Storitve

Z našimi storitvami podpiramo različne deležnike pri naslavljanju izzivov sodobnega sveta ter pri udejanjanju trajnostnih rešitev v praksi.

Za ceno storitev in ostale informacije se obrnite na info@umanotera.org ali na 01 439 7100.

Ponujamo storitve na naslednjih področjih:

  • Izobraževalne delavnice in predavanja za mlade, izobraževalce, podjetja, občine, nevladne organizacije itd., na katerih izpostavljamo izzive sodobnega sveta in skupaj iščemo rešitve zanje (ponudba tukaj).
  • Izračun ogljičnega odtisa delovanja podjetja ali organizacije in priprava ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Več o tem, zakaj se odločiti za izračun ogljičnega odtisa, si preberite tukaj.
  • Zelena pisarna – svetovanje pri uvajanju zelene pisarne v podjetja in organizacije
  • Izvajanje participatornih procesov (npr. delavnice v lokalni skupnosti).
  • Podpora pri pripravi komunikacijskega in participacijskega načrta za komuniciranje z deležniki v lokalni skupnosti.
  • Usposabljanja za izvajanje participatornih procesov.
  • Podpora lokalnim skupnostim pri izvajanju skupnostnih projektov (analiza virov, evidenca potencialnih projektov, zasnova procesa, podpora pri izboru potencialnih projektov, podpora pri načrtovanju in izvedbi projektov).
  • Analiza ranljivosti turističnih destinacij zaradi podnebnih sprememb in priprava ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam.
  • Izvedba vključujočega procesa priprave turistične strategije destinacije.

Referendum za pitno vodo

Ob zmagi skupnosti za vodo

Predstavniki gibanja Za pitno vodo ob prvih referendumskih rezultatih. Fotografija: Aljoša Kravanja

S suvereno zmago na referendumu 11. julija 2021 smo dokazali, da nam lahko uspe samo skupaj in da volivci nikakor ne bomo dovolili, da kratkoročni gospodarski interesi ogrozijo to, kar je res pomembno – vodne vire, naše največje naravno bogastvo.

To je bila kampanja skupnosti. Bila je kampanja solidarnosti, sodelovanja, upanja. Povezali smo se ljudje iz vseh vetrov – strokovnjaki, okoljevarstvene in druge nevladne organizacije, glasbeniki, igralci, športniki, taksisti … in številni prostovoljci po vsej Sloveniji.

Pokazali smo, da smo skupnost, ki ji je mar – za ekosisteme, za našo pitno vodo, za naše zdravje, za prost dostop do vode za vse, za demokracijo in za našo prihodnost. Skupnost, ki smo jo izoblikovali v zadnjih nekaj tednih in mesecih ter ki nakazuje obrise družbe, v kateri želimo živeti. Obrise družbe, v kateri vladajo spoštovanje do narave in njenih danosti, družbe, v kateri vlada solidarnost med ljudmi in kjer se nam za trajnostno prihodnost ni bati.

Zakaj se je Umanotera vključila v referendumsko kampanjo PROTI škodljivemu Zakonu o vodah?

Skupaj s široko mrežo gibanja Za pitno vodo se je tudi Umanotera vključila v referendumsko kampanjo PROTI škodljivemu Zakonu o vodah.

Direktorica Umanotere Gaja Brecelj je ob tem povedala: “Umanotera se vključuje v referendumsko kampanjo, saj se zavedamo, da je zaščita naših voda ena ključnih strategij prilagajanja na podnebne spremembe, da zaščita ekosistemov pomeni obstoj naše civilizacije na tem planetu, da gradnja na in ob vodi pomeni privatizacijo obrežij in nenazadnje, da moramo narediti vse, da ubranimo dostop do čiste pitne vode za vse. Vključujemo se tudi zato, ker zagovarjamo demokratičen proces sprejemanja zakonodaje, ki ga v tem primeru ni bilo. Zato glas PROTI pomeni podpis za demokracijo. Pomeni podpis za naše ekosisteme, za našo pitno vodo, za naše zdravje! Brez vode ni življenja. In zakon, ki ogroža življenje, preprosto ne sme biti sprejet.”

Zakaj sploh referendum PROTI škodljivemu Zakonu o vodah?

Ker oblast ni želela slišati glasu stroke, okoljevarstvenih in civilnodružbenih organizacij ter več kot 53 tisoč podpisnikov peticije, smo bili primorani za zaščito pitne vode in zavrnitev škodljivega Zakona o vodah zahtevati referendum. Pred nami je bila velika naloga, a smo z zbranimi 52 230 overjenimi podpisi za razpis referenduma proti Zakonu o vodah dokazali, da nam je mar za našo pitno vodo in da ne želimo, da kratkoročni gospodarski interesi ogrozijo to, kar je res pomembno – vodne vire, naše največje naravno bogastvo.

V nedeljo 11. julija je 682.760 volivcev (oziroma skorajda 87 % vseh, ki so oddali svoj glas na referendumu) sporni zakon odločno zavrnilo.  S tem smo dokazali, da smo usodo vode vzeli v naše roke!

Proti zakonu je moralo glasovati večina in obenem vsaj 339 726 oseb, sicer ne bi dosegli praga zahtevane minimalne udeležbe (kvorum). Zato je resnično VSAK GLAS ŠTEL.

Izidi glasovanja, na katerem je bil sporni Zakon o vodah odločno zavrnjen.

Zakaj je bila novela Zakona o vodah problematična?

  • Novela zakona je v predlagani obliki razširjala možnost posegov na vodna in priobalna zemljišča ter na območja presihajočih jezer z gradnjo enostavnih objektov in objektov v javni rabi. Če smo konkretni, to pomeni tudi, da bi prost dostop do obrežij preprečevala parkirišča, trgovine, hoteli, gostilne, črpalke, oglasni panoji, ceste, pokopališča … S posegi na ta območja bi se občutno povečala tveganja za onesnaževanje površinskih in z njimi povezanih podzemnih voda, ti pa so glavni viri pitne vode. Torej bi lahko govorili o neposrednem ogrožanju naše pitne vode, vodnih in obvodnih ekosistemov in našega zdravja. Poleg tega je novela zakona o vodah ogrožala prost dostop do vode in obale, saj bi ti deli postali dostopni samo za tiste, ki bodo za dostop lahko plačali. Ko je govora o vodi, našem največjem naravnem bogastvu, zagovarjamo javno blaginjo za vse in ne zasebnega razkošja le za nekatere.
  • Problematična ni bila le vsebina, pač pa tudi način, kako je bil ta zakon sprejet. Najprej je bila javna razprava skrajšana. Nato so bile spremembe, zaradi katerih smo zahtevali referendum, v predlog zakona vključene šele po koncu razprave. Kljub v slovenski ustavi zapisani pravici do pitne vode in kljub številnim opozorilom strokovnjakov zakon nikoli šel v zakonito, 30-dnevno javno razpravo. Zakon je bil kljub pritisku javnosti nato še sprejet po skrajšanem zakonodajnem postopku. Predlog sprememb tega zakona je bil torej s postopkovnega vidika sprejet na nezakonit in neustaven način. Na sporne prakse sprejemanja samega zakona je opozoril tudi Varuh človekovih pravic. Tako pomembne odločitve se ne smejo sprejemati brez stroke, na hitro in potiho.
  • Več informacij o tem, zakaj je novela Zakona o vodah sporna, si preberite na https://zapitnovodo.si/strokovni-argumenti/.

Kje vse smo govorili o referendumu?

Direktorica Umanotere Gaja Brecelj na RTV Slovenija o trditvi, da je po sedanji ureditvi mogoče graditi industrijske objekte, tovarne in zasebne vile na območjih ob jezerih, rekah itn. in da (sporni) zakon to situacijo pravzaprav spreminja na bolje:
“Tukaj je edino merodajno mnenje mnenje stroke in to je vodarska stroka. In vsa vodarska v Sloveniji je povedala, da ne, daleč od tega. Zakon širi območja gradnje v naravna območja, širi jo na vodo. To, da je po sedanjem zakonu dovoljeno graditi vile in pa industrijske objekte, to ne drži. In minister to ve. In vsi industrijski objekti, ki so nastali, so še ostalina iz sedemdesetih, osemdesetih let, odkar pa imamo ta zakon, ki je v veljavi sedaj, je morala vsako izjemo potrditi vlada, to se pravi torej tista najvišja inštanca, kamor so bile oči javnosti uprte. Danes pa se odločanje prenaša nižje, predvsem pa se razširja ta nabor. Verjetno se nihče izmed nas ne želi sprehajati ob jezeru in se spotikati ob parkirišča, bencinske črpalke, trgovine, hotele in oglasne panoje.”
Posnetek je na voljo na povezavi (nastop Gaje od 16. minute naprej)

V okviru referendumske kampanje smo na MMC-ju izvedli 40-minutne spletni klepet, v katerem je na vprašanja o referendumu v imenu Umanotere odgovarjala Gaja Brecelj. Celoten klepet je na voljo na povezavi.

V imenu gibanja za pitno vodo smo opozorili na zavajanja s strani koalicijskih strank: Gibanje za pitno vodo: Letak SDS, NSi in SMC o zakonu o vodah poln laži

Prav tako pa ne spreglejte soočenja v studiu RTV Slovenija, kjer je Gaja Brecelj povedala: “Z varstvom se ukvarjam že več kot 15 let in naša voda še nikoli ni bila tako ogrožena. Glasovala bom proti, ker se zavedam, da je ohranjena narava predpogoj za dobro življenje in tudi predpogoj za pomembno gospodarsko dejavnost. Slovenija se promovira kot zelena destinacija. […] Predstavljajte si, da ob Soči, Krki, Kolpi, Blejskem jezeru ne bodo prevladovali pogledi na jezera, gozd, gore, ampak bodo pogled kazili in dostop preprečevali bencinske črpalke, hoteli, parkirišča, nakupovalna središča in panoji v velikosti 40 kvadratnih metrov. To so tiste izjeme, ki jih je zakon dodal. To so objekti v javni rabi, o katerih smo slišali na začetku.” Več na povezavi.

V poslušanje predlagamo predreferendumsko soočenje na Radiu Slovenija, na katerem je tudi Umanotera podala svoje mnenje. Več na povezavi.

V branje predlagamo razmišljanje Gaje Brecelj o tem, zakaj prispevati svoj glas na referendumu: Javna blaginja za vse ali zasebno razkošje za nekatere.

Izbrane novičke o referendumu

 

Več informacij o kampanji: Gaja Brecelj, 01 439 7100, gaja@umanotera.org

Predsedovanje Slovenije Svetu EU 2021

Predsedovanje Slovenije Svetu EU 2021

Slovenija je julija že drugič prevzela predsedovanje Svetu EU, pomembno zakonodajno in politično vodstveno odgovornost, pri čemer bo nadgrajevala trenutno portugalsko in predhodno nemško predsedovanje.

Umanotera je v sodelovanju z Evropskim okoljskim uradom (European Environmental Bureau – EEB), evropsko okoljsko mrežo nevladnih organizacij, ki združuje več kot 160 NVO, pripravila Deset zelenih testov za slovensko predsedstvo. Deset zelenih testov vključuje zakonodajne in ostale pobude tako iz evropskega zelenega dogovora kot iz širših političnih in zakonodajnih okvirov, mednarodno dimenzijo ter primere, kjer lahko Slovenija s svojim zgledom predstavlja navdih za ostale države. Napredek, ki ga je treba doseči v času slovenskega predsedovanja je povzet in obrazložen v EEB-jevem memorandumu slovenskemu predsedovanju EU. S tem strokovnim pogledom na trenutne naloge okoljske politike v Evropski uniji, Evropski okoljski urad (EEB) Slovenijo spodbuja, da ambiciozno vodi predsedovanje.

Deset zelenih testov predstavlja vizijo civilne družbe o tem, kaj bi predstavljalo potreben uspeh slovenskega predsedstva v kontekstu izzivov, s katerimi se soočata naš planet in družba.

Upati je, da bo s slovenskim predsedovanjem Svetu EU Evropa v celoti izšla iz koronavirusne krize z močnim občutkom za solidarnost in za boljšo ponovno izgradnjo. Slovenija bo prevzela zelo pomembno zakonodajno in politično vodstveno odgovornost, pri čemer bo nadgrajevala trenutno in predhodno portugalsko in nemško predsedovanje v nemško portugalsko slovenskem triu med julijem 2020 in decembrom 2021.

Posebej pomembni podnebni in okoljski dosjeji vključujejo tudi sveženj »Fit za 55«, ki vsebuje reforme dvanajstih zakonodajnih političnih dokumentov, ter akcijski načrt za ničelno onesnaževanje, ki se osredotoča na vodo, zrak in tla, hkrati pa je del širšega celostnega pristopa in s tem predstavlja tudi obsežen portfelj za upravljanje v okviru predsedovanja. Pomembno odgovornost bo imela Slovenija tudi na področju krožnega gospodarstva, kjer bodo imeli glavno vlogo tekstilna strategija, zakonodajna pobuda za politiko trajnostnih izdelkov ter krožne ekonomije pri politikah, povezanih z biotsko raznovrstnostjo (strategija EU za gozdove, mobilnostni sveženj, uredba TEN-E), ter pri projektu ozelenjevanja evropskega semestra. Nadzorovala bo lahko tudi pripravo končnih verzij strategije za vodik in uredbe o ravnanju z baterijami, kjer naj bi med portugalskim predsedovanjem prišlo do dogovora o »splošnem pristopu«.

Prav tako bo Slovenija med svojim predsedovanjem Svetu vodila EU na ključnih mednarodnih okoljskih in podnebnih forumih – na mednarodnih srečanjih o biotski raznovrstnosti v kitajskem Kunmingu med 11. in 24. oktobrom (še nepotrjeno) s poudarkom na konferenci CBD COP 15, na srečanju podpisnic Kartagenskega protokola o biološki varnosti COP MOP 10, pa tudi na srečanju podpisnic COP MOP 4 v Nagoji; na podnebnem vrhu UNFCCC COP 26 v Glasgowu med 9. in 20. novembrom, ki se mu bodo ponovno pridružile tudi ZDA; na mednarodni konferenci o ravnanju s kemikalijami SAICM ICCM 5 v nemškem Bonnu med 5. in 9. julijem; na sedmem zasedanju (MOP 7) pogodbenic Aarhuške konvencije med 18. in 21. oktobrom v Gruziji; ter na trojnem vrhu pogodbenic COP 15 Basel, COP 10 Rotterdam in COP 10 Stockholm v obdobju med 19. in 30. julijem v švicarski Ženevi.

Dokument »Deset zelenih testov« civilne družbe >>>

Dokument »Memorandum EEB slovenskemu predsedovanju EU« >>>

Kontakt: Andrej Gnezda, vodja projektov, andrej@umanotera.org

Razorožimo fosilno industrijo – ustavimo ECT

Pomagajte nam zaustaviti podnebju nevarno Pogodbo o energetski listini!

Za uspešno ublažitev podnebne krize morajo fosilna goriva ostati v tleh. Toda velike korporacije lahko države, ki se odločijo opustiti premog, ustaviti proizvodnjo plina ali pa prenehati z gradnjo naftovodov, na zasebnih sodiščih TOŽIJO ZA MILIJARDNE ODŠKODNINE.

Zakaj? Ker jim to dovoljuje Pogodba o energetski listini (ECT).

Zato je sedaj na strani evropskih vlad in Evropske Komisije, da izstopijo iz podnebju nevarne ECT in preprečijo njeno širitev v še več držav. Zato podpišite peticijo in nam pomagajte razširiti to sporočilo!

To peticijo poleg Umanotere podpira široka koalicija civilnih organizacij iz vse Evrope, med drugim Avaaz, Campact, Climate Action Network (CAN) Europe, Corporate Europe Observatory, Transnational Institute, WeMove in številne druge. Skupaj s sopodpisniki vladam in parlamentom članic EU ter institucijam EU sporočamo:

Izstopite iz Pogodbe o energetski listini in zaustavite njeno širitev v ostale države. Pogodba omogoča premogovnim, naftnim in plinskim korporacijam oviranje prehoda v čistejši energetski sistem. Zato že danes razorožite fosilno industrijo in ji onemogočite nadaljnje zaviranje nujnega podnebnega ukrepanja.

 

Skrajni čas za izstop iz ECT [fracking v Petišovcih]

V Umanoteri smo v sodelovanju z organizacijo Corporate Europe Observatory pripravili video o spornem hidravličnem lomljenju, t. i. frackingu v Petišovcih. Video povzema dogajanja od pričetka izvajanja dotičnega projekta do odpora lokalnih prebivalcev in odločitve države, da je za projekt potrebno opraviti presojo vplivov na okolje. Toda britanska naftna in plinska družba Ascent Resources se je raje kot za okolju odgovorno poslovanje odločila, da bo Slovenijo zaradi odločitve, da je potrebno preveriti vplive frackinga na okolje, tožila na podlagi Pogodbe o energetski listini ali ECT. Ascent Resources je tako od Slovenije neuradno zahteval kar 120 milijonov EUR odškodnine.

 

Pogosta vprašanja in odgovori o ECT

V pomoč pri razumevanju tega uničujočega dokumenta vam je lahko kratek video, v katerem sodelavec Umanotere Andrej Gnezda naslovi najpogostejša vprašanja in odgovore glede ECT.

Več o ECT lahko izveste tudi v zbirki pogostih vprašanj in odgovorov na povezavi tukaj, kjer si preberite odgovore na naslednja vprašanja:

  • Kaj je Pogodba o energetski listini (Energy Charter Treaty – ECT)?
  • Kako ECT spodkopava prehod na čistejši energetski sistem?
  • Katere države so na udaru?
  • Kaj pa širitev na preostale države?
  • Kako lahko države izstopijo iz ECT?
  • Kakšna je vloga EU?
  • Kako lahko pripomorete sami?

Za vse, ki vas zanima še več, pa smo pripravili tudi kratek seznam povezav za bolj poglobljeno razumevanje problematike.

 

Razbijanje mitov glede Pogodbe o energetski listini

Medtem ko je prisotna vse večja zaskrbljenost, da ECT spodkopava nujno potrebne podnebne ukrepe, korporativni dobičkarji, sekretariat ECT in drugi širijo laži o tem, kako pogodba privlači čiste naložbe in kako bodo z »modernizacijo« odpravili njene napake. V pomoč pri naslavljanju mitov smo pripravili kratek “mitbuster”, v katerem je razrešenih 7 najpogosteje slišanih mitov glede pogodbe ECT. Razbijanje mitov glede Pogodbe o energetski listini je na voljo tukaj.

 

 

Kontakt: Andrej Gnezda, vodja projektov, andrej@umanotera.org

Podnebni meni

Podnebni meni – spodbujanje nizkoogljične pridelave in potrošnje hrane

Globalnega segrevanja ni mogoče zadržati pod 2 °C brez sprememb v načinu proizvodnje in potrošnje hrane. Povečanje deleža hrane rastlinskega izvora ter zmanjšanje potrošnje mesa in mlečnih izdelkov je eden izmed najučinkovitejših in najpreprostejših ukrepov, s katerim lahko vsak od nas zmanjša svoj ogljični odtis in spodbudi prehod v bolj trajnosten sistem oskrbe s hrano. Da bi bil naš način prehranjevanja čim bolj okolju prijazen in koristen za naše zdravje, je poleg tega priporočljivo, da je hrana lokalna, pridelana na ekološki način, sezonska ter čim manj predelana in zapakirana, in da ne pristane med odpadki. 

V Umanoteri smo januarja 2021 pričeli z izvajanjem projekta Podnebni meni – spodbujanje nizkoogljične pridelave in potrošnje hrane, katerega namen je ozaveščanje o netrajnosti trenutnih prehranskih sistemov in prehranskih navad (s poudarkom na učinkih pridelave in uživanja hrane živalskega izvora), ozaveščanje o potrebnih spremembah na tem področju ter o nizkoogljičnih alternativah za prehranske odločitve posameznikov. 

Svetovni sistem oskrbe s hrano povzroči skoraj tretjino vseh antropogenih izpustov toplogrednih plinov in je tako eden izmed glavnih vzrokov za podnebno krizo, sredi katere smo se znašli. Poleg tega sedanji način proizvodnje hrane vodi v pospešeno izginjanje biotske raznovrstnosti, kar ogroža obstoj človeške civilizacije. Da bo »oskrba s hrano odločilno vprašanje 21. stoletja,« so ob predstavitvi okolju in zdravju prijaznejše planetarne diete leta 2019 zapisali tudi vodilni strokovnjaki s tega področja, združeni v EAT-Lancet Commission, ter ob tem dodali, da »brez obsežnega in hitrega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov in porabe naravnih virov v sistemih oskrbe s hrano ne bo mogoče doseči ciljev Pariškega sporazuma in Agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030.« 

Vodnik po tem, kako in zakaj se prehranjevati na podnebju prijaznejši način

V dodatno pomoč pri raziskovanju te teme smo v Umanoteri pripravili publikacijo – vodnik Podnebni meni. V njem so nanizana in utemeljena osnovna vodila podnebju prijaznejše prehrane, pri čemer je odločitev za hrano večinoma rastlinskega izvora tisti ukrep, s katerim lahko posameznik največ prispeva k blaženju podnebnih sprememb. V pomoč pri prvih korakih do podnebju prijaznejšega prehranjevanja je v vodniku opisano, kako se s tako hrano oskrbeti. Poleg tradicionalnih že znanih načinov, kot na primer s pridelavo na lastnem ali skupnostnem vrtu, so predstavljeni v zadnjih letih vse bolj uveljavljeni novi modeli prodaje kmetijskih pridelkov, kot je skupnostno naročanje, ter posebne oblike povezovanja med kmetijskimi pridelovalci in potrošniki v obliki partnerskega kmetijstva.

Uvajanje sprememb v načinu prehranjevanja za vsakogar predstavlja svojevrsten izziv in v splošnem spremembe lažje uvedemo, če pri tem nismo sami. V vodniku so zato zbrane različne pobude – od izzivov, ki nas spodbujajo k manjši potrošnji živil živalskega izvora, do obeleževanja posebnih dni, namenjenih ozaveščanju o pravični trgovini ali problematiki zavržene hrane. Izpostavljeno je tudi, da lahko z organizacijo bolj trajnostnih družabnih srečanjih k podnebju in zdravju prijaznejšim prehranskim odločitvam spodbudimo marsikoga v naši okolici. Ker pa trajnostnega prehranskega sistema ne bo moč doseči brez sprememb na sistemski ravni, ne smemo spregledati pomena aktivnega državljanstva.

Kako se prehranjevati na podnebju prijaznejši način – recepta

V sodelovanju z Ano Žontar Kristanc (Anina kuhinja) smo pripravili spletni recept za vegi boranjo s sojinimi koščki in pire krompirjem. Priprava je preprosta, zato nimamo izgovorov, da se je ne bi lotili, pa še nekaj dobrega naredimo za okolje in za vse nas. Celoten recept najdete na povezavi tukaj.

Pred pričetkom poletja pa je Ana za nas pripravila video recept, v katerem predstavi pripravo veganskih polnjenih paprik v paradižnikovi omaki. Tradicionalna slovenska jed je v rastlinski preobleki še posebej primerna v poletnem času, ko je paprik v izobilju – sezonska hrana je poleg tega tudi najbolj zdrava, sveža in okusnejša, pa še na sosednji ekološki kmetiji jo lahko kupimo. Z vidika podnebja in našega zdravja pa je zelo pomembno, da je hrana, ki jo pripravljamo tudi rastlinskega izvora.

Hrana rastlinskega izvora ima namreč v primerjavi s hrano živalskega izvora (meso in mleko) veliko manjši ogljični odtis, saj predstavlja živinoreja največji vir izpustov toplogrednih plinov v kmetijstvu. Poleg tega velik del živinske krme prihaja iz držav, kjer zaradi njene pridelave izsekavajo tropske gozdove, ki so najpomembnejši ponor CO2. Živinoreja (predvsem industrijska) je odgovorna tudi za slabšanje kakovosti voda in tal ter ima ključno vlogo pri zmanjševanju biotske raznovrstnosti.

Pridelava hrane rastlinskega izvora za enako količino kalorij zahteva manj kmetijskih površin, saj ne potrebujemo pašnikov in obdelovalnih površin za pridelavo krme. Usmeritev poljedelstva v pridelavo rastlinske hrane (sadja in zelenjave) za ljudi tako pomembno prispeva tudi k izboljšanju stopnje prehranske samooskrbe države.

Prav tako ne smemo pozabiti na pomembne zdravstvene vidike prehranjevanja z višjim deležem hrane rastlinskega izvora. Sodobne prehranske smernice v izogib kroničnim nenalezljivim boleznim (bolezni srca in ožilja, rak, sladkorna bolezen …) priporočajo usmeritev v potrošnjo več hrane rastlinskega izvora, predvsem stročnic, žitaric in zelenjave, ter zmanjšanje potrošnje izdelkov živalskega izvora (mesa in mlečnih izdelkov).

Izvedeni dogodki in predavanja o vplivu prehranskega sistema na podnebje

  • Predavanje na Gimnaziji Novo mesto. Fotografija: Urška Longar

    Predavanje Hrana in okoljevarstvo na Tednu Zemlje v organizaciji društva IVSA Slovenija – mednarodnega združenja študentov veterine (23.4.2021). Več >>>

  • Predavanje Blaženje podnebnih sprememb tudi s spremembo naših prehranjevalnih navad na Gimnaziji Novo mesto (21.5.2021). Več >>>
  • Predavanje Vpliv prehranskega sistema na podnebne spremembe na III. Gimnaziji Maribor (3.6.2021).
  • Dogodek ob srečanju članic mreže Plan B za Slovenijo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani (16.6.2021). Več >>>
  • Delavnica Podnebna freska v sodelovanju s Francoskim inštitutom, izvedena na Francoski ambasadi (29.6.2021). Več >>>
  • Delavnica Podnebju prijazen meni na dogodku Zvezde padajo z neba na Livada LAB (13.8.2021). Več >>>

 

O projektu

V okviru projekta Podnebni Meni (Climate Menu – Encouraging Low-carbon Food Production and Consumption) bomo pripravili poročilo o vplivu trenutno netrajnostnih vzorcev prehranjevanja na podnebje, (ne)trajnosti prehranjevalnih navad Slovencev in nizkoogljičnih alternativah za prehranske odločitve posameznikov, izvedli spremljajoča predavanja o vplivu prehranskega sistema na podnebje ter 3 dogodke. Glavni namen dogodkov je ozaveščanje o bolj trajnostni pridelavi in uživanju hrane, vse skozi prizmo priprave rastlinske hrane. Poleg priprave oziroma preizkušanja rastlinske hrane bo čas dogodka namenjen skupinski razpravi o nekaterih vidikih veganstva / trajnosti prehranskih sistemov itd., ki vodijo k potrebnim spremembam življenjskega sloga posameznikov. Osnova za razpravo bo pripravljeno poročilo. Začetek septembra bomo izdali tudi kuharsko knjižico, v kateri bodo povzeti najbolj priljubljeni recepti z dogodkov.

V sklopu projekta bomo v sodelovanju z Ano Žontar Kristanc (Anina kuhinja) pripravili tudi 2 video recepta in en spletni recept, v katerih bo na inovativen način predstavljena priprava rastlinske hrane.


Trajanje projekta: Projekt poteka od 1. 1. 2021 do 15. 10. 2021

Kontakt: Nika Tavčar, vodja projektov, nika@umanotera.org

Projekt podpirata ProVeg International, Vegfund

     

V smeri podnebno nevtralne Evrope: Načrt za okrevanje in obnovo

Sredstva za okrevanje in obnovo v podporo evropskemu zelenemu dogovoru ter podnebno nevtralni EU

Umanotera se je oktobra 2020 pridružila mednarodnemu projektu Towards a climate-neutral EU: funding and incentives for a transformative European Green Deal and Recovery Plan, ki ga vodita European Environmental Bureau in Clean air action group (Madžarska). V projektu poleg Umanotere sodeluje še 7 partneric iz držav članic EU.

Namen projekta je vplivati na prihodnji večletni finančni okvir EU za obdobje 2021 – 2027 ter na nacionalni Načrt za okrevanje in obnovo, ki ga mora pripraviti Slovenija za črpanje sredstev za obnovo in okrevanje po pandemiji COVID-19. Z vključevanjem v procese priprave Načrta za okrevanje in ostalih dokumentov, povezanih s črpanjem sredstev EU (Partnerski sporazum, Operativni programi), želimo sodelovati pri oblikovanju ukrepov za prehod v podnebno nevtralno EU ter zagotoviti, da bodo sredstva namenjena projektom, ki so skladni s podnebnimi in okoljskimi cilji EU.

V okviru projekta bomo v sodelovanju s partnerskimi organizacijami pripravili predloge projektov in reform, ki bi jih morali izvesti v prihodnji večletni finančni perspektivi, če želimo zagotoviti prehod v podnebno nevtralno EU, ter izvajali zagovorniške aktivnosti in na družbenih omrežjih obveščali javnost o relevantnih dogodkih.

Kako zelen je slovenski Načrt za okrevanje in odpornost? (14.6.2021)

V Umanoteri smo skupaj s kolegi iz Pravno-informacijskega centra NVO in Mreže za prostor v torek, 18. maja 2021, pripravili webinar, v katerem smo spregovorili o Načrtu za okrevanje in odpornost (NOO), ki ga je Slovenija konec aprila oddala v Bruselj. Na webinarju smo opozorili na to, da Slovenija ni ustrezno ovrednotila prispevka načrta k blaženju podnebnih sprememb; posebej pa smo se posvetili napovedanim spremembam v Zakonu o varstvu okolja, Zakonu o urejanju prostora in Gradbenem zakonu. Posnetek webinarja je na voljo na tej povezavi.

V sodelovanju s think tankom E3G pa smo posodobili tudi analizo Načrta za okrevanje za portal Green recovery tracker. Analiza ugotavlja, da Slovenija za blaženje podnebnih sprememb namenja zgolj 21 odstotkov sredstev. Celoten paket je vreden slabih 2,5 milijarde EUR, a od tega Slovenija namenja le 50 milijonov EUR za obnovljive vire energije in 80 milijonov EUR za nadgradnjo distribucijskih omrežij. Med večjimi posameznimi postavkami so naložbe v protipoplavne ukrepe, kjer pa je zaradi prevladujočega gradbenega pristopa k zagotavljanju poplavne varnosti prisotna bojazen, da bi prišlo do škodljivega poseganja v habitate in s tem povezanim upadom populacij posameznih vrst. Celotno poročilo je na voljo tukaj.

Za blaženje podnebnih sprememb Slovenija želi nameniti le 5 odstotkov (26.3.2021)

Umanotera je v sodelovanju z Inštitutom Wuppertal in E3G – Zelenim think tankom za portal Green Recovery Tracker pripravila analizo slovenskega Načrta za okrevanje in odpornost (NOO). Portal ocenjuje osnutke načrtov za okrevanje, ki so jih pripravile države članice, slovenski osnutek pa od vseh doslej analiziranih namenja daleč najmanj za blaženje podnebnih sprememb – zgolj 5 odstotkov.

Poleg tega ima skorajda polovica predvidenih naložb (zelo) negativen vpliv na podnebje oz. na okolje. Analiza je preverila, koliko sredstev (od predvidenih 5, 1 milijarde EUR) je v načrtu namenjenih za blaženje podnebnih sprememb. Izdatki za varstvo okolja, narave ali blaženje podnebnih sprememb po metodi, ki so jo pripravili raziskovalci, niso bili upoštevani. Za zelene naložbe bi po uredbi sicer moralo biti namenjenih vsaj 37 % sredstev v NOO.

Celotna analiza slovenskega osnutka načrta je na voljo na tukaj, analize načrtov ostalih članic pa lahko najdete na tej povezavi s klikom na posamezno državo na zemljevidu.

Zdravje ali asfalt? Državni zbor v tajnosti o nacionalnem Načrtu za okrevanje in odpornost [SPOROČILO ZA JAVNOST] (29.1.2021)

Prvi osnutek nacionalnega Načrta za okrevanje in odpornost, ki je pricurljal v javnost, kaže, da bo vlada raje kot v področja, ki bi jih morali prioritetno razvijati v obdobju pandemije in po njej (javno zdravstvo, oskrba starostnikov, podnebne spremembe, digitalizacija in blaženje socialnih posledic pandemije), glavnino denarja namenila – asfaltu. In to kljub jasnim sporočilom Evropske unije, da bo za boj s podnebnimi spremembami potrebno nameniti 37 odstotkov sredstev za okrevanje in da bo nadzor nad porabo sredstev strog. V mreži Plan B za Slovenijo – mreži nevladnih organizacij za trajnostni razvoj so skupaj s sodelujočimi strokovnjaki pripravili predloge projektov za nacionalni Načrt za okrevanje in odpornost na področjih podnebja, varstva okolja in ohranjanja narave ter jih poslali Vladi RS ter poslankam in poslancem Odbora za zadeve EU. Več na povezavi.

O nacionalnem Načrtu za okrevanje in odpornost smo med drugim govorili: 

  • V pogovoru z naslovom “Evropska unija po pandemiji” v Studiu ob 17h (18.1.2021), povezava tukaj,
  • V Studiu City na TV SLO (25.1.2021), povezava tukaj,
  • V daljšem pogovoru za Mladino z naslovom »Naša država, kot kaže, se tej priložnosti odpoveduje« (5.3.2021), povezava tukaj,
  • Na dogodku z naslovom “How green are the NRRPs?” v organizaciji EEB (23.3.2021).

 

Trajanje projekta: oktober 2020 – maj 2021

Projektni konzorcij: European Environmental Bureau, Clean Air Action Group (Levegő Munkacsoport), CEEWeb (membership across CEE), Economic PoIicy Institute (BG), Centre for Transport and Energy (CZ), Green Liberty (LV), Polish Green Network (PL), Focus Eco Center (RO), Umanotera (SI) in Centre for Sustainable Alternatives (SK).

Kontakt: Andrej Gnezda, vodja projektov, andrej@umanotera.org

Projekt podpira nemško ministrstvo za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost.

 

Podnebne spremembe

V zavihkih spodnje harmonike med drugim najdete več o preteklih podnebnih aktivnostih Umanotere ter infografiko z zgoščenimi informacijami o podnebnih spremembah in projekcijah za Slovenijo; v zavihku »Kaj lahko storimo sami?« pa navodila za ukrepanje slehernika na področju blaženja podnebnih sprememb. Na koncu so dodane še povezave na nadaljnje zanimivo branje in pa kotiček za podnebne skeptike.

V preteklih letih smo izvajali mnogo aktivnosti, ki so naslavljaje problem podnebnih sprememb. Pomembnejše navajamo v nadaljevanju:

Infografika je za prenos na voljo tukaj.

V Sloveniji vsako leto povzročimo skoraj 9 ton ekvivalenta CO2 izpustov toplogrednih plinov na osebo. Za omejitev nevarnih posledic podnebnih sprememb bi morali izpuste zmanjšati na manj kot 2 toni na osebo. Naše izpuste presegamo kar za 5-krat!

Izračunajte svoj ogljični odtis: uporabite računalo na naši spletni strani.

Letak “Kaj lahko storim za blaženje podnebnih sprememb” je za prenos na voljo tukaj.

Izpostavljena so tri področja, na katerih lahko kot posamezniki prispevamo največ k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov: (1) okolju prijazen prevoz, tj. izogibanje letalskim prevozom in življenje brez avtomobila: pešačenje, kolesarjenje ter uporaba javnega potniškega prometa; (2) hrana rastlinskega izvora, tj. omejitev uživanja mesa in mlečnih izdelkov ter zmanjšanje količin zavržene hrane in (3) varčevanje z energijo – zmanjšanje porabe energije v gospodinjstvu, uporaba energetske učinkovitejših naprav in prehod na obnovljivo energijo.

Izogibanje letalskim prevozom je pomembna osebna strategija za blaženje podnebnih sprememb, ker na tem področju tehnologij z nižjimi izpusti toplogrednih plinov sploh še ni na vidiku in bo letalstvo verjetno zadnji od vseh načinov prevoza, za katerega bodo uveljavljeni nizkoogljični standardi. Ker torej v času dveh desetletij (v katerem se mora zgoditi prehod v družbo brez izpustov, če naj ne presežemo 1,5 °C) ne moremo pričakovati nizkoogljičnih letalskih prevozov, je edina rešitev, da se jim odpovemo.

Iz podobnega razloga je ključna osebna izbira tudi opustitev uživanja mesa in mlečnih izdelkov. Živinoreja povzroča tako velik delež izpustov toplogrednih plinov, da globalnega segrevanja ni mogoče zadržati pod 1,5 °C brez sprememb v načinu prehranjevanja.

Življenje brez avtomobila je osebna izbira, ki poleg prihrankov izpustov zaradi neporabljenega goriva spodbuja tudi sistemske spremembe, kot so zmanjševanje potrebe po gradnji novih cest in parkirišč ter spodbujanje bolj zgoščene poselitve, ki prinašajo dodatne prihranke izpustov. Zato je veliko pomembnejša od npr. prehoda na energetsko učinkovitejša vozila, katerih posledice so lahko še večje potrebe po infrastrukturi in še več razpršene poselitve (t.i. rebound efekt, ker avtomobilski prevoz postane cenejši). Razpršena poselitev je povezana z dvakrat višjimi izpusti na prebivalca v primerjavi z zgoščeno poselitvijo. Življenjski slog brez avtomobila zmanjšuje zastoje v prometu in odvisnost od nafte ter se izogne vprašanjem škodljivih vplivov na okolje pri proizvodnji električnih vozil. Zato bo pomemben tudi v dobi vozil z nizkimi emisijami.

K stabilnemu podnebju pa lahko prispevam tudi tako, da:

  • PODPIRAM ZELENE POLITIKE IN ORGANIZACIJE, saj so nujne tudi sistemske spremembe
  • IMAM NEPOTROŠNIŠKI ŽIVLJENJSKI SLOG, saj je izčrpavanje virov eno najpomembnejših gonil podnebnih sprememb
  • SKRBIM ZA GOZDOVE, saj ti s srkanjem CO2 iz ozračja delujejo kot pljuča našega planeta
  • ŠIRIM ZAVEDANJE O NUJNOSTI ZMANJŠANJA IZPUSTOV med svojimi bližnjimi, prijatelji in sodelavci

Če vas še podrobneje zanima, kako lahko zmanjšate porabo energije in s tem izpuste CO2 , sledite naslednji povezavi, kjer najdete odgovore na sledeča vprašanja:

  • Kako lahko prihranimo na področju mobilnosti oziroma pri vsakodnevni vožnji?
  • Katere prehranske navade naj spremenimo, da zmanjšamo izpuste TPG?
  • Kako lahko zmanjšamo porabo električne energije?
  • Kako lahko zmanjšamo porabo energije pri ogrevanju in prenovi doma?
  • Kakšne spremembe življenjskega sloga so potrebne?
  • Na kaj moramo biti pozorni pri ločevanju odpadkov?
  • Kako naj postanemo bolj aktivni državljani in kje še lahko pomagamo?

SOGLASJE ZNANSTVENIKOV O PODNEBNIH SPREMEMBAH IN VZROKU ZANJE

Konsenz med znanstveniki glede podnebnih sprememb in razloga zanje je tako velik, da je postal predmet raziskav:

MITI IN RESNICE O PODNEBNIH SPREMEMBAH

STALIŠČE SLOVENSKEGA METEOROLOŠKEGA DRUŠTVA DO PODNEBNIH SPREMEMB

DOKUMENT 17 MITOV IN RESNIC O PODNEBNIH SPREMEMBAH

V dokumentu smo strnili nekaj najpomembnejših »mitov«, na katerih temelji podnebna skepsa in nanje odgovarjamo s stališča predvladujoče znanosti. Dokument lahko preberete tukaj. Soavtor dokumenta Gregor Vertačnik iz Agencije za okolje je ob predstavitvi dokumenta izpostavil 5 najpogostejših mitov. Oglejte si prispevek Studia 12.

ZANIMIVE POVEZAVE

  • Dokumentarec Merchants of Doubt
  • The 12 Questions Every Climate Activist Hears and What to Say, The Climate Reality Project
  • Strokovni vodnik po dvomih o globalnem segrevanju avtorja Johna Cooka prepričljivo prikazuje, da je trditev, da ljudje povzročamo globalno segrevanje, zasnovana na mnogih neodvisnih dokazih. Podnebni skeptiki se pogosto osredotočijo le na kamenček v mozaiku, zanikajo pa celo vrsto dokazov. Naše podnebne se spreminja in mi s svojimi izpusti toplogrednih plinov k temu pripomoremo levji delež. Strokovni vodnik spodbuja k celoviti obravnavi vseh dejstev o podnebnih spremembah, kar nam omogoča razumeti svet okoli nas in sprejemati ustrezne odločitve za prihodnost.
  • Kaj govori Mišo Alkalaj? (1. del2.del)
  • Blog Luke Omladiča na strani kvarkadabra.net, časopisa za tolmačenje znanosti.
  • Delo, Pogledi: http://www.delo.si/arhiv/znanstveniki-in-preroki.html
  • Radio Študent, 6. februar 2013: http://www.radiostudent.si/politika/politi%C4%8Dni-rizom/zelene-la%C5%BEi-mi%C5%A1a-alkalaja
  • David Mitchell’s Soapbox: video blog v Guardianu
  • Trditve skeptikov in kaj nanje pravi znanost. Spletna stran Skeptical Science – del tudi v slovenščini.
  • Kako osmešiti podnebne skeptike(1,2) Posnetek zaslišanja pred odborom kongresa ZDA.
  • Miti in dejstva o podnebnih spremembah: Dokument avtorjev dr. Jamesa Wanga in dr. Michael Oppenheimerja o mitih in dejstvih o podnebnem segrevanju.
  • Spori o podnebnih spremembah, vodnik: Dokument predstavlja pregled trenutnega stanja znanstvenega razumevanja podnebnih sprememb. Royal Society, Akademija znanosti Združenega kraljestva, ga je pripravila, da bi laiki lažje razumeli ta kompleksen del znanosti.
  • Podjetje Koch Industries največji financer podnebnih skeptikov: Greenpeace razkriva, kako je podjetje naftnih mulitimilijonarjev bratov Koch skrivoma doniralo 55 milijonov dolarjev skupinam in posameznikom, ki širijo podnebno skepso. Nova odkritja – junij 2011.
  • Skrivnosti Exxona: ExxonSecrets je Greenpeacov raziskovalni projekt o desetletje dolgi kampanji različnih skupin in znanstvenikov, ki jih financira Exxon. Ti znanstveniki zanikajo nujnost znanstvenega konsenza glede globalnega segrevanja in tako zavlačujejo z akcijo, ki bi pomenila soočenje s problemom. O Exxonovem financiranju podnebne skepse govori tudi članek v spletni reviji Environmental Leader.
  • Projekt Extreme Ice Survey: Dvajsetminutni video fotografa Jamesa Baloga o projektu Extreme Ice Survey, ki razkrije enega najbolj slikovitih dokazov podnebnih sprememb. Z nizom časovno usklajenih kamer so na različnih delih sveta snemali taljenje ledenikov, ki se talijo s skrb vzbujajočo hitrostjo.
  • Matrika o tveganju: akcija vs. ne-akcija. Gre za video ameriškega srednješolskega profesorja Grega Cravena z naslovom The Most Terrifying Video You’ll Ever See (Najbolj strašen video, kar jih boste kadarkoli videli), ki si ga je na You Tubu ogledalo že več kot 7 milijonov obiskovalcev. Craven v videu prikaže matriko tveganja akcije in ne-akcije na primeru podnebnih sprememb. Kot odgovor na odzive je posnel še nadaljevanje, How it All Ends (Kako se vse konča), v katerem je razjasnil nejasnosti iz prvega videa. Craven pravi: »To ni le še en okoljevarstveni problem. To nas lahko uniči. Gre za v osnovi drugačno temo, kajti v kompleksnem sistemu, kot je naše podnebje, obstajajo meje, onkraj katerih bomo soočeni z nepopravljivo škodo. Problem je v tem, da ne vemo, kje je ta meja, vedeli bomo šele, ko jo bomo prestopili. A takrat bo že prepozno.«
  • Orodje za odziv na podnebne skeptike (A Toolkit for Responding to Climate Change Deniers): Dokument WWF Climate Change Programme.
  • What Makes Climate Change Deniers Tick? Blog George Marshalla, v katerem ta raziskuje psihologijo podnebnega skepticizma. Z opažanji in anekdotami o našem čudnem in skrb vzbujajočem odzivu na problem, poskuša odgovoriti na vprašanje, ki ga bega že leta: zakaj se ob jasnih dokazih in ob splošno razširjenemu konsenzu, da gre za največji problem, za njegovo rešitev naredi tako malo?

Na tej podstrani predstavljamo zanimive povezave na nekatere publikacije in spletne strani. Vabljeni pa tudi, da prelistate publikacije, ki jih je izdala Umanotera > tukaj.

  • Zadnje poročilo IPBES-a o izgubi biotske raznovrstnosti prinaša alarmantne podatke. Kar milijonu živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje zaradi ravnanja človeštva, ki prekomerno izkorišča naravne vire in izsekava gozdove; še vedno prav tako naraščajo izpusti toplogrednih plinov.  Kot pravi Robert Watson, predsednik IPBES-a: “Izgubili smo že preveč časa. Ukrepati moramo sedaj.”
  • Predavanje Lučke Kajfež Bogataj o podnebnih spremembah: http://izs.mitv.si/asset/n3h6gYQgR6MXQWoxT
  • O izumiranju živalskih in rastlinskih vrst tudi v epizodi Frekvence X. Priča smo namreč že šestemu velikemu izumiranju vrst, za katerega pa je prvič v zgodovini odgovoren človek. Tako je zaradi našega vpliva od leta 1970 izumrlo kar 60 odstotkov vseh vretenčarjev; v zadnjih 30 letih pa izginilo od 70 do 80 odstotkov žuželk. Trenutna hitrost izumiranja vrst je skorajda 1000-krat hitrejša kot pred stoletjem.
  • Povezava na sklop predavanj in okoljskih debat z naslovom Cena antropocena, kjer so se razprave dotaknile večih dejavnikov, ki vplivajo tako na naše zdravje kot na okolje. Antropocen je prva geološka doba, katere glavna značilnost je, da je človek s svojim delovanjem postal eden ključnih vzrokov za spremembe. In to nikakor ni nekaj, na kar smo lahko ponosni – še več, to je absolutni znak za alarm. Okoljske debate so se dotaknile različnih področij, od industrije v Sloveniji do gradnje hidroelektrarn na Muri ter proizvodnje izdelkov z glifosatom.
  • Prva znanstvena študija o prehranskih usmeritvah, ki so koristne tako za naše zdravje kot za naš planet Zdrava prehrana iz trajnostnih živilskih sistemov. Skupina 37 znanstvenikov, združena v komisiji EAT-Lancet, je oblikovala globalne cilje za zdravo prehrano in trajnostno proizvodnjo hrane, ki nam omogočajo prihodnost v okviru varnih planetarnih meja. Za doseganje ciljev bo potrebno spremeniti naše prehranske in potrošnike navade, prepoloviti količino zavržene hrane in spremeniti samo proizvodnjo le-te. Poročilo je na voljo tukaj.
  • Kratek vodič po tujih in slovenskih okoljskih znakih za različne izdelke, od prehrane do pohištva, najdete tukaj.
  • Poročilo »2052: Globalna napoved za naslednjih štirideset let« odpira možnost, da človeštvo ne bo preživelo, če bo ostalo na poti prekomerne porabe in kratkoročnosti. V poročilu avtor Jorgen Randers sproža bistvena vprašanja: Koliko ljudi lahko živi na Zemlji? Ali se bo sesula vera v neskončno rast? Kje se bo izboljšala kakovost življenja in kje se bo znižala? Več, tudi s povzetkom ključnih ugotovitev poročila, na http://www.2052.info/
  • Društvo DONDES je izdalo knjigo Narava kot vrednota, ki sta jo uredila dr. Gregor Torkar in dr. Boštjan Anko. Prinaša prispevke o Naturi 2000, ustanavljanju naravnih parkov, javnem interesu, biblični etiki, vrednotenju drevesne dediščine in krajinski pestrosti. Več: http://www.naravnadediscina.org/?page_id=53
  • Greenpeace je objavil poročilo Lekcije iz Fukušime (Lessons from Fukushima), ki dokazuje, da jedrska katastrofa v Fukušimi ni bila posledica naravne nesreče, temveč pomanjkljivega vlaganja v varnostne ukrepe in odpovedi japonskih pristojnih institucij. Poročilo na http://www.greenpeace.org/international/en/publications/Campaign-reports/Nuclear-reports/Lessons-from-Fukushima/
  • UNHCR-jevo poročilo z naslovom Biti begunec je sad dela raznolikih raziskovalnih skupin na terenu, vključujoč osebne in skupinske razgovore z begunci, prosilci za azil in osebami brez državljanstva, ki začasno ali stalno bivajo v srednjeevropskih državah, tudi v Sloveniji. Del raziskave oziroma poročila, ki se nanaša na Slovenijo, se dotika življenjskih razmer prosilcev za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani,  integracijski hiši v Mariboru, centru za tujce v Postojni ali pa bivajo v zasebnih prebivališčih. Poročilo na: http://www.unhcr-centraleurope.org/si/pdf/aktivnosti-unhcr/enake-pravice-glede-na-starost-spol-in-raznolikost/biti-begunec-2010.html
  • Omogočiti mestom, da na razumljiv, pregleden in evropsko primerljiv način informirajo svoje prebivalce tako o trenutni kakovosti zraka kot tudi o napovedi kakovosti zraka je bil eden od treh ciljev projekta CITEAIR II. Drugi cilj je bil pomagati mestom do oblikovanja skupnega sistema vodenja izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, s pomočjo katerega bodo lažje prišla do tistih ukrepov, ki hkrati izboljšujejo kakovost zraka in zmanjšujejo njihov ogljični odtis. Primerjava kazalnikov onesnaženosti zraka in izpostavljenosti onesnaženju v prometu pa mestnim oblastem pomaga pri ugotavljanju, kakšna in kako trajnostna je mobilnost v njihovih mestih. Več o projektu na http://www.rec-lj.si/projekti/CITIAIR/aktualno-citiair.htm
  • Strokovni vodnik po dvomih o globalnem segrevanju avtorja Johna Cooka prepričljivo prikazuje, da je trditev, da ljudje povzročamo globalno segrevanje, zasnovana na mnogih neodvisnih dokazih. Podnebni skeptiki se pogosto osredotočijo le na kamenček v mozaiku, zanikajo pa celo vrsto dokazov. Naše podnebne se spreminja in mi s svojimi izpusti toplogrednih plinov k temu pripomoremo levji delež. Strokovni vodnik spodbuja k celoviti obravnavi vseh dejstev o podnebnih spremembah, kar nam omogoča razumeti svet okoli nas in sprejemati ustrezne odločitve za prihodnost. Vodnik v slovenskem jeziku na http://www.skepticalscience.com/translation.php?lang=22

LETO BREZ LETA

LETO BREZ LETA

Kampanja LETO BREZ LETA se je pričela novembra 2019 z namenom ozaveščanja javnosti o vplivu letenja na podnebje in posledičnega zmanjšanja emisij. Sledi podobnima kampanjama s Švedske in iz Velike Britanije, ki sta uspešno mobilizirali več tisoč ljudi in vodili do splošnega strinjanja v družbi, da je letenje precej sporna izbira v luči trenutne podnebne krize.

Aktualne novice
  • Mreža Stay Grounded je objavila poročilo Odrast letenja (“Degrowth of Aviation”), ki združuje množico političnih instrumentov in strategij za pravično zmanjšanje letalskega prometa. V tem duhu so v mreži pripravili kratek video intervju, v katerem je nastopil znan strokovnjak za odrast, Giorgos Kallis.

V Umanoteri smo poskrbeli za podnapise, zato si video le oglejte.

Kako nas lahko podpreš?

Kampanjo LETO BREZ LETA in s tem misijo za zmanjšanje vpliva letenja na podnebje lahko podpiraš na različne načine. Najpomembneje je, da se o tej temi pogovarjaš v družinskem krogu ter s prijatelji in sodelavci, ki se morda ne zavedajo resnosti podnebne krize in ogromne količine emisij, ki jih lahko povzroči en sam polet.
Nato podpiši zavezo! Če obstajajo razlogi, ki ti preprečujejo, da bi ostal na tleh za eno leto, lahko kampanjo seveda še vedno podpreš na malce drugačen način brez podpisa zaveze.
Spodbujamo pa te, da si ogledaš in podpreš tudi ostale peticije in kampanje z vsega sveta, ki zahtevajo strožje podnebne politike za letalski sektor.

Poleg tega se na FB lahko udeležiš dogodka LETO BREZ LETA 2020. Deli ga in povabi nanj vse svoje prijatelje.
Kampanjo pa najdeš tudi na Instagramu in na Twitterju pod @Letobrezleta ter pod ključnikom #letobrezleta.

Ozadje

Nahajamo se sredi najhujše podnebne krize v zgodovini človeštva. Če želimo omejiti globalno segrevanje na obvladljivi ravni, moramo globalne emisije toplogrednih plinov v naslednjem desetletju znižati vsaj za polovico. Zgolj en letni dopust, na katerega se odpravimo z letalom, lahko porabi naš celoletni proračun za izpuste CO2[1] in ne pusti prostora za stvari, brez katerih ne moremo živeti (kamor spadajo na primer hrana in stanovanje).

Izogibanje letenju je eden izmed najučinkovitejših načinov, s katerim lahko kot posamezniki znižamo svoj ogljični odtis. Če se za to odločimo v večjem številu, bo učinek seveda precej večji. Našim odločevalcem bomo tako poslali jasno sporočilo o tem, da smo mnogi izmed nas pripravljeni spremeniti svoj življenjski slog in da sedaj čakamo na njihovo podporo, ker lahko le skupaj preprečimo podnebni zlom.


Pričetek: November 2019

Kontakt: Jonas Sonnenschein, vodja projekta, jonas@umanotera.org.

[1]Letni ogljični proračun je največja količina emisij CO2, ki jih lahko posameznik povzroči, če želimo globalno segrevanje omejiti na 1.5 °C nad predindustrijskim obdobjem in se tako izogniti najhujšim posledicam podnebnih sprememb.

Nujni poziv Vladi RS v času podnebne krize

Junija 2019 smo široka skupina množičnih organizacij in nekaterih vidnih posameznikov s področij trajnostnega razvoja, človekovih pravic, kulture, pravic potrošnikov, mladine, kmetijstva, delavskih pravic, skupnosti občin … na Vlado Republike Slovenije naslovili nujni poziv, s katerim smo jo pozvali, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo ter jih začne prioritetno in sistemsko obravnavati.

V času, ko država sprejema ključne odločitve za naslavljanje podnebnih sprememb, podporniki poziva od vlade pričakujejo, da z odločnim ukrepanjem in zavezujočim načrtom izpolni pravico vseh do zdravega življenjskega okolja.

Čebelarska zveza, Planinska zveza, Rdeči Križ Slovenije, Karitas, Nacionalni svet invalidskih organizacij, Zveza Tabornikov Slovenije, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije, Zveza prijateljev mladine Slovenije, Skupnost občin Slovenije … To so nekatere izmed velikih množičnih organizacij, ki so z nujnim pozivom danes od Vlade RS zahtevale, naj trend »pasivnega« ukvarjanja s podnebnimi spremembami prekine z odločnim ukrepanjem na vseh področjih družbenega življenja – energetiki, prometu, hrani, industriji, gospodarstvu.

Podpisnike poziva povezuje prepričanje, da podnebne spremembe pomenijo resno grožnjo našemu preživetju ter pričakovanje, da je ukrepanje nujno prav zdaj, ko še lahko preprečimo neobvladljive posledice.

V letu 2019 bo namreč opredeljen odziv naše države na nastalo podnebno krizo. Vlada pripravlja ključne dokumente, ki bodo opredelili cilje, politike in ukrepe za naslavljanje podnebnih sprememb – podnebni zakon, dolgoročno podnebno strategijo in nacionalni energetski in podnebni načrt do leta 2030.

Sporočilo za javnost z izjavami podpornikov je na voljo na tej spletni povezavi.

Posamezniki in organizacije lahko poziv podprejo na spletni strani www.podnebnakriza.si.

CARE4CLIMATE

O projektu

Umanotera kot partner sodeluje v projektu CARE4CLIMATE, ki bo naslavljal ozka grla pri izvajanju pri izvajanju Operativnega programa za zmanjševanje toplogrednih plinov (OP TGP), ki določa ukrepe, s katerimi bo Slovenija dosegla cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s pogledom do leta 2030 za sektorje, ki niso vključeni v shemo trgovanja z emisijami toplogrednih plinov (to so promet, kmetijstvo, raba energije v storitvenem sektorju in gospodinjstvih, emisije zaradi odlaganja odpadkov). Namen projekta je s pomočjo ozaveščanja, izobraževanja in usposabljanja ključnih deležnikov spodbuditi izvajanje ukrepov, določenih v OP TGP.


V okviru projekta bomo izvedli oz. sodelovali pri naslednjih aktivnostih:

1) Ozaveščanje o podnebnih spremembah, njihovem vplivu na Slovenijo in promocija dobrih praks blaženja podnebnih sprememb

  • Priprava strokovnih gradiv o fizikalnem ozadju podnebnih sprememb
  • Priprava političnega in zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb
  • Identifikacija, izbor in promocija 20 slovenskih dobrih praks
  • Priprava 8 videov o dobrih praksah
  • Izvedba 8 strokovnih ekskurzij s posvetom – ogledi dobrih praks
  • Izvedba 40 multimedijskih predavanj
  • Priprava razstave o projekcijah podnebnih sprememb v Sloveniji in postavitev na 25 lokacijah po Sloveniji
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, srečanja z novinarji)

2) Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri

  • Raziskava o okoljskih, družbenih in ekonomskih koristih skupnostnih projektov
  • Izvedba 8 nacionalnih konferenc
  • Nadgradnja spletne platforme z zemljevidom dobrih praks (30 novih dobrih praks)
  • Priprava 14 videov o dobrih skupnostnih praksah
  • Usposabljanje 15 občin za izvajanje skupnostnih projektov
  • Izvedba 8 konkretnih projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri
  • Priprava in izvedba 6 delavnic za usposabljanje koordinatorjev skupnostnih projektov
  • Priprava 2 priročnikov za izvedbo skupnostnega projekta na specifičnem področju
  • Razvoj 4 finančnih modelov za skupnostne projekte in predstavitev na zloženkah
  • Priprava priporočil za izboljšanje sistemskega okolja za skupnostne projekte
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, srečanja z novinarji, predstavitev koncepta na 15 dogodkih drugih, infografika)

3) Usposabljanje za prehod v nizkoogljično družbo

  • Pregled in ocena primernosti pokrivanja podnebnih sprememb v visokošolskih programih
  • Izvedba 4 mednarodnih poletnih šol in priprava publikacij
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, intervjuji s predavatelji poletne šole)

4) Usposabljanje za javno upravo

  • Priprava smernic za prehod v nizkoogljično družbo in izvajanje participativnih procesov
  • Priprava in izvedba 8 usposabljanj za prehod v nizkoogljično družbo in izvajanje participativnih procesov za javno upravo

Ciljne skupine:

  • nosilci in soustvarjalci skupnostnih projektov: občine, razvojne in energetske agencije, LASi, civilnodružbene organizacije, zainteresirani posamezniki in skupine, zadruge, podjetja in kmetije
  • podporniki skupnostnih projektov: združenja občin in NVO, pripravljavci predpisov
  • javna uprava na državni in lokalni ravni
  • izobraževalci in mladi
  • mediji in preko njih širša javnost

Projekt traja od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2026.

Vodilni partner je Ministrstvo za okolje in prostor, ostali partnerji pa so Ministrstvo za infrastrukturo; Inštitut Jožef Stefan, Center za energetsko učinkovitost; Gradbeni Inštitut ZRMK d.o.o.; Gozdarski inštitut Slovenije; Eko sklad, slovenski okoljski javni sklad; Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj; Focus, društvo za sonaraven razvoj; ZRC SAZU; Univerza Maribor, Fakulteta gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo; ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje d.o.o.; Urbanistični inštitut RS; ZAG – Zavod za gradbeništvo Slovenije; Digitalna agencija, agencija za spletno oglaševanje; in IPOP – Inštitut za politiko prostora.


Projekt LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.



Informativna gradiva in orodja

V Umanoteri smo v okviru projekta pripravili dokumenta, v katerih na pregleden način podajamo informacije o podnebnih spremembah.


V pregledu je opisano fizikalno ozadje podnebnih sprememb in njihove posledice v globalnem naravnem in družbenem okolju; najdete pa tudi opis podnebnih sprememb, ki so se v Sloveniji že zgodile in ocene podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja. Vključen je pregled najpomembnejših virov izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji.

Celoten dokument najdete na naši spletni strani v zavihku Podnebne spremembe.

Za prenos v PDF obliki pa je na voljo tukaj.

Sledeči pregled vključuje predstavitve najpomembnejših institucij ter mednarodnih in nacionalnih politik na področju podnebnih sprememb. V pregledu je predstavljeno, kako se civilizacijski cilj preprečiti nevarne podnebne spremembe preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, in ukrepi za njihovo izpolnjevanje.

Celoten dokument najdete na naši spletni strani v zavihku Podnebne spremembe.

Za prenos v PDF obliki pa je na voljo tukaj.



V okviru projekta bo pripravljena tudi serija kratkih filmov promocije dobrih praks zniževanja toplogrednih plinov, ki smo jih identificirali na naslednjih prednostnih področjih: trajnostna mobilnost, energetska učinkovitost v stavbah in industriji, obnovljivi viri energije, trajnostne verige oskrbe s hrano, raba tal in gozdno-lesna veriga, trajnostna proizvodnja in potrošnja, trajnostne lokalne skupnosti.

Več o dobrih praksah blaženja podnebnih sprememb ter kako smo jih identificirali si preberite v zavihku Dobre prakse blaženja podnebnih sprememb; prve video izdelke pa si lahko že ogledate spodaj.




Razstava “Na vroči strani Alp”

V okviru projekta CARE4CLIMATE smo v Umanoteri pripravili razstavo »Na vroči strani Alp,« ki orisuje posledice podnebnih sprememb, ki jih bomo v Sloveniji občutili, če ne bomo hitro in odločno zmanjšali izpustov toplogrednih plinov. Njen poglavitni namen je prikazati, da podnebne spremembe predstavljajo resno grožnjo življenju, kot ga poznamo danes, a da hkrati še ni vse izgubljeno: še vedno namreč lahko ublažimo podnebno krizo in se taki prihodnosti izognemo.


Razstava je na voljo za ogled v različnih oblikah:

  1. Virtualna postavitev razstave je na voljo na tej povezavi: Na vroči strani Alp. Razstava v angleškem jeziku je na voljo tukaj: On the Hot Side of the Alps.
  2. Več informacij o vsebinah z razstave lahko najdete na tej povezavi, kjer lahko med drugim prisluhnete zvočnemu vodniku po razstavi ter preberete dodatne informacije, ki bodo še poglobile vaše znanje o posledicah podnebnih sprememb v Sloveniji.
  3. Razstavo smo pripravili tudi v fizični obliki, je potujoča in bo tekom prihodnjih let razstavljena na vsaj 25. razstavnih mestih po Sloveniji. Nahaja se v prostorih Umanotere in je na voljo za izposojo. Če želite razstavo v fizični obliki predstaviti tudi pri vas, nas za več informacij kontaktirajte na info@umanotera.org ali na 01 439 7100.


Virtualna ekskurzija “Skupnostne sončne elektrarne”

V okviru projekta CARE4CLIMATE smo v Umanoteri pripravili virtualno ekskurzijo “Skupnostne sončne elektrarne,” na kateri lahko spoznate, katere so ekonomske in okoljske koristi sončnih elektrarn, kakšne dobre prakse na tem področju v Sloveniji že obstajajo in kateri so prvi koraki do vzpostavitve lastne sončne elektrarne. Celotna virtualna ekskurzija je dostopna tudi na tej povezavi.



Podpora občinam pri izvajanju projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri

V aprilu 2019 smo objavili razpis za program podpore občinam pri izvajanju projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri. Na razpis so se lahko prijavile občine na katerikoli stopnji projektne ideje, vključno s tistimi, ki so še na začetku in ki želijo na participativen način identificirati področja in projekte skupnostnega upravljanja in se povezati z deležniki v lokalnem okolju, kot tiste, ki že imajo konkretno idejo in jo želijo preveriti in pripeljati bližje k izvedbi.

Prijave so se zaprle 31. maja 2019 (razpisna dokumentacija in več informacij o programu).


Program bo oblikovan po meri vsake občine, njegov namen pa je opremiti občine z veščinami za participativno vodenje procesov v občini.

Glede na potrebe v občini bo lahko zajemal pregled razpoložljivosti in razvojnega potenciala življenjskih virov v občini; razvoj projektne ideje in izvedbo delavnic posvetovanja v lokalni skupnosti; participativno vodenje procesa sprejemanja občinskih strategij; pregled različnih možnosti financiranja skupnostnih projektov; in podporo pri komunikaciji z deležniki v lokalni skupnosti.

Zaradi dobro pripravljenih prijav in potenciala za trajnostno upravljanje z viri v skupnosti, ki smo ga videli v prijavljenih občinah, smo za sodelovanje v programu izbrali kar štiri občine. Program bomo tako izvajali v naslednjih občinah:

  • Loški potok
  • Hrastnik
  • Škofja Loka
  • Ptuj

PRETEKLI DOGODKI

1. delavnica v Mestni občini Ptuj: URBANI VRTOVI PO MERI LOKALNE SKUPNOSTI je potekala 26. novembra 2019, od 17. do 20. ure, v predavalnici Ljudske univerze Ptuj, Mestni trg 2, Ptuj (vabilo, prijave).

2. delavnica v Mestni občini Ptuj: LAHKO BI DELOVALI… TUDI NA VRTU! je potekala 11. FEBRUARJA 2020, od 17. do 19. ure, v Poročni dvorani v zgradbi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj (vabilo, prijave).



Dobre prakse blaženja podnebnih sprememb

V okviru projekta identificiramo dobre prakse podjetij, občin, javnih institucij, nevladnih in drugih organizacij na naslednjih prednostnih področjih: trajnostna mobilnost, energetska učinkovitost v stavbah in industriji, obnovljivi viri energije, trajnostne verige oskrbe s hrano, raba tal in gozdno-lesna veriga, trajnostna proizvodnja in potrošnja, trajnostne lokalne skupnosti.


Dobre prakse zniževanja izpustov toplogrednih plinov navdihujejo in kažejo, da so odločne spremembe na poti v podnebno nevtralno družbo ne le možne in praktično izvedljive, temveč da prinašajo tudi vrsto sinergijskih koristi: ustvarjajo prihranke in nova zelena delovna mesta, ponujajo inovativne rešitve in razvojne priložnosti, varujejo okolje in zdravje ljudi ter zvišujejo kakovost bivanja.

V nadaljevanju je predstavljenih 10 slovenskih dobrih praks – praktičnih rešitev, ki so se zadnja leta razvile v Sloveniji na prednostnih področjih: (1) trajnostna mobilnost, (2) energetska učinkovitost v stavbah in industriji, (3) obnovljivi viri energije, (4) trajnostne verige oskrbe s hrano, (5) raba tal in gozdno-lesna veriga, (6) trajnostna proizvodnja in potrošnja, (7) trajnostne lokalne skupnosti.

Vabljeni k spoznavanju, promociji in prenosu dobrih praks!

Izbrane dobre prakse: 

Umanotera in društvo Focus sta 28. 3. 2019 javno objavila poziv za evidentiranje slovenskih dobrih praks zniževanja izpustov toplogrednih plinov – praktičnih rešitev, ki so se zadnja leta razvile v Sloveniji in ki si prizadevajo za blaženje podnebnih sprememb ter za uveljavitev načel trajnostnega razvoja, hkrati pa prispevajo k razvoju novih poslovnih modelov, zaposlovanju in izboljšanju kakovosti bivanja. Poziv je bil naslovljen na podjetja, občine, nevladne in ostale organizacije, ki izvajajo ali v svojem okolju prepoznavajo aktivnosti za pomembno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.

Dobre prakse smo evidentirali tudi s pomočjo skupine strokovnjakov na prednostnih področjih: (1) trajnostna mobilnost, (2) energetska učinkovitost v stavbah in industriji, (3) obnovljivi viri energije, (4) trajnostne verige oskrbe s hrano, (5) raba tal in gozdno-lesna veriga, (6) trajnostna proizvodnja in potrošnja, (7) trajnostne lokalne skupnosti.

Končni izbor desetih dobrih praks je opravila strokovna skupina projekta v sestavi: Špela Berlot, mag. Jure Vetršek, dr. Tomislav Tkalec, dr. Martina Bavec, Jernej Stritih, mag. Marjana Dermelj in dr. Renata Karba.

Pri tem so bila upoštevana naslednja merila:

  • velikost energetskih prihrankov in/ali zmanjšanja emisij toplogrednih plinov,
  • pomembnost razvitih rešitev za druga okolja in skupnosti v Sloveniji,
  • prenosljivost ukrepov: izvedljivost uporabe in širjenja dobre prakse na območju Slovenije,
  • prispevek k širšim ciljem trajnostnega razvoja
  • družbena sprejemljivost dobre prakse.

Kot dodatno merilo za izbor se je upoštevala celovita trajnostna usmeritev nosilca dobre prakse.

Dodatno prednost pri izboru so imele prakse, ki so izkazale:

  • celovitost in multifunkcionalnost rešitev,
  • povezovanje več prednostnih področij,
  • inovativnost ter
  • lokalno oskrbo in verigo dodane vrednosti.

Povezave na pomembne dokumente (prijave so se zaprle 10. maja 2019):




Nacionalna konferenca Dovolj za vse

V sklopu konference je bila izvedena dodatna delavnica Ogljični odtis občine, ki je potekala 17. junija 2021 prek spletne aplikacije Zoom.

>>> Predstavitve govorcev

  • Renata Karba, Umanotera: Zakaj občine merijo svoj ogljični odtis? (pdf)
  • Boštjan Mljač, Goriška lokalna energetska agencija (GOLEA): Praktične izkušnje s spremljanjem emisij toplogrednih plinov v občinah (pdf)
  • Delavniški del (pdf)
  • Jonas Sonnenschein, Umanotera: Od izračuna ogljičnega odtisa občine do podnebnih ukrepov (pdf)

>>> Vabilo s programom


5. nacionalna konferenca Dovolj za vse: Kako lokalne skupnosti merijo in učinkovito zmanjšujejo svoje izpuste toplogrednih plinov je potekala 19. novembra 2020 prek spletne aplikacije Zoom.

>>> Predstavitve govorcev

  • Jonas Sonnenschein, Umanotera: Česar ne meriš, ne moreš uspešno upravljati (ppt) (video)
  • Laura Saikku, Finski inštitut za okolje SYKE: Spremljanje izpustov toplogrednih plinov in učinkovito ukrepanje prek lokalnih mrež na Finskem (ppt) (videorazprava)
  • Rajko Leban, Goriška lokalna energetska agencija (GOLEA): Upravljanje z energijo in izpusti toplogrednih plinov v lokalnih skupnostih – učinkovito načrtovanje kot ključ do uspeha (ppt) (video)
  • Anton Pogačnik, Lokalna energetska agencija Gorenjske (LEAG): Trajnostni energetsko-podnebni načrt Gorenjske (ppt) (video)
  • Romana Pečnik, Občina Krško: Trajnostna mobilnost v Krškem (ppt) (video)
  • Ivan Benčina, Občina Loški Potok. Skupnostni energetski projekti v občini Loški Potok (ppt) (video)

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom

4. nacionalna konferenca Dovolj za vse: trajnostno upravljanje z viri skupnosti je potekala 17. oktobra 2019 v Ljubljani.

>>> Predstavitve govorcev

  • Renata Karba, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj (ppt) (video)
  • Robert Hall, ustanovitelj in član družbenega laboratorija skupnostnih praks Suderbyn na Švedskem in član izvršnega odbora ECOLISE, evropske mreže za skupnostne pobude (ppt) (video)
  • Cary Yungmee Hendrickson, Rimska univerza La Sapienza, članica evropskega raziskovalnega projekta TESS (ppt) (video)
  • Leni Pernar, arhitektka in avtorica empirične raziskave o prehranskih objektih kratkih oskrbnih verig v izbrani mestni občini (ppt)
  • Aidan Cerar, IPoP – Inštitut za politike prostora (ppt) (video)
  • Robert Jelenc, direktor GEN-I Sonce (ppt) (video)
  • Gašper Stegnar, Institut »Jožef Stefan« – Center za energetsko učinkovitost (ppt) (video)

>>> Povzetek delavniškega dela konference

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom


Od leta 2016 vsako leto potekajo nacionalne konference Dovolj za vse. Na tej spletni povezavi najdete zapise, videoposnetke, predstavitve in ostala uporabna gradiva preteklih let.


Vzroki in posledice podnebnih sprememb na globalni ravni in v Sloveniji

Na tej spletni strani smo pripravili podrobnejši pregled vzrokov in posledic podnebnih sprememb na globalnem in nacionalnem nivoju ter ocene podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja po podatkih, ki jih je pripravila Agencija RS za okolje.


Politično-zakonodajno ozadje blaženja podnebnih sprememb

Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. Od takrat se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev.


V nadaljevanju so predstavljene najpomembnejše institucije in politike na področju podnebnih sprememb. Predstavljeno je, kako se civilizacijski cilj – preprečiti nevarne podnebne spremembe – preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov (TGP) in ukrepi za njihovo izpolnjevanje.

Civilizacijski cilj

preprečiti nevarne podnebne spremembe, ki so posledica človekovih dejavnosti

Mednarodni politični dogovori – Kjotski protokol, Pariški podnebni sporazum

zmanjšanje tveganj in učinkov podnebnih sprememb z ohranitvijo dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in prizadevanji, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo

Regionalni strateški cilji – Okvir podnebne in energetske politike EU 

znižanje emisij TGP na ravni EU za 40 % glede na leto 1990 do leta 2030 in za 80 % do 2050

Zakonodaja EU (direktive, uredbe) z zavezujočimi cilji zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov

Evropski sistem za trgovanje z emisijami EU ETS; delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami; upravljanju z viri in ponori emisij iz rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva

Nacionalna podnebno-energetska zakonodaja

Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020)

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC)

Razvoj politik na področju podnebnih sprememb izhaja iz znanstvenih dognanj o vzrokih, razsežnostih in posledicah podnebnih sprememb ter njihovih projekcijah za prihodnost. Da bi pripravljavcem politik olajšali dostop do najboljših razpoložljivih dognanj na tem področju, je bil že leta 1988 ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC). IPCC je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanosti o podnebnih spremembah. Ustanovila sta ga Program Združenih narodov za okolje in Svetovna meteorološka organizacija, da bi oblikovalcem politik na osnovi obstoječih znanstvenih informacij zagotovila redne ocene vseh vidikov podnebnih sprememb, njihovih posledic in morebitnih prihodnjih tveganjih ter predlagala strategije blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Poglavitna aktivnost IPCC je priprava ocenjevalnih poročil (angl. Assessment Report – AR) in njihova objava v rednih časovnih intervalih. IPCC ima 195 držav članic, kar pomeni skoraj univerzalno članstvo.

IPCC ocenjuje na tisoče znanstvenih člankov, objavljenih vsako leto, da bi oblikovalcem politik povedal, kaj vemo in ne vemo o tveganjih, povezanih s podnebnimi spremembami. IPCC identificira, kje v znanstveni skupnosti obstaja soglasje, kje so razlike v mnenjih in kje so potrebne nadaljnje raziskave. Lastnih raziskav ne izvaja.

Poročila IPCC vladam na vseh ravneh zagotavljajo znanstvene informacije, ki jih lahko uporabljajo pri razvoju podnebnih politik, in predstavljajo ključno podlago za mednarodna pogajanja o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Za pripravo svojih poročil IPCC mobilizira na stotine znanstvenikov in uradnikov iz različnih okolij, kar zagotavlja objektivnost in preglednost informacij.

“Osnutki poročil IPCC so deležni skrbnejšega pregleda kot katerikoli dokumenti v zgodovini znanosti.” Profesor Paul N. Edwards v knjigi A Vast Machine

Avtorji in recenzenti poročil svoje delo za IPCC opravljajo prostovoljsko. V Sekretariatu IPCC deluje samo ducat stalno zaposlenih.

IPCC ima tri delovne skupine: Delovna skupina I (WGI) se ukvarja s fizikalnim ozadjem podnebnih sprememb; Delovna skupina II (WGII) obravnava vplive, prilagajanje in ranljivost; Delovna skupina III (WGIII) pa se ukvarja z blaženjem podnebnih sprememb.

IPCC poročila vsebujejo prispevke vseh treh delovnih skupin ter sintezno poročilo. Zadnje, peto po vrsti poročilo (AR5) je bilo objavljeno v letih 2013 in 2014 in uporabljeno kot vsebinsko izhodišče za mednarodna pogajanja o zmanjšanju emisij TGP na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah v Parizu konec leta 2015, ko je bil sprejet Pariški podnebni sporazum.



Peto poročilo IPCC o podnebnih spremembah (AR5) – prispevki treh delovnih skupin in sintezno poročilo

Šesto poročilo IPCC (AR6) bo objavljeno leta 2022. Medtem pa so načrtovana 3 posebna poročila:

  1. Posebno poročilo o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15), ki je bilo objavljeno leta 2018, ter
  2. Posebno poročilo o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem upravljanju s tlemi, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v zemeljskih ekosistemih in
  3. Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, ki bosta objavljeni v letu 2019.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)

Znanstveni dokazi iz prvega poročila IPCC iz leta 1990 so poudarili pomen podnebnih sprememb kot izziva, ki ga ne more rešiti posamezna država oziroma regija in zahteva usklajeno delovanje na ravni mednarodne skupnosti. Zato je imelo prvo poročilo IPCC (AR1) odločilno vlogo pri oblikovanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) – ključne mednarodne pogodbe za zmanjšanje globalnega segrevanja in obvladovanje posledic podnebnih sprememb. Okvirna konvencija je bila oblikovana leta 1992 med pripravami na zgodovinsko konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru. Veljati je začela 21. marca 1994 in danes so njene pogodbenice tako rekoč vse države sveta (197 držav).

Vrhovni namen konvencije je »… stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarne antropogene spremembe podnebnega sistema…«

Pogodbenice Okvirne konvencije se od leta 1995 srečujejo na letnih konferencah (angl. Conference of the Parties – COP), kjer ocenjujejo napredek pri obvladovanju podnebnih sprememb. V okviru konferenc se tudi odvijajo pogajanja o vsebini mednarodnih podnebnih sporazumov za zmanjševanje emisij TGP.

Voditelji delegacij na podnebni konferenci ZN v Parizu leta 2015, kjer je bil sprejet Pariški sporazum.

Države pogodbenice letno pripravljajo poročila o nacionalnih evidencah antropogenih izpustov in ponorov TGP (angl. National Inventory Report) in jih predložijo UNFCCC. Evidence morajo biti izdelane po dogovorjeni IPCC metodologiji. V Sloveniji to nalogo opravlja Agencija Republike Slovenije za okolje. V letu 2019 so poročali o izpustih v obdobju 1986 – 2017. Poročilo je dostopno na tej povezavi. Skupni izpusti TGP v Sloveniji so leta 2017 znašali 17.453 kiloton ekvivalenta CO2, kar je 14,5 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986.

Kjotski protokol

Leta 1995 so države pogodbenice UNFCCC začele pogajanja za krepitev globalnega odziva na podnebne spremembe in dve leti kasneje je bil sprejet Kjotski protokol (s polnim imenom Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja). Kjotski protokol je razvite države, ki so zgodovinsko največ prispevale k podnebnim spremembam, pravno zavezal k doseganju ciljev zmanjšanja izpustov TGP. Prvo ciljno obdobje protokola se je začelo leta 2008 in končalo leta 2012. Na konferenci pogodbenic v Dohi leta 2012 je bil sprejet dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola do leta 2020. Takrat se bo začel izvajati Pariški sporazum.

Slovenija je Kjotski protokol podpisala oktobra 1998 in ratificirala julija 2002. Kot članica EU je v prvem ciljnem obdobju 2008 – 2012 prevzela svoj delež obveznosti zmanjšanja izpustov TGP glede na izhodiščno leto[1], ki je znašal – 8 %. Z maksimalnim možnim uveljavljanjem ponorov je kjotski cilj v prvem ciljnem obdobju dosegla.

V drugem ciljnem obdobju ima EU obveznost znižati izpuste TGP do leta 2020 za 20 % glede na leto 1990. Kot kažejo sprotna letna poročila, bo EU s prizadevanjem vseh držav članic kjotske cilje najverjetneje dosegla.

Pariški sporazum

Od svoje ustanovitve leta 1988 je IPCC pripomogel k občutnemu napredku poznavanja potrebnih ukrepov za preprečitev nevarnega antropogenega, t. j. od človeka povzročenega poseganja v delovanje zemeljskega podnebnega sistema. Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic UNFCCC v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj zadržati dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C glede na predindustrijsko raven in nadaljevati prizadevanja, da dvig temperature ne preseže 1,5 °C. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Izvajati se bo začel leta 2020. Za Slovenijo je Pariški sporazum začel veljati 15. januarja 2017. Zakon o ratifikaciji Pariškega sporazuma , ki vsebuje tudi besedilo sporazuma, je dostopen na tej povezavi.

Pariški sporazum je prvič v zgodovini združil vse narode v prizadevanju za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje na njihove učinke, z okrepljeno podporo za pomoč državam v razvoju.

Pariški sporazum je pomemben politični dosežek, ki je opredelil ambiciozne, vendar nujno potrebne cilje za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.

Zakaj ravno 2 °C in zakaj si je potrebno prizadevati za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C?

Omejitev dviga globalne temperature pod 2 °C je potrebna za ohranitev zemeljskega sistema v stabilnem stanju, ki je omogočilo razvoj človeške civilizacije v holocenu. Prekoračitev 2 °C pomeni povečanje tveganja pojava nelinearnih in potencialno nepovratnih sprememb pomembnih elementov podnebnega sistema, kot je npr. popolna izguba poletnega arktičnega morskega ledu, ledu na Grenlandiji, zahodne antarktične ledene plošče in večine svetovnih alpskih ledenikov. Posledični dvig morske gladine bi ogrozil obstoj številnih obalnih mest in preživetje otoških narodov, medtem ko bi suše, poplave in ekstremni vremenski pojavi ogrozili varnost oskrbe s hrano in biotsko raznovrstnost.

V oktobru 2018 je bilo objavljeno posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15), ki je močno zaostrilo zahteve glede potrebne hitrosti in velikosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za ohranitev stabilnega podnebja in zmanjšanje tveganj za zdravje, premoženje, zadostno preskrbo s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj. Iz poročila sledi, da bodo tveganja za naravne in človeške sisteme že pri segrevanju za 1,5 °C večja od sedanjih (t.j. pri segrevanju za približno 1 °C), vendar manjša kot pri 2 °C. Razlike se nanašajo na temperaturo kopnega in oceanov, hitrost naraščanja gladine oceanov, vročinske ekstreme v večini poseljenih območij ter verjetnost močnih padavin in suš v številnih regijah. Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C bi v primerjavi z 2 °C zmanjšala vpliv na zemeljske, sladkovodne in morske ekosisteme in ohranila več njihovih storitev za človeštvo. Pri segrevanju za 1,5 °C naj bi propadlo 70 do 90 % koralnih grebenov, pri 2 °C pa naj bi propadli tako rekoč vsi. Prilagajanje na 1,5 °C toplejši svet naj bi bilo občutno lažje in povezano z manjšimi stroški.

Poročilo opozarja na velik razkorak med doslej načrtovanimi politikami in tem, kar je potrebno storiti, da ostanemo pod varno mejo 1,5 °C. Za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven bi morali globalne od človeka povzročene emisije TGP do leta 2030 zmanjšati za okrog 45 % glede na leto 2010 in sredi stoletja doseči neto ničelne emisije.

Je cilj Pariškega sporazuma sploh še mogoče doseči?

Posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C je prineslo tudi tolažilno sporočilo: omejitev nevarnega globalnega segrevanja je še mogoča. A okno priložnosti se bo zaprlo, če se izpusti TGP ne bodo začeli močno zniževati že pred letom 2030. To pomeni veliko in hitro zmanjšanje izpustov v čisto vseh sektorjih, večina planetarnih rezerv fosilnih goriv pa bi morala ostati v zemlji. To je zelo velik gospodarski in politični izziv.

Vse od 4. poročila IPCC (2007) je čedalje bolj jasno, da bo globalno segrevanje možno omejiti na 2 °C ali manj le v primeru, če se bodo izpusti TGP do sredine 21. stoletja zmanjšali na skoraj nič, v drugi polovici stoletja pa bodo dosežene negativne emisije. S tem se gospodarskim in političnim izzivom pridružujejo še tehnološki. V zelo kratkem času je potreben razvoj in prenos okoljsko sprejemljivih tehnologij, ki bodo predvsem državam v razvoju omogočile dvig življenjskega standarda in odpravo revščine na podnebno sprejemljiv način.

[1] Za večino držav, ki so imele cilj v prvem kjotskem obdobju 2008-2012, je bilo izhodiščno leto 1990. Države z ekonomijo v tranziciji pa so lahko izbrale zanje najbolj ugodno leto. Slovenija je tako izbrala leto 1986, ko so bile njene emisije precej višje, kot leta 1990. Za fluorirane pline pa je izbrala izhodiščno leto 1995. Emisije v izhodiščnem letu so bile potrjene med revizijo leta 2007 in so znašale 20.354 Gg CO2 ekv., kar je pomenilo, da slovenske emisije v obdobju 2008-2012 v povprečju niso smele preseči 18.726 Gg CO2 ekv.

Evropska unija je s svojimi (primerjalno) ambicioznimi podnebnimi cilji v svetovnem merilu ena vodilnih regij na področju politik preprečevanja podnebnih sprememb. Te so namenjene tudi vzpostavitvi bolj konkurenčnega, zanesljivega, cenovno dostopnega in vzdržnega energetskega sistema, ki naj bi zmanjšal tveganja zaradi odvisnosti od uvoženih energentov. Nizkoogljična usmeritev torej ni samo stvar podnebne odgovornosti.

Dolgoročna usmeritev EU v nizkoogljičnost se odraža v njenih strateških ciljih glede emisij toplogrednih plinov: zmanjšanje za 40 % do 2030, za 60 % do 2040 in za 80 % do 2050 glede na leto 1990.

Ključni podnebni in energetski cilji EU so določeni v:

Sveženj 2020 je sklop zavezujoče zakonodaje, ki naj bi zagotovila, da bo EU dosegla svoje cilje glede podnebja in energije do leta 2020, ki so:

  • zmanjšanje emisij TGP za vsaj 20 % glede na leto 1990 skladno s Kyotskim protokolom,
  • zmanjšanje porabe energije za vsaj 20 % glede na leto 1990 in
  • povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v končni rabi na vsaj 20 %.

Podnebno-energetski okvir 2030 opredeljuje ključne cilje za leto 2030:

  • zmanjšanje emisij TGP za vsaj 40 % glede na leto 1990,
  • vsaj 27 % delež energije iz obnovljivih virov in
  • izboljšanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 %.

Številni deležniki, predvsem iz nevladnega sektorja, opozarjajo, da podnebno-energetski cilji EU do 2030 niso zadostni za doseganje cilja Pariškega sporazuma. EU pozivajo k njihovi zaostritvi: vsaj 65 % zmanjšanju emisij TGP glede na leto 1990, vsaj 45 % deležu energije iz obnovljivih virov in vsaj 40 % izboljšanju energetske učinkovitosti.

Izvajanje podnebno-energetske politike EU

Izvajanje podnebno-energetske politike EU temelji na treh mehanizmih:

  1. vseevropskem sistemu trgovanja z emisijami TGP (angl. Emissions Trading System – ETS), ki vključuje emisije iz proizvodnje električne energije, težke industrije in letalstva
  2. porazdelitvi prizadevanj med državami članicami oz. nacionalnih ciljih za zmanjšanje emisij TGP v sektorjih, ki niso vključeni v ETS (promet, kmetijstvo, stavbe, široka raba energije, odpadki, industrija in gradbeništvo ter energetika) in
  3. upravljanju z viri in ponori emisij iz rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva (angl. Land Use, Land Use Change and Forestry – LULUCF), ki zadeva predvsem kmetijstvo in gozdarstvo.

Sistem trgovanja z emisijami TGP – EU ETS

Kjotski protokol je prvič v zgodovini uvedel pravno zavezujoče cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (oz. največje dovoljene emisije) za 37 industrializiranih držav, kar je pripeljalo do potrebe po vzpostavitvi političnih instrumentov za doseganje teh ciljev.

Finančno ovrednotenje oz. pripisovanje cene izpustom CO2 (pogovorno: ogljiku) predstavlja osnovo za uveljavljanje načela »onesnaževalec plača« (povzročitelj izpustov TGP naj plača družbene in okoljske stroške svojega dejanja) in ima lahko obliko trgovanja z emisijami, davkov (npr. na CO2 in rabo energentov), ali drugih ekonomskih oz. fiskalnih instrumentov.

Medtem ko je davčna politika v pristojnosti nacionalnih držav, je na ravni EU kot ključno orodje za spodbujanje zmanjševanja izpustov TGP s strani največjih onesnaževalcev vzpostavljen sistem trgovanja z emisijami EU ETS. ETS pokriva približno polovico izpustov TGP v EU regiji. V tako imenovani ETS sektor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija (približno 11.000 elektrarn in industrijskih obratov v 31 državah – vseh 28 članicah EU, Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški, pa tudi emisije iz letov med evropskimi letališči)[2] . EU ETS je najstarejši (od 2005), največji in najdlje delujoči sistem trgovanja z emisijami na svetu, ki se stalno nadgrajuje. V obdobju 2013 – 2020 poteka tretja faza delovanja EU ETS.

Kako EU ETS deluje?

EU ETS temelji na načelu »omejitve in trgovanja« (angl. cap and trade). Prvi element sistema je omejitev letnih izpustov TGP v ETS sektorju: že od leta 2005 je dogovorjena zgornja meja količine TGP, ki jih lahko podjetja izpustijo letno. Drugi element sistema pa so emisijski kuponi, ki so »valuta« na trgu z emisijami TGP. Izdano je omejeno število emisijskih kuponov, ki ustreza dogovorjeni zgornji meji izpustov. Vsako leto podjetja dobijo dovolj emisijskih kuponov, da pokrijejo svoje emisije oz. pripadajoč delež od skupnih emisij ETS sektorja. Če ima podjetje premalo kuponov, lahko uvede ukrepe za zmanjšanje svojih emisij, ali pa na dražbi kupi dodatne kupone od drugega onesnaževalca. Če ima podjetje kuponov preveč, jih lahko prihrani za naslednja leta, ali pa jih proda. Sčasoma se politično določena letna zgornja meja skupnih emisij ETS sektorja zmanjšuje. Vsako leto je na voljo manj kuponov, kar podjetja spodbuja, da povečujejo svojo energetsko učinkovitost oz. zmanjšujejo svoje izpuste. Zmanjšanje skupnih izpustov podpira doseganje podnebnih ciljev EU.

Prodaja emisijskih kuponov poteka na javnih dražbah. Republika Slovenija se je skupaj s 24 drugimi državami članicami odločila za skupni dražbeni sistem, ki ga v imenu teh držav članic izvaja borza EEX iz Leipziga v Nemčiji.

Gibanje cene emisijskih kuponov v obdobju 2008 – 2019 (vir: Ice)

Višja ko je cena kuponov (ki se prodajajo na prostem trgu), večja je spodbuda za vlaganje v okolju prijaznejše tehnologije. Sistem torej omogoča, da vsaka družba po lastni presoji oceni, kaj se ji bolj izplača: kupovanje dodatnih kuponov za več onesnaževanja ali vlaganje v čistejšo tehnologijo in prodaja odvečnih kuponov. Trg naj bi tako zagotovil najučinkovitejši izkoristek, sistem sam pa postavlja zgornjo mejo dovoljenih izpustov, saj je skupna količina izpustov navzgor omejena s številom izdanih kuponov, ki se skozi čas manjša.

Zmanjšanje emisij v ETS sektorju

Med letoma 2005 in 2013 so se emisije EU ETS sektorja zmanjšale za 19 %. Najnovejši referenčni scenarij Evropske komisije predvideva do leta 2020 zmanjšanje emisij v ETS sektorju za 24 % glede na leto 2005.

Letne omejitve izpustov TGP v ETS sektorju v obdobju 2013 – 2020

4. faza EU ETS: 2021 -2030

Zakonodajni okvir EU ETS je bil v začetku leta 2018 prenovljen tako, da bi v obdobju 2021 – 2030 učinkovito podprl doseganje cilja EU za zmanjšanje emisij do leta 2030 skladno s podnebno-energetskim okvirom ter kot del prispevka EU k Pariškemu sporazumu[3].

V skladu s srednjeročnimi podnebno-energetskimi cilji EU se bodo morale emisije iz EU ETS sektorja do leta 2030 zmanjšati za 43 % v primerjavi z letom 2005. Zato se bo skupna količina emisijskih kuponov po letu 2020 zmanjševala hitreje (za 2,2 % na leto), kot v obdobju do 2020, ko se zmanjšuje za 1,74 % na leto. Zmanjšanje ponudbe dovoljenj na trgu bo povišalo njihovo ceno ter s tem stroške izpuščanja CO2 v ozračje. Podjetja bodo tako imela več razlogov, da preidejo na bolj čiste vire energije. Poleg zmanjšanja obsega dovoljenj za izpuste CO2 nova ureditev delovanja ETS po letu 2020 predvideva:

  • poseben rezervni mehanizem (Market Stability Reserve), ki bo vsako leto omogočal umik 24 odstotkov presežnih dovoljenj s trga v rezervo; v primeru pomanjkanja dovoljenj jih bo mogoče iz rezerve plasirati nazaj na trg,
  • ustanovitev sklada za inovacije za finančno podporo obnovljivim virom energije, nizkoogljičnim projektom in tehnologiji za zajem CO2 ter
  • ustanovitev sklada za modernizacijo, ki bo financiral obnovo energetskih sistemov manj bogatih držav članic.

Kam gre izkupiček od trgovanja z emisijskimi kuponi?

Prihodki iz prodaje emisijskih kuponov, pridobljeni z dražbo emisijskih kuponov za naprave in operaterje zrakoplovov, predstavljajo prihodek državnega proračuna. Višina prihodkov je odvisna od gibanja cene kuponov na borzi oziroma od razmerja med ponudbo in povpraševanjem[4]. Ta sredstva države namenjajo za različne ukrepe za zmanjšanje izpustov TGP in prilagajanje na podnebne spremembe v EU in v tretjih državah, pa tudi za raziskave, razvoj obnovljivih virov energije, preprečevanje krčenja gozdov in povečanje pogozdovanja ter obnovo gozdov, zajemanje in shranjevanje CO2 itd.

V Sloveniji se sredstva od prodaje emisijskih kuponov stekajo v Sklad za podnebne spremembe, ki je namenski proračunski sklad, s katerim upravlja ministrstvo, pristojno za okolje. Upravičeni nameni porabe sredstev Sklada so določeni predvsem na podlagi prioritet Operativnega programa zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ki je izvedbeni načrt ukrepov za doseganje pravno obvezujočega cilja Slovenije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (emisije TGP se v Sloveniji do leta 2020 ne smejo povečati za več kot 4 % glede na leto 2005).

Delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami

Upravljanje z emisijami TGP iz večine sektorjev, ki niso vključeni v sistem za trgovanje z emisijami EU ETS, določa Odločba o delitvi prizadevanj držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov[5], s katero so države članice EU prevzele zavezujoče letne cilje glede emisij TGP za obdobje 2013 – 2020. Cilji se navezujejo na emisije iz sektorjev, kot so transport, poraba energije v stavbah, kmetijstvo in odpadki, pa tudi ne-ETS industrija in proizvodnja energije. Do leta 2020 naj bi nacionalni cilji skupaj prispevali k zmanjšanje skupnih emisij EU v teh sektorjih za približno 10 % glede na leto 2005. Skupaj z 21% zmanjšanjem emisij, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami EU ETS, bo to pripeljalo do splošnega cilja zmanjšanja emisij v podnebnem in energetskem svežnju, in sicer zmanjšanje za 20 % glede na leto 1990.

Nacionalni cilji se med državami članicami EU močno razlikujejo. Določeni so bili glede na relativno ekonomsko razvitost držav, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca. Medtem ko naj bi razvitejše države zmanjšale svoje izpuste, je manj bogatim državam v teh sektorjih dovoljeno povečanje izpustov zaradi pričakovane gospodarske rasti. Med slednjimi državami je tudi Slovenija, ki lahko emisije do leta 2020 poveča za 4 % glede na leto 1990.

EU 2020 cilji glede emisij TGP v ne-ETS sektorjih po državah

Aprila 2018 je bila sprejeta uredba[6], ki določa cilje zmanjšanja emisij TGP za obdobje 2021 – 2030 za posamezne države članice (prej znana kot Uredba o delitvi naporov). Najrazvitejše države članice bodo morale do 2030 emisije znižati za 40 % glede na leto 2005. Najmanj razvitim državam je do 2030 dovoljeno ohraniti emisije na ravni iz leta 2005. Ti nacionalni cilji podpirajo skupni cilj, da EU  zmanjša emisije za 30 % glede na leto 2005.

Država Cilji zmanjšanja emisij do 2030 v primerjavi z 2005 v ne-ETS sektorjih
Luksemburg -40%
Švedska -40%
Danska -39%
Finska -39%
Nemčija -38%
Francija -37%
Velika Britanija -37%
Nizozemska -36%
Avstrija -36%
Belgija -35%
Italija -33%
Irska -30%
Španija -26%
Ciper -24%
Malta -19%
Portugalska -17%
Grčija -16%
Slovenija -15%
Češka -14%
Estonija -13%
Slovaška -12%
Litva -9%
Poljska -7%
Hrvaška -7%
Madžarska -7%
Latvija -6%
Romunija -2%
Bolgarija 0%

Slovenija bo morala do leta 2030 emisije zmanjšati za 15 % glede na leto 2005. Če bo izrabila vse fleksibilnosti, ki jih uredba omogoča, bo zadoščalo že 6 % zmanjšanje emisij.

Države morajo vsako leto poročati o svojih emisijah toplogrednih plinov. Vsaki dve leti bodo poročale o izvedenih in načrtovanih nacionalnih politikah in ukrepih ter o načrtu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. V primeru neizpolnjevanja nacionalnih ciljev bodo soočene s kaznimi.

LULUCF – raba tal, sprememba rabe tal in gozdarstvo

Države članice EU so do leta 2020 skladno s Kjotskim protokolom zavezane zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi (spremembe) rabe tal, nadomestijo z enakovrednimi ponori CO2, ki jih omogočajo ukrepi v tem sektorju. Posek gozda je npr. potrebno nadomestiti s pogozdovanjem oz. izboljšanjem upravljanja s tlemi.

To načelo je bilo prenešeno tudi v regulativo EU za obdobje 2021-2030. V skladu z zakonodajo EU, sprejeto maja 2018, se bodo morale emisije toplogrednih plinov zaradi rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva izravnati z vsaj enakovredno odstranitvijo CO₂ iz ozračja v okviru sektorja[7].

Nova pravila državam članicam zagotavljajo okvir za spodbujanje okolju prijaznejše rabe tal, npr. z razvojem podnebju prijaznejših kmetijskih in gozdarskih praks ter povečanjem prepoznavnosti koristi lesnih proizvodov, ki lahko shranijo ogljik iz ozračja in nadomestijo ogljično intenzivne materiale.

[2] Register v EU ETS vključenih podjetij iz Slovenije (oz. seznam upravljavcev naprav z dovoljenji za izpuščanje toplogrednih plinov) je objavljen na spletni strani Agencije Republike Slovenija za okolje.

[3] Direktiva EU 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb.

[4] Leta 2015 so npr. prilivi v proračun Republike Slovenije iz naslova prodaje emisijskih kuponov znašali 24,4 milijonov, leta 2018 pa okrog 62 milijonov EUR.

[5] Odločba 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

[6] Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 za trdno energetsko unijo in izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami.

[7] Regulation on the integration of land use, land use change and forestry (LULUCF) into the EU’s 2030 climate and energy framework

Za razliko od EU ETS sektorja, v katerem se zmanjšanje emisij ureja na ravni EU, so za opredelitev in izvajanje nacionalnih politik in ukrepov za omejitev emisij iz sektorjev, zajetih v Odločbi o delitvi prizadevanj, odgovorne države članice.  Slovenija je na vprašanje »kako« (bo dosegla svoje cilje do 2020) odgovorila s sprejetjem Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020)[8]. V njem so nacionalni cilji prevedeni v sektorske cilje in ukrepe do 2020.

Vizija OPTGP:

Slovenija podpira mednarodno vizijo preprečiti nevarne posledice podnebnih sprememb in zadržati rast globalne temperature pod mejo 2 °C. Aktivno bo prispevala k uresničevanju te vizije s prehodom na gospodarstvo, katerega rast ne bo temeljila na povečani rabi naravnih virov in energije, ampak bo z učinkovitostjo in inovacijami zmanjševala emisije toplogrednih plinov, izboljševala konkurenčnost ter spodbujala rast in zaposlenost.

Pregled doseganja ciljev omejevanja emisij TGP, objavljen v letu 2019[9] kaže, da je Slovenija na dobri poti k doseganju nacionalnega cilja na področju zmanjševanja emisij iz ne-ETS sektorjev do leta 2020.

Doseganje zavezujočega cilja omejevanja emisij TGP v letu 2017 (vir: IJS CEU)

Napredek posameznih sektorjev oz. prispevki sektorjev k doseganju nacionalnega cilja se razlikujejo.

Emisije ne-ETS po sektorjih v obdobju 2005–2017 in ciljne vrednosti emisij (vir: Podnebno ogledalo 2019 – Poročilo za širšo javnost, IJS CEU)

Promet ostaja najpomembnejši sektor pri doseganju nacionalnega cilja, saj je tudi leta 2017 predstavljal več kot polovico vseh emisij v sektorju ne-ETS. Promet še naprej ostaja tudi edini sektor, v katerem so se emisije v obdobju 2005– 2017 povečale, in sicer za 25,5 %. 

Struktura emisij TGP po sektorjih ne-ETS v letu 2017 (vir: Podnebno ogledalo 2019, IJS CEU)

Cilj v zvezi z zmanjšanjem emisij ne-ETS v letu 2020 je za Slovenijo dosegljiv.

Na področju energetske učinkovitosti je doseganje cilja za leto 2020 ob nadaljevanju rasti rabe energije iz let 2016 in 2017 za 3,4 oz. 1,6 % vprašljivo. Najbolj kritično pa je doseganje cilja za obnovljive vire , ki je 25 % v končni rabi energije, saj je delež obnovljivih virov energije leta 2017 znašal le 21,5 %.

Vendar pa zaznani upadajoči trendi skupnih emisij še ne pomenijo njihovega dolgoročnega obvladovanja. Zaradi velikega deleža in variabilnosti emisij na področju prometa lahko doseganje zavezujočih nacionalnih ciljev resno ogrozi že kratkotrajna močnejša rast porabe goriv v tem sektorju.


[8] Dostopno prek: www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/optgp2020.pdf.

[9] Letna podnebna ogledala s predstavitvijo glavnih ugotovitev spremljanja izvajanja ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) so dostopna prek: https://www.podnebnapot2050.si/rezultati-slovenije/letno-podnebno-ogledalo/.



Usposabljanja za koordinatorje skupnostnih projektov

Na dejavnike uspeha skupnostnih projektov lahko gledamo tudi kot na potrebne kompetence koordinatorjev skupnostnih projektov. V Umanoteri in društvu Focus bomo zato z željo v lokalnih okoljih podpreti izvedbo projektov trajnostnega upravljanja z viri skupnosti, ki bodo prispevali k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov oz. blaženju podnebnih sprememb, izvedli tri usposabljanja za koordinatorje skupnostnih projektov.


Drugo usposabljanje se je z uvodno delavnico pričelo 30. marca 2021, prek spletne aplikacije Zoom pa se ga je udeležilo 13 udeležencev.

Na uvodni delavnici smo predstavili:

  • koncept trajnostnega upravljanja z viri skupnosti in koristi,
  • primere dobrih praks SUŽV,
  • dejavnike uspeha skupnostnih projektov,
  • organizacijske in finančne modele SUŽV.

Vabilo s programom je dostopno tukaj. Daljše poročilo z delavnice najdete tukaj.

Prvo usposabljanje se je z uvodno delavnico pričelo 9. decembra 2020, prek spletne aplikacije Zoom pa se ga je udeležilo 13 udeležencev.

Na uvodni delavnici smo predstavili:

  • koncept trajnostnega upravljanja z viri skupnosti in koristi,
  • primere dobrih praks SUŽV,
  • dejavnike uspeha skupnostnih projektov,
  • organizacijske in finančne modele SUŽV.

Vabilo s programom je dostopno tukaj. Daljše poročilo z delavnice najdete tukaj.

Usposabljanje smo uspešno zaključili 10. marca 2021, poročilo z zaključne delavnice pa najdete tukaj.



Izobraževanja za javne uslužbence

Javni uslužbenci s svojim delom krojijo politike in izvajajo aktivnosti, ki v veliki meri vplivajo na podnebne spremembe. Blaženje podnebnih sprememb zahteva celostni pristop in aktivacijo na vseh področjih, tudi in predvsem v javni upravi.

Zaenkrat smo v okviru projekta izvedli tri delavnice za javne uslužbence.


Prva delavnica za javne uslužbence z naslovom Varčevanje z energijo v javnih ustanovah je potekala 26. novembra 2019 v Ljubljani. Na njej smo predstavili:

  • pomembnost zmanjšanja rabe in učinkovite rabe energije,
  • primere iz prakse na lokalni in državni ravni,
  • učinkovita orodja in modele, ki delujejo v javni upravi,
  • kako izboljšati delovanje na področju energije znotraj javne ustanove,
  • akterje, ki lahko pomagajo pri uvajanju novosti in ukrepov v javni ustanovi.

Vabilo s programom je dostopno tukaj.

Druga delavnica za javne uslužbence z naslovom Trajnostna mobilnost v javni upravi je potekala 9. septembra 2020 v Ljubljani.

Tekom delavnice smo izpostavili:

Probleme, ki bi jih lahko rešili z mehkimi ukrepi:

  • Pomanjkanje varnih kolesarnic in prostorov za parkiranje koles v okolici javnih stavb
  • Upravljanje parkiranja znotraj organizacije (kdo je upravičen do parkiranja, namesto glede na položaj bi bilo bolje nameniti parkirišča glede na oddaljenost)
  • Neozaveščenost zaposlenih o pomenu trajnostne mobilnosti
  • Pomanjkanje pozitivnih spodbud (nagrade za kolesarjenje in pešačenje na delo)
  • Načini trajnostne mobilnosti še vedno niso privlačni (kolesarje še vedno vidimo kot posebneže, ne kot mainstream)
  • Neomogočanje dela od doma za velik del javne uprave (nizko zaupanje med zaposlenimi, čeprav infrastruktura obstaja iz časov zaprtja zaradi Covid-19 spomladi 2020)
  • NIJZ smernice delajo veliko škodo JPP, ki je že tako nepriljubljeno sredstvo premikanja

Probleme, ki bi jih lahko rešili z infrastrukturnimi ukrepi:

  • Slaba infrastruktura za kolesarje in pešce
  • Neučinkovit javni prevoz v Sloveniji
  • Preveč vlaganj v ceste, asfalt, namesto v trajnostno mobilnost, načrtovanje za avtomobile

Sistemske probleme:

  • Povračilo stroškov prevoza na delo, ki bi ga morali reševati na vladni ravni, ne posamezno ministrstvo
  • Nepovezanost ukrepov znotraj različnih ministrstev

Vabilo s programom je dostopno tukaj.

Delavnico bomo izvajali 21. maja 2021 med 9. in 13. uro na Zoom-u. Vabilo in program delavnice sta na voljo tukaj.