Ključne institucije in politični procesi na področju podnebnih sprememb

Sprejetje nujnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam je eden od sedemnajstih ciljev Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 [1], ki so jo svetovni voditelji sprejeli na vrhu Združenih narodov septembra 2015. Ta doslej najobsežnejši razvojni akcijski načrt prepoznava, da so podnebne spremembe eden največjih izzivov našega časa, da njihove posledice spodkopavajo sposobnost vseh držav, da dosežejo trajnostni razvoj, ter da njihova globalna narava zahteva čim širše mednarodno sodelovanje na področjih zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in prilagajanja negativnim posledicam podnebnih sprememb. Sprejemanje ustreznih politik in predpisov je pri tem navedeno kot ključni del boja proti podnebnim spremembam.

Razvoj politik na področju podnebnih sprememb izhaja iz znanstvenih dognanj o vzrokih, razsežnostih in posledicah podnebnih sprememb ter njihovih projekcijah za prihodnost. Da bi pripravljavcem politik olajšali dostop do najboljših razpoložljivih dognanj na tem področju, je bil že leta 1988 ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC).

IPCC je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanosti o podnebnih spremembah. Ustanovila sta ga Program Združenih narodov za okolje in Svetovna meteorološka organizacija, da bi oblikovalcem politik na osnovi obstoječih znanstvenih informacij zagotovila redne ocene vseh vidikov podnebnih sprememb, njihovih posledic in morebitnih prihodnjih tveganjih ter predlagala strategije blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam.

Poglavitna aktivnost IPCC je priprava ocenjevalnih poročil (angl. Assessment Report – AR) in njihova objava v rednih časovnih intervalih. IPCC ima 195 držav članic, kar pomeni skoraj univerzalno članstvo.

Poročila IPCC vladam na vseh ravneh zagotavljajo znanstvene informacije, ki jih lahko uporabljajo pri razvoju podnebnih politik, in predstavljajo ključno podlago za mednarodna pogajanja o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov.

Za pripravo svojih poročil IPCC mobilizira na stotine znanstvenikov in uradnikov iz različnih okolij, kar zagotavlja objektivnost in preglednost informacij.

»Osnutki poročil IPCC so deležni skrbnejšega pregleda kot katerikoli dokumenti v zgodovini znanosti.« Profesor Paul N. Edwards v knjigi A Vast Machine

Avtorji in recenzenti poročil svoje delo za IPCC opravljajo prostovoljsko. V sekretariatu IPCC deluje samo ducat stalno zaposlenih.

IPCC ima tri delovne skupine: delovna skupina I se ukvarja s fizikalnim ozadjem podnebnih sprememb; delovna skupina II obravnava vplive, prilagajanje in ranljivost; delovna skupina III pa se ukvarja z blaženjem podnebnih sprememb.

Poročila IPCC vsebujejo prispevke vseh treh delovnih skupin ter sintezno poročilo. Zadnje poročilo, peto po vrsti, (AR5) [2] je bilo objavljeno v letih 2013 in 2014 in uporabljeno kot vsebinsko izhodišče za mednarodna pogajanja o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah v Parizu konec leta 2015, ko je bil sprejet Pariški podnebni sporazum.

Peto poročilo IPCC o podnebnih spremembah (AR5) – prispevki treh delovnih skupin in sintezno poročilo

Šesto poročilo IPCC (AR6) bo objavljeno leta 2022. V vmesnem obdobju med petim in šestim poročilom so bila objavljena tri posebna poročila:

  1. Posebno poročilo o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15) [3], ki je bilo objavljeno leta 2018.
  2. Posebno poročilo o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem upravljanju zemljišč, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v zemeljskih ekosistemih, objavljeno avgusta 2019 (SRCCL) [4].
  3. Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, objavljeno septembra 2019 (SROCC) [5]

[2] IPCC (2013, 2014): Fifth Assessment Report, dostopno prek www.ipcc.ch/assessment-report/ar5/.

[3] IPCC (2018): Global Warming of 1.5°C. An IPCC Special Report on the impacts of global warming of 1.5°C above pre-industrial levels and related global greenhouse gas emission pathways, in the context of strengthening the global response to the threat of climate change, sustainable development, and efforts to eradicate poverty, dostopno prek https://www.ipcc.ch/sr15/.

[4] IPCC (2019): IPCC Special Report on climate change, desertification, land degradation, sustainable land management, food security, and greenhouse gas fluxes in terrestrial ecosystems, dostopno prek https://www.ipcc.ch/report/srccl/.

[5] IPCC (2019): IPCC Special Report on the ocean and cryosphere in a changing climate, dostopno prek https://www.ipcc.ch/srocc/home/.

Znanstveni dokazi iz prvega poročila IPCC iz leta 1990 so poudarili pomen podnebnih sprememb kot izziva, ki ga ne more rešiti posamezna država oziroma regija in zahteva usklajeno delovanje na ravni mednarodne skupnosti. Zato je imelo prvo poročilo IPCC (AR1) odločilno vlogo pri oblikovanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) – ključne mednarodne pogodbe za zmanjšanje globalnega segrevanja in obvladovanje posledic podnebnih sprememb.

Okvirna konvencija je bila oblikovana leta 1992 med pripravami na zgodovinsko konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru. Veljati je začela 21. marca 1994 in danes so njene pogodbenice tako rekoč vse države sveta (197 držav). Slovenija je k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja pristopila leta 1995 [6].

Vrhovni namen konvencije je »… stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarne antropogene spremembe podnebnega sistema …«.

Pogodbenice Okvirne konvencije se od leta 1995 srečujejo na letnih konferencah (angl. Conference of the Parties – COP), kjer ocenjujejo napredek pri obvladovanju podnebnih sprememb. V okviru konferenc potekajo tudi pogajanja o vsebini mednarodnih podnebnih sporazumov za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

Voditelji delegacij na podnebni konferenci (COP21) v Parizu leta 2015, kjer je bil sprejet Pariški sporazum.

Države pogodbenice Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja letno pripravljajo poročila o nacionalnih evidencah antropogenih emisij in ponorov toplogrednih plinov (angl. National Inventory Report) in jih predložijo sekretariatu Okvirne konvencije. Evidence morajo biti izdelane po dogovorjeni metodologiji IPCC. V Sloveniji to nalogo opravlja Agencija Republike Slovenije za okolje. V letu 2019 so poročali o emisijah v obdobju 1986–2017.


[6] Zakon o ratifikaciji Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS, št. 59/1995 z dne 19. 10. 1995, stran 829).

Kjotski protokol

Leta 1995 so države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja začele pogajanja za krepitev globalnega odziva na podnebne spremembe in dve leti pozneje je bil na tretji konferenci pogodbenic (COP3) sprejet Kjotski protokol (s polnim imenom Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja) [7], ki vsebuje zaveze sodelujočih industrializiranih držav, da bodo v obdobju 2008–2012 zmanjšale v povprečju za 5 % glede na raven v letu 1990 skupne emisije šestih toplogrednih plinov (ogljikovega dioksida (CO2), metana (CH4), didušikovega oksida (N2O), fluoriranih ogljikovodikov (HFC), perfluoriranih ogljikovodikov (PFC) in žveplovega heksafluorida (SF6)).

Namen Kjotskega protokola je doseči ustalitev vsebnosti toplogrednih plinov v ozračju na takšni ravni, ki bo preprečila nevarno človekovo poseganje v podnebni sistem. Ta raven naj bi bila dosežena v takšnem časovnem obdobju, ki ekosistemom dovoljuje naravno prilagoditev spremembi podnebja, ki zagotavlja, da ne bo ogroženo pridobivanje hrane, in ki omogoča trajnostni gospodarski razvoj.

Kjotski protokol je začel veljati 16. 2. 2005 in ima trenutno 192 držav pogodbenic. Slovenija ga je podpisala oktobra 1998 in ratificirala julija 2002 [8].

Več na povezavi.

Pariški sporazum

Od svoje ustanovitve leta 1988 je IPCC pripomogel k občutnemu napredku poznavanja potrebnih ukrepov za preprečitev nevarnega antropogenega, tj. od človeka povzročenega poseganja v delovanje zemeljskega podnebnega sistema. Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj ohraniti dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in nadaljevati prizadevanja, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo, saj bi se tako občutno zmanjšali tveganja in učinki podnebnih sprememb. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Za razliko od Kjotskega protokola bodo pri njegovem izvajanju aktivno sodelovale vse pogodbenice, ne glede na razvitost.

Več na povezavi.


[7] UNFCCC (1997): Kyoto Protocol to the United Nations Framework Convention on Climate Change, dostopno na  https://unfccc.int/kyoto-protocol-html-version.

[8] Zakon o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS, št. 60/2002 z dne 10. 7. 2002, stran 721).


[1] Generalna skupščina OZN (2015): Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development (A/RES/70/1 z dne 25. 9. 2015).

Kazalo po politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb:

Celoten dokument je na voljo za prenos tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.