Podnebno-energetska politika Evropske unije

Evropska unija je s svojimi primerjalno ambicioznimi podnebnimi cilji v svetovnem merilu ena vodilnih regij na področju politik preprečevanja podnebnih sprememb. Te so namenjene tudi vzpostavitvi bolj konkurenčnega, zanesljivega, cenovno dostopnega in vzdržnega energetskega sistema, ki naj bi zmanjšal tveganja zaradi odvisnosti od uvoženih energentov. Nizkoogljična usmeritev torej ni samo stvar podnebne odgovornosti.

Politike Evropske unije na področju podnebja in energije temeljijo na Pogodbi o delovanju Evropske unije [27]. Skladno s 191. členom je boj proti podnebnim spremembam eden od namenov okoljske politike Evropske unije, medtem ko skladno s 194. členom Evropska unija podpira učinkovito rabo energije in zmanjšanje rabe energije ter razvoj novih in obnovljivih virov energije.

Dolgoročna usmeritev Evropske unije v nizkoogljičnost se odraža v njenih strateških ciljih glede emisij toplogrednih plinov, ki so: zmanjšanje za vsaj 40 % glede na leto 1990 do leta 2030 in prehod na ničelno stopnjo neto emisij do leta 2050.

Na zasedanju Evropskega sveta v marcu 2007 so evropski voditelji določili politične cilje na področju podnebja in energije, ki naj bi do leta 2020 privedli do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsaj 20 % glede na leto 1990, povečanja deleža energije iz obnovljivih virov v končni rabi energije na 20 % in povečanja energetske učinkovitosti za 20 % z namenom zmanjšanja porabe primarne energije. Cilji so zapisani v krovni strategiji Evropa 2020 [27], ki naj bi pomagala državam članicam pri uvajanju strukturnih reform za izhod iz gospodarske krize in gospodarski rasti na pameten, trajnosten in vključujoč način.

Ti cilji so za države članice EU postali pravno zavezujoči s sprejetjem zakonodajnega svežnja podnebnih in energetskih ukrepov Evropske unije, ki sta ga Evropski parlament in Evropski svet dokončno sprejela aprila 2009. Svoj sklep o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020 je Evropska unija potem leta 2012 potrdila še s sprejetjem enake zaveze za 20-odstotno zmanjšanje emisij glede na raven v letu 1990 v okviru Kjotskega protokola oziroma Spremembe iz Dohe, ki je opredelila njegovo drugo ciljno obdobje (2013–2020).

Doseganje podnebnih in energetskih ciljev naj bi v Evropski uniji tudi prispevalo k povečanju varnosti oskrbe z energijo z zmanjšanjem odvisnosti od uvožene energije in prispevanjem k vzpostavitvi evropske energetske unije. Prav tako naj bi ustvarilo nova delovna mesta, povečalo konkurenčnost in prispevalo k zeleni rasti gospodarstva.

Sveženj podnebnih in energetskih ukrepov Evropske unije sestavljajo štiri zakonodajna besedila:

  • direktiva o izboljšanju in razširitvi sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov [28],
  • odločba o »porazdelitvi prizadevanj« med državami članicami, ki določa zavezujoče nacionalne cilje zmanjšanja emisij v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov [29],
  • direktiva, ki določa zavezujoče nacionalne cilje za povečanje deleža obnovljivih virov energije v končni bruto rabi energije [30] [31], ter
  • direktiva o oblikovanju pravnega okvira za varno in okolju prijazno uporabo tehnologij za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida [32].

Sveženj dopolnjujeta dva dodatna zakonodajna akta, sprejeta istočasno:

  • uredba, ki predpisuje zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida iz novih avtomobilov na povprečno 120 g/km s postopnim uvajanjem v letih 2012–2015 in nato na 95 g/km leta 2020 [33], in
  • sprememba direktive o kakovosti goriv, ki od dobaviteljev goriv zahteva, da do leta 2020 zmanjšajo emisije toplogrednih plinov iz verige proizvodnje goriv za 6 % [34].

Države članice Evropske unije so (z zadnjimi podatki za leto 2017) na dobri poti, da do leta 2020 dosežejo skupni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsaj 20 % v primerjavi z 1990, saj so bile že leta 2017 emisije toplogrednih plinov v Evropski uniji za 22 % manjše kot leta 1990 [35]. Ocenjuje se, da so prizadevanja za doseganje podnebno-energetskih ciljev v Evropi že ustvarila nove industrijske sektorje in nova delovna mesta, pa tudi povečanje števila tehnoloških inovacij in znižanje stroškov nizkoogljičnih tehnologij [36].

Skupne emisije toplogrednih plinov v Evropski uniji (pretekle emisije 1990–2017, projekcije emisij 2018–2030) in cilji zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do 2020 in 2030 [25]

V zadnjih letih je v Evropski uniji prišlo do ločevanja (razklopa) med gospodarsko dejavnostjo in emisijami toplogrednih plinov. Emisijska intenzivnost gospodarstva, ki predstavlja razmerje med emisijami in bruto domačim proizvodom (BDP), se je od leta 1990 prepolovila. Med letoma 1990 in 2017 je skupni bruto družbeni proizvod (BDP) Evropske unije zrasel za 58 %, medtem ko so emisije toplogrednih plinov upadle za 22 %.

Razklop med gospodarsko rastjo in emisijami toplogrednih plinov v Evropski uniji [25]

Več na povezavi.


[27] Evropska komisija (2010): EVROPA 2020 Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast, dostopno na https://ec.europa.eu/eu2020/pdf/1_SL_ACT_part1_v1.pdf.

[28] Direktiva 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembi Direktive 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 63).

[29] Odločba št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

[30] Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 16).

[31] S ciljem omejitve tveganj za emisije zaradi posredne spremembe rabe zemljišč zaradi pridelave poljščin za biogoriva je bila Direktiva 2009/28 leta 2015 spremenjena s sprejetjem Direktive (EU) 2015/1513 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o spremembi Direktive 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (UL L št. 239 z dne 15. 9. 2015, stran 1).

[32] Direktiva 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida in spremembi Direktive Sveta 85/337/EGS, direktiv 2000/60/ES, 2001/80/ES, 2004/35/ES, 2006/12/ES, 2008/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter Uredbe (ES) št.  1013/2006 (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 114).

[33] Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 1).

[34] Direktiva 2009/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembah Direktive 98/70/ES glede specifikacij motornega bencina, dizelskega goriva in plinskega olja ter o uvedbi mehanizma za spremljanje in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ter o spremembi Direktive Sveta 1999/32/ES glede specifikacij goriva, ki ga uporabljajo plovila za plovbo po celinskih plovnih poteh, in o razveljavitvi Direktive 93/12/EGS (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 88).

[35] Evropska komisija (2018): Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu EU in Pariški sporazum o podnebnih spremembah: ocena napredka na podnebni konferenci v Katovicah, dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52018DC0716.

[36] Evropska komisija (2018): Sporočilo komisije Čist planet za vse Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo, dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52018DC0773&from=SL.

[25] Agencija RS za okolje (2019): Slovenia’s National Inventory Report 2019, dostopno prek http://cdr.eionet.Europa.EU/si/EU unije/mmr/art07_inventory/ghg_inventory/envxlr0rg/SVN_NIR_2019_April.pdf.

Za obdobje po letu 2020 je Evropski svet že leta 2014 določil okvir podnebne in energetske politike do leta 2030, v katerem je bil postavljen cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 za vsaj 40 % glede na leto 1990. Ta cilj je bil podlaga za stališče Evropske unije pred mednarodnimi podnebnimi pogajanji v Parizu decembra 2015, kjer je bil sprejet globalni podnebni sporazum. Podnebno-energetski okvir 2030 [58] je opredelil tudi nova cilja na področju energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije.

Do leta 2030 naj bi Evropska unija skladno s podnebno-energetskim okvirom 2030:

  • znižala svoje emisije toplogrednih plinov za najmanj 40 % glede na leto 1990,
  • povečala delež energije iz obnovljivih virov na najmanj 27 % in
  • povečala energetsko učinkovitost za najmanj 27 %.

Doseganje zastavljenih ciljev naj bi povečalo konkurenčnost in trajnostnost gospodarstva in energetskega sistema Evropske unije. Povečanje energetske učinkovitosti je prepoznano tudi kot ključen dejavnik izboljšanja energetske varnosti Unije [59].

Po sprejetju Pariškega sporazuma je Evropska unija sprejela številne zakonodajne ukrepe, ki naj bi ji omogočili izpolniti zavezo, da bo do leta 2030 zmanjšala emisije toplogrednih plinov za najmanj 40 %. Ti ukrepi se nanašajo na prenovo sistema trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, prispevke držav članic v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov, upravljanje Energetske unije, mobilnost z nizkimi emisijami in vključitev emisij in ponorov toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okviru podnebne in energetske politike do leta 2030.

Pogajanja med Evropskim parlamentom in Svetom so medtem že dvignila raven cilja Evropske unije za energijo iz obnovljivih virov na 32 % in cilja povečanja energetske učinkovitosti na 32,5 %. Ti cilji naj bi do leta 2030 privedli do zmanjšanja emisij v Evropski uniji za približno 45 % glede na leto 1990.

V svoji resoluciji z dne 25. oktobra 2018 je Evropski parlament pred konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah v poljskih Katovicah (COP24) podprl posodobitev cilja Evropske unije glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 na 55 % pod ravnjo iz leta 1990 [60].

Evropska unija je opredelila cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 v skladu s ciljem Pariškega sporazuma, ki je zadržati dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C glede na predindustrijsko raven, in bo do leta 2030 verjetno še naprej regija z najnižjo stopnjo emisij toplogrednih plinov na bruto družbeni proizvod v državah G20. Vendar pa bi dejanska omejitev globalnega segrevanja občutno pod 2 °C ali celo na 1,5 °C terjala pospešeno zmanjševanje emisij toplogrednih plinov tudi v drugih državah z razvitimi gospodarstvi, katerih emisije toplogrednih plinov še naprej naraščajo.

V novembru 2018 je Evropski parlament poleg resolucije, v kateri je podal izhodišča za konferenco pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah v Madridu, Španija (COP25) [61], sprejel resolucijo o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah [62], s katero je razglasil stanje izrednih podnebnih in okoljskih razmer ter pozval Evropsko komisijo, države članice Evropske unije ter vse svetovne akterje, naj nemudoma sprejmejo konkretne ukrepe, potrebne za boj proti grožnji podnebnih sprememb in njeno zajezitev, še preden bo prepozno, ter razglasil svojo zavezanost temu cilju. Hkrati je novo Evropsko komisijo pozval, naj v celoti oceni podnebni in okoljski vpliv vseh ustreznih zakonodajnih in proračunskih predlogov ter zagotovi, da bodo v celoti usklajeni s ciljem omejitve globalnega segrevanja na raven pod 1,5 °C in ne bodo prispevali k upadu biotske raznovrstnosti.

Številni deležniki, predvsem iz nevladnega sektorja, opozarjajo, da podnebno-energetski cilji Evropske unije do 2030 niso zadostni za doseganje cilja Pariškega sporazuma. Evropsko unijo pozivajo k njihovi zaostritvi: vsaj 65-odstotnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov glede na leto 1990, vsaj 45-odstotnemu deležu energije iz obnovljivih virov in vsaj 40-odstotnemu izboljšanju energetske učinkovitosti.

Več na povezavi. 


[58] Evropska komisija (2014): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52014DC0015&from=EN.

[59] Evropska komisija (2014): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu Energijska učinkovitost in njen prispevek k energetski varnosti ter okviru podnebne in energetske politike za leto 2030, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52014DC0520&from=EN.

[60] Evropski parlament (2018): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24) (2018/2598(RSP)), dostopno na www.Europarl.Europa.Eu/doceo/document/TA-8-2018-0430_SL.html.

[61] Evropski parlament (2019): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2019 v Madridu, Španija (COP25) (2019/2712(RSP)), dostopno na http://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2019-0079_SL.html.

[62] Evropski parlament (2019): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 28. novembra 2019 o izrednih podnebnih in okoljskih razmerah (2019/2930(RSP)), dostopno na www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2019-0078_SL.pdf.

Evropska komisija je 25. februarja 2015 objavila Okvirno strategijo za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost [68]. Ta ima tri dolgoročne cilje, ki se nanašajo na zanesljivost oskrbe z energijo, trajnostnost in konkurenčnost. Njeni temelji so energetski in podnebni okvir za leto 2030 ter strategija za energetsko varnost in vključuje več področij politike v enotno in povezano strategijo.

Energetska unija je razdeljena na pet vzajemno podpornih sektorjev: (a) energetska varnost, solidarnost in medsebojno zaupanje; (b) energetska učinkovitost kot prispevek k umirjanju povpraševanja po energiji, (c) razogljičeno gospodarstvo, (d) raziskave, inovacije in konkurenčnost ter (e) dokončno oblikovanje notranjega energetskega trga.

Junija 2018 sta Evropski parlament in Svet dosegla dogovor o Uredbi o upravljanju energetske unije [69]. Nov sistem upravljanja naj bi podprl države članice in Evropsko unijo pri doseganju ciljev glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti do leta 2030. Nov sistem upravljanja energetske unije državam članicam nalaga, da pripravijo celovite nacionalne energetske in podnebne načrte (ang. Integrated National Energy and Climate Plans) za obdobje 2021–2030 in o njihovem izvajanju redno poročajo Komisiji, medtem ko bo Komisija spremljala napredek Evropske unije kot celote.

Prve celovite nacionalne energetske in podnebne načrte morajo države pripraviti do konca leta 2019.

Evropska unija in države članice bodo pripravile tudi dolgoročne strategije, ki bodo zajele obdobje vsaj do sredine 21. stoletja. Novi sistem upravljanja energetske unije vključuje že obstoječi mehanizem za spremljanje in poročanje o emisijah toplogrednih plinov, ki je nadgrajen z zahtevami po preglednosti iz Pariškega sporazuma.

Raziskave in inovacije v podporo vzpostavljanju energetske unije

V Evropski uniji je bil že leta 2008 vzpostavljen poseben načrt za razvoj novih tehnologij in sistemov, potrebnih za nizkoogljično proizvodnjo in potrošnjo energije. Od takrat se je Strateški načrt za energetske tehnologije (angl. The Strategic Energy Technology (SET) Plan [70]) razvil v ključno podporno orodje pri odločanju o energetski in podnebni politiki Evropske unije ter v mehanizem usklajevanja raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti na področju nizkoogljičnih tehnologij v državah članicah Evropske unije in drugih sodelujočih državah (Islandiji, Norveški, Švici in Turčiji). Revidiran je bil leta 2015, da se je učinkovito uskladil s prednostnimi nalogami nove strategije za energetsko unijo Evropske unije in opredelil ključne aktivnosti na področju raziskav, inovacij in konkurenčnosti [71].

Tabela: Ključne prednostne naloge nove strategije za energetsko unijo Evropske unije in ključne aktivnosti na področju raziskav, inovacij in konkurenčnosti.

Ključne prednostne naloge energetske unije: Aktivnosti:
I. Evropska unija postane globalni voditelj v obnovljivi energiji 1. Razvoj visoko učinkovitih tehnologij na področju obnovljivih virov ter njihova integracija v energetski sistem Evropske unije

2. Zmanjšanje cene ključnih tehnologij

II. Uporabniki v središču pametnega energetskega sistema 3. Vzpostavljanje tehnologij in storitev za domove, ki energetskim potrošnikom zagotavljajo pametne rešitve

4. Povečanje odpornosti, varnosti in pametnosti energetskega sistema

III. Učinkovit energetski sistem 5. Razvoj novih materialov in tehnologij za energetsko učinkovite rešitve v stavbah

6. Zmanjšanje energetske intenzivnosti in povečanje konkurenčnosti evropske industrije 

IV. Trajnostna mobilnost 7. Povečanje konkurenčnosti v svetovnem sektorju baterij za napredek e-mobilnosti

8. Krepitev tržne uporabe obnovljivih goriv, potrebnih za trajnostne prometne rešitve

Dodatni prednostni nalogi:
V. Zajemanje in shranjevanje ogljika 9. Povečanje raziskovalnih in inovacijskih dejavnosti na področju uporabe zajemanja in shranjevanja ogljika (CCS) ter tržne zanimivosti zajemanja in uporabe ogljika
VI. Povečanje varnosti pri uporabi jedrske energije 10. Ohranjanje visoke stopnje varnosti jedrskih reaktorjev med obratovanjem in razgradnjo ob hkratnem izboljšanju njihove učinkovitosti

[68] Evropska komisija (2015): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, odboru regij in Evropski investicijski banki Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52015DC0080&from=EN. 

[69] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, stran 1).

[70] https://ec.Evropske unijeropa.Evropske unije/research/energy/index.cfm?pg=policy&policyname=set

[71] Evropska komisija (2015): Sporočilo Komisije – Na poti k celostnemu strateškemu načrtu za energetsko tehnologijo (načrt SET): pospešitev preoblikovanja evropskega energetskega sistema, dostopno na https://setis.ec.Evropske unijeropa.Evropske unije/system/files/Communication_SET-Plan_15_Sept_2015.pdf.

Promet prispeva skoraj četrtino emisij toplogrednih plinov v Evropi [72] in je glavni vzrok za onesnaženost zraka v mestih. Kot je zapisano v Evropski strategiji za mobilnost z nizkimi emisijami [73], je odgovor Evrope na te izzive nepreklicen prehod na mobilnost z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida in onesnaževal zraka. Cilj Evropske unije je do sredine 21. stoletja zmanjšati emisije toplogrednih plinov v prometu za najmanj 60 % glede na raven v letu 1990 in vzpostaviti zanesljiv trend proti ničelnim emisijam ter izrazito znižati emisije onesnaževal zraka v prometu, ki škodujejo zdravju ljudi.

Evropska komisija je s ciljem zmanjšanja emisij iz cestnega prometa in izvajanja evropske strategije za mobilnost z nizkimi emisijami sprejela obsežen sveženj ukrepov:

  • V aprilu 2019 je bila sprejeta uredba o določitvi standardov emisijskih vrednosti ogljikovega dioksida za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila [74], ki bodo veljali v obdobju po letu 2020. Do leta 2025 oziroma 2030 bodo morale biti povprečne emisije iz novih avtomobilov in kombiniranih vozil za 15 % oziroma 30 % nižje kot leta 2021.
  • Komisija je predstavila tudi prve standarde za emisije ogljikovega dioksida iz novih tovornjakov [75], ki bodo morale biti do leta 2025 v povprečju za 15 % nižje kot leta 2019. Za leto 2030 je predlagala okvirni cilj zmanjšanja za vsaj 30 % glede na ravni iz leta 2019.
  • Poleg tega je Komisija predstavila obsežen strateški akcijski načrt za baterije [76], ki omogoča konkurenčen in trajnosten »ekosistem« baterij v Evropi, ter
  • akcijski načrt za vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva [77] po celotni Evropi.

Na koncu je predlagala tudi revizijo treh direktiv:

  • direktive o evrovinjeti za spodbujanje pametnejšega zaračunavanja uporabe cestne infrastrukture,
  • direktive o čistih vozilih za spodbujanje rešitev na področju čiste mobilnosti pri razpisih za javna naročila in
  • direktive o kombiniranem prevozu za spodbujanje kombinirane uporabe različnih načinov prevoza (npr. s tovornjaki in vlaki) za tovorni promet.

Strategija za mobilnost z nizkimi emisijami naj bi pomembno prispevala k posodabljanju gospodarstva Evropske unije, zmanjševanju emisij iz prometnega sektorja ter izpolnjevanju zavez Evropske unije v okviru Pariškega sporazuma.


[72] European Environment Agency (2019): Annual European Union greenhouse gas inventory 1990–2017 and inventory report 2019, dostopno prek https://www.eea.europa.eu/publications/european-union-greenhouse-gas-inventory-2019.

[73] Evropska komisija (2016): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Evropska strategija za mobilnost z nizkimi emisijami, dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52016DC0501&from=SL.

[74] Uredba (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila ter razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (UL L št. 111 z dne 25. 4. 2019, stran 13).

[75] Uredba (EU) 2019/1242 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nova težka vozila in spremembi uredb (ES) št. 595/2009 in (EU) 2018/956 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 96/53/ES (UL L št. 198 z dne 25. 7. 2019, stran 202).

[76] Evropska komisija (2018): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Evropa v gibanju – Trajnostna mobilnost za Evropo: varna, povezana in čista, Priloga 2: Strateški akcijski načrt za baterije, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52018DC0293&from=EN.

[77] Evropski parlament (2018): Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. oktobra 2018 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v Evropski uniji: čas je za ukrepanje, dostopno na http://www.Europarl.Europa.Eu/doceo/document/TA-8-2018-0438_SL.html.

Fluorirani toplogredni plini (F-plini) so plini z velikim toplogrednim učinkom (do 23.000-krat večjim od ogljikovega dioksida), katerih emisije se močno povečujejo. Ker ne škodujejo ozonskemu plašču, jih v industriji pogosto uporabljajo kot nadomestilo prepovedanih snovi, ki tanjšajo ozonsko plast.

Skladno z uredbo 517/2014/EU o fluoriranih toplogrednih plinih [78] je cilj Evropske unije do leta 2030 zmanjšati emisije F-plinov za 2/3 glede na raven v letu 2014, kar naj bi pomembno prispevalo k cilju zmanjšanja skupnih emisij toplogrednih plinov do 2050.

Dodatno t. i. MAC direktiva [79] prepoveduje uporabo F-plinov s toplogrednim učinkom, ki je več kot 150-krat večji od ogljikovega dioksida, v novih tipih avtomobilov in tovornih vozil od leta 2011 in v vseh novih avtomobilih in tovornih vozilih od leta 2017.


[78] Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L št. 150 z dne 20. 5. 2014, stran 195).

[79] Direktiva 2006/40/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2006 o emisijah iz klimatskih naprav v motornih vozilih in spremembi Direktive Sveta 70/156/EGS (UL L št. 161 z dne 14. 6. 2006 , stran 12).

Države članice Evropske unije so do leta 2020 skladno s Kjotskim protokolom zavezane zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi (spremembe) rabe zemljišč, nadomestijo z enakovrednim odvzemom ogljikovega dioksida iz ozračja, ki ga omogočajo ukrepi v tem sektorju [80]. To »pravilo o nepresežku emisij« pomeni, da morajo države članice poravnati emisije zaradi krčenja gozdov, na primer z ustreznimi ponori ogljika, ki so doseženi s pogozdovanjem ali izboljšanjem trajnostnega gospodarjenja z obstoječimi gozdovi.

Načelo, da se morajo emisije toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva izravnati z vsaj enakovredno odstranitvijo ogljikovega dioksida iz ozračja v okviru sektorja, je bilo maja 2018 preneseno tudi v zakonodajo Evropske unije za obdobje 2021–2030 s sprejetjem uredbe o vključitvi emisij in ponorov toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 [81]. To je skladno s Pariškim sporazumom, ki poudarja kritično vlogo rabe tal pri blaženju podnebnih sprememb.

Uredba o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 določa zavezo Evropske unije za obdobje 2021–2030, v skladu s katero na vseh upravljanih zemljiščih, vključno z gozdovi, njivskimi površinami, travinjem in mokrišči, ne bo prihajalo do neto emisij ogljikovega dioksida.

Nova pravila, uvedena s to uredbo, državam članicam vzpostavljajo okvir za spodbujanje okolju prijaznejše rabe tal, npr. z razvojem podnebju prijaznejših kmetijskih in gozdarskih praks ter povečanjem prepoznavnosti koristi lesnih proizvodov, ki lahko shranijo ogljik iz ozračja in nadomestijo ogljično intenzivne materiale.

Pravila državam članicam omogočajo nekaj prožnosti, npr. če ima država članica neto odvzeme zaradi rabe tal in gozdarstva, bo lahko te količine prenesla na druge države članice, da bi jim pomagala pri izpolnjevanju »pravila o nepresežku emisij«. Podobno lahko države članice morebitne primanjkljaje v sektorju raba zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo nadomestijo z dodeljenimi letnimi emisijami, ki jih prejmejo v skladu z uredbo o delitvi prizadevanj med državami članicami za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki niso vključene v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov.


[80] Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (v: Zakon o ratifikaciji Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (Uradni list RS, št. 60/2002 z dne 10. 7. 2002, stran 721)).

[81] Uredba (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v okvir podnebne in energetske politike do leta 2030 ter spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 in Sklepa št. 529/2013/ EU (UL L št. 156 z dne 19. 6. 2018, stran 1).

Aprila 2013 je Evropska komisija izdala sporočilo z naslovom Strategija prilagajanja Evropske unije podnebnim spremembam [82]. V njem ugotavlja, da se bo ne glede na to, kako uspešna bodo prizadevanja za blaženje podnebnih sprememb, učinek podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih povečal zaradi zapoznelih učinkov preteklih in sedanjih emisij toplogrednih plinov. Zato sporočilo spodbuja večjo koordinacijo in izmenjavo informacij med državami članicami in spodbuja vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam v vse ustrezne politike Evropske unije. Podalo je tudi smernice za pripravo nacionalnih strategij prilagajanja podnebnim spremembam, ki naj bi jih države članice sprejele do leta 2017.

Novembra 2018 je Komisija objavila poročilo o oceni strategije Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam [83], v katerem ugotavlja, da je strategija spodbudila ukrepe držav članic, prilagajanje je bilo vključeno v številne ključne politike in programe financiranja Evropske unije. Kljub temu pa ocena kaže, da je Evropa še vedno občutljiva za podnebne vplive znotraj in zunaj svojih meja in predlaga področja, kjer je treba okrepiti aktivnosti za prilagoditev ranljivih regij in sektorjev.


[82] Evropska komisija (2013): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam, dostopno na https://Eur-lex.Europa.Eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52013DC0216&from=SL.

[83] Evropska komisija (2018): Commission staff working document Evaluation of the EU Strategy on adaptation to climate change Accompanying the document Report from the Commission to the Evropske unijeropean parliament and the Council on the implementation of the EU Strategy on adaptation to climate change, dostopno na https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/swd_evaluation-of-eu-adaptation-strategy_en.pdf.

Evropska unija si prizadeva za spodbujanje ambicioznih globalnih podnebnih ukrepov predvsem s svojim delovanjem v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ter drugih politik in pobud na mednarodni ravni prek dvostranskega sodelovanja z državami, ki niso članice Evropske unije, ter s finančno podporo držav v razvoju pri njihovih prizadevanjih za spopadanje s podnebnimi spremembami.

Evropska unija, njene članice in Evropska investicijska banka so skupina z največjim prispevkom javnega denarja za financiranje podnebnih aktivnosti v državah v razvoju (v letu 2017 20,4 milijarde evrov), hkrati pa največji donator uradne razvojne pomoči, kjer so v čedalje večji meri vključene podnebne aktivnosti. Evropska komisija je sprejela zavezo, da bo v obdobju 2014–2020 za podporo podnebnim aktivnostim v državah v razvoju namenila vsaj 14 milijard evrov ali povprečno 2 milijardi evrov na leto.

V okviru zavez, podanih ob sprejetju Pariškega sporazuma, je novembra 2018 Evropska komisija objavila novo dolgoročno strategijo Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo do 2050 [84]. Strategija predstavlja vizijo potrebnih gospodarskih in družbenih sprememb, ki vključujejo vse sektorje gospodarstva in družbe, da bi do leta 2050 dosegli prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov. Strategija naj bi predstavljala stroškovno učinkovito trajektorijo in potrjuje zavezanost Evrope, da ohrani vodilno vlogo v globalnih prizadevanjih za blaženje podnebnih sprememb in doseže ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 z družbeno pravično tranzicijo na stroškovno učinkovit način. Strategija poudarja priložnosti, ki jih ta preobrazba ponuja evropskim državljanom in njenemu gospodarstvu, hkrati pa opredeljuje izzive, ki jih čakajo. Strategija ne opredeljuje novih politik, prav tako Evropska komisija z njo ne spreminja ciljev do leta 2030, pač pa določa smer prehoda podnebne in energetske politike Evropske unije in postavlja okvir dolgoročnega prispevka Evropske unije k doseganju ciljev Pariškega sporazuma v skladu s cilji trajnostnega razvoja Organizacije združenih narodov, ki bodo v prihodnje vplivali na širši nabor politik Evropske unije.

Strategija odpira razpravo, v kateri bodo sodelovali evropski odločevalci, kako naj se s pogledom na obzorje leta 2050 Evropa do leta 2020 pripravi na predložitev svoje dolgoročne strategije Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah.

Strategija Čist planet za vse vključuje analizo, ki zajema različne scenarije prispevka Evropske unije k doseganju ciljev Pariškega sporazuma in zavezam Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, vključno s scenarijem, ki predvideva doseganje ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov znotraj Unije do leta 2050. Opisuje razvoj celotnega gospodarstva ob izbiri različnih potekov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in njihove posledice na tehnološke odločitve in družbeno-gospodarske dejavnike v vseh glavnih sektorjih gospodarstva: energetiki (vključno z rabo energije v stavbah, prometu, industrijski proizvodnji in storitvenem sektorju), ravnanju z odpadki, kmetijstvu in rabi zemljišč ter rabi naravnih virov.

Krivulja emisij toplogrednih plinov v scenariju povišanja globalne temperature za 1,5 °C

Strategija prepoznava, da bi bilo za prehod v podnebno nevtralno gospodarstvo potrebno usklajeno delovanje na naslednjih sedmih strateških področjih: (a) energetska učinkovitost; (b) raba obnovljivih virov energije; (c) čista, varna in povezana mobilnost; (d) konkurenčna industrija in krožno gospodarstvo; (e) infrastruktura in povezljivost; (f) biogospodarstvo in naravni ponori ogljika ter (g) tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida za preostale emisije.

Evropska komisija je 11. decembra 2019 predstavila Evropski zeleni dogovor [85] – sveženj ukrepov, s katerimi naj bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina na svetu. Dogovor poleg podnebnih sprememb obravnava še druge svetovne okoljske izzive: zmanjševanje biotske raznovrstnosti ter onesnaževanje in uničevanje gozdov in oceanov. Ukrepi so usmerjeni v učinkovitejšo rabo virov s prehodom na čisto, krožno gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij do leta 2050 ter razklop gospodarske rasti od porabe virov. To naj bi zavarovalo, ohranilo in izboljšalo naravne vire v Evropski uniji, koristilo državam članicam ter varovalo zdravje in blaginjo državljanov. Dogovor zajema vse sektorje in v ospredje postavlja zlasti energetiko, mobilnost, energetsko in snovno učinkovito gradnjo in prenovo stavb, sistem oskrbe s hrano in energetsko intenzivne industrijske panoge.

Evropski zeleni dogovor

Ob bok Evropskemu zelenemu dogovoru je Evropska komisija pripravila časovni načrt ključnih ukrepov na področju politik [86], ki vključuje tudi pripravo predloga evropskega »podnebnega zakona« (do marca 2020), ki bo uzakonil cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050. Do poletja 2020 naj bi bil pripravljen tudi celovit načrt za odgovorno povečanje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 na najmanj 50 % in na okoli 55 % pod ravnjo iz leta 1990.

Cilj, da Evropska unija do leta 2050 postane podnebno nevtralna, so 12. decembra 2019 na vrhu Evropskega sveta [87] podprli tudi evropski voditelji, razen Poljske. Zato naj bi Evropski svet to vprašanje znova obravnaval na svojem zasedanju junija 2020, kjer pa je bil v središču razprave sklad za okrevanje, s katerim bi se v Evropski uniji odzvali na krizo zaradi covida-19, in nov dolgoročni proračun EU oz. finančni okvir za obdobje 2021–2027.

Predlog »podnebnega zakona« za podnebno nevtralnost Evropske unije do leta 2050

Evropska komisija je 4. marca 2020 skladno s časovnim načrtom ključnih ukrepov Evropskega zelenega dogovora objavila predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti (evropska podnebna pravila), v katerem predlaga pravno zavezujoč cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov znotraj Unije do leta 2050 [88]. Cilj okvira je zagotoviti usmeritev ter povečati gotovost in zaupanje podjetij, vlagateljev in potrošnikov v zavezanost Evropske unije prehodu v podnebno nevtralno celino, kakor tudi preglednost in odgovornost, pri tem pa ohranjati blaginjo in nova delovna mesta.

Podnebna pravila vključujejo ukrepe za spremljanje napredka in usmeritve za ključne politike Evropske unije za doseganje cilja podnebne nevtralnosti na socialno pravičen in stroškovno učinkovit način.

Predlog uredbe je bil v okviru zakonodajnega postopka predložen v nadaljnjo obravnavo Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij.


[84] Evropska komisija (2018): Sporočilo komisije Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo, dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52018DC0773&from=SL.

[85] Evropska komisija (2019): Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski zeleni dogovor (COM/2019/640 final), dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/HTML/?uri=CELEX:52019DC0640&from=EN.

[86] Evropska komisija (2019): Priloga k sporočilu komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Evropski zeleni dogovor, (COM(2019) 640 final ANNEX), dostopno na https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-15051-2019-ADD-1/sl/pdf.

[87] Evropski svet (2019): Zasedanje Evropskega sveta (12. december 2019) – sklepi, dostopno na https://www.consilium.europa.eu/media/41791/12-euco-final-conclusions-sl.pdf

[88] Evropska komisija (2020): Predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi okvira za doseganje podnebne nevtralnosti in spremembi Uredbe (EU) 2018/1999 (evropska podnebna pravila), (COM(2020) 80 final), dostopno na https://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020PC0080&from=HU.


[27] Pogodba o delovanju Evropske unije (UL C 326 z dne 26. 10. 2012, stran 47).

Kazalo po politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb:

Celoten dokument je na voljo za prenos tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.