiot, ki bralcu predstavi začarani krog, ki ga povzroča “potreba” po proizvodnji. Koralni greben, ki je zaradi globalnega segrevanja podvržen beljenju koral, posledično težje prenaša skrajne vremenske dogodke, kot so cikloni, le-ti pa so posledica velikih emisij toplogrednih plinov iz izgorevanja fosilnih goriv, ki jih s svojimi dejanji in ureditvijo sveta povzročamo ljudje.
Kot je zapisano v članku “‘Zelena rast’ ne obstaja – vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe”, iz trenutne zaskrbljujoče situacije ne bomo izšli, dokler znatno ne zmanjšamo globalnih ekonomskih aktivnosti.
Izsek prevedenega članka:
…
Kako bi stvari izgledale, če bi podrli naše konceptualne pregrade? Videli bi vsesplošni napad na ves živeči svet. Komaj kateri košček planeta je varen pred tem napadom. Nedavna znanstvena študija ocenjuje, da lahko le 3 odstotke zemeljske površine smatramo za “okoljsko nedotaknjeno”.
Različne posledice imajo skupni vzrok – goli obseg gospodarske aktivnosti. Počnemo preveč skoraj vsega in svetovni ekosistemi tega ne prenašajo. Ampak naša nezmožnost, da bi videli celoto, zagotavlja, da nam sistematično in učinkovito naslavljanje krize vedno znova spodleti.
Ko popredalčkamo naš položaj, napori za reševanje enega vidika krize poslabšajo drugega. Če bi na primer zgradili toliko naprav za zajemanje ogljikovega dioksida, da bi dejansko zmanjšali njegovo koncentracijo v ozračju, bi to sprožilo nov ogromen val rudarjenja ter izdelave jekla in betona. Vplivi takih gradbenih podvigov potujejo po svetu. Če vzamemo le en primer: kopanje peska za izdelavo betona uničuje na stotine dragocenih habitatov. Še posebej je uničujoče za reke, ki proizvajajo visoko iskano mivko. Reke so že na udaru suš, izginotja visokogorskega snega in ledenikov, črpanja vode, onesnažujočega kmetijstva, kanalizacije in industrije. Vrh vsega tega bi bilo lahko kopanje peska v rečnih strugah zadnji, usodni udarec.
…
A kaj takega, kot je zelena rast, ne obstaja. Rast z Zemlje briše vse, kar je zelenega.
..
Izvirnik članka je v angleškem jeziku dostopen tukaj.
Prevod nekoliko skrajšanega teksta so pripravili ustvarjalci Rdeče pese, spletnega kanala za pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma – spremljate jih lahko na Facebooku ali YouTubu.
Na temo odrasti v branje priporočamo tudi knjigo “Odrast: Besednjak za novo dobo” (ur. Giacomo D’Alisa, Federico Demaria in Giorgos Kallis). Najdete jo lahko v knjižnici.
