Podnebno-energetska politika Slovenije

V Sloveniji je skladno z 72. členom Ustave Republike Slovenije [89] vsakomur zagotovljena pravica do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom, pri čemer za zdravo življenjsko okolje skrbi država.

V Sloveniji je skladno z 72. členom Ustave Republike Slovenije [89] vsakomur zagotovljena pravica do zdravega življenjskega okolja v skladu z zakonom, pri čemer za zdravo življenjsko okolje skrbi država. Zakon o varstvu okolja [90] je tisti krovni zakon, ki določa, kako država skrbi za zdravo življenjsko okolje – varstvo okolja pred obremenjevanjem ureja kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj. V 14. členu vsebuje tudi izvedbeno določilo za varovanje ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja.

Zakon o varstvu okolja vsebuje določbe v zvezi s trgovanjem s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki predstavljajo konkretizacijo ureditve Evropske unije, in je tudi podlaga za ustanovitev Sklada za podnebne spremembe.

Temeljni zakon na področju energetike v Sloveniji je Energetski zakon [91]. Določa načela energetske politike, pravila delovanja trga z energijo, načine in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb na področju energetike, načela in ukrepe za doseganje zanesljive oskrbe z energijo, za povečanje energetske učinkovitosti in varčevanja z energijo ter za večjo rabo energije iz obnovljivih virov, določa pogoje za obratovanje energetskih naprav, ureja delovanje Agencije za energijo ter pristojnosti drugih organov, ki opravljajo naloge po tem zakonu. V slovensko zakonodajo prenaša več evropskih direktiv in uredb s področja energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije ter trga z zemeljskim plinom in električno energijo.

Na ravni strateškega načrtovanja razvoja Slovenije je prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo v Strategiji razvoja Slovenije 2030 uvrščen med državne razvojne cilje. Strategija količinsko opredeljuje cilja v zvezi z deležem obnovljivih virov v končni rabi energije (ciljna vrednost za leto 2030 znaša 27 %) in emisijsko produktivnostjo, tj. razmerjem med bruto družbenim proizvodom in emisijami toplogrednih plinov, ki naj bi bila leta 2030 enaka povprečju Evropske unije [92].

Sicer pa je Državni zbor Republike Slovenije že leta 2009 sprejel Deklaracijo o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb, v kateri je poudarjeno, da podnebne spremembe v temelju ogrožajo vizijo trajnostnega razvoja slovenske družbe, njeno dolgoročno gospodarsko konkurenčnost in blagostanje njenih ljudi. Prepoznana je odgovornost Slovenije kot dela razvitega sveta za reševanje izziva podnebnih sprememb zaradi njenih zgodovinskih emisij in finančne zmožnosti ukrepanja. Zato naj bi se Slovenija zavzemala za takšno svetovno strategijo boja zoper podnebne spremembe, ki bo temeljila na mednarodni solidarnosti za učinkovito doseganje ciljev celotnega človeštva, še posebej pri pomoči državam v razvoju pri spopadanju s podnebnimi spremembami. V deklaraciji Državni zbor tudi prepoznava priložnosti ukrepanja v smeri takojšnjega in ambicioznega zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, ki prinaša številne koristi, med drugim v obliki novih delovnih mest, večje konkurenčnosti gospodarstva, nižjih stroškov za energijo, večje energetske učinkovitosti in neodvisnosti, boljšega zdravja in varnosti ljudi. Zato izzive okoljskih sprememb razume kot priložnost in spodbudo za oblikovanje skupnosti trajnostnega razvoja. Državni zbor v deklaraciji poziva Vlado Republike Slovenije, da pravočasno pripravi prenos vse relevantne zakonodaje Evropske unije za področje podnebnih sprememb v nacionalni pravni red Slovenije in s tem v naši zakonodaji ter v programskih dokumentih zagotovi izpolnitev skupnih evropskih ciljev [93].

Podnebno-energetska politika Republike Slovenije v naš pravni red prenaša zadevno zakonodajo Evropske unije in predpisuje njeno izvajanje na ključnih področjih.


[89] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I z dne 28. 12. 1991 in spremembe).

[90] Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 z dne 22. 4. 2004 in spremembe).

[91] Energetski zakon (Uradni list RS, št. 60/19 z dne 8. 10. 2019 – uradno prečiščeno besedilo).

[92] Vlada RS (2017): Strategija razvoja Slovenije 2030. Dostopno na https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/izvajanje-strategije-razvoja-slovenije-2030/.

[93] Deklaracija o aktivni vlogi Slovenije pri oblikovanju nove svetovne politike do podnebnih sprememb (Uradni list RS, št. 95/09 z dne 24. 11. 2009, stran 4118).

V okviru svežnja podnebnih in energetskih ukrepov Evropske unije za doseganje cilja Evropske unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 za vsaj 20 % glede na leto 1990 je Slovenija prevzela svoje pravno obvezujoče cilje za zmanjševanje emisij do leta 2020. V skladu z Odločbo 406/2009/ES [20] o porazdelitvi prizadevanj med državami članicami Evropske unije se obveznost zmanjšanja oziroma omejevanja rasti emisij toplogrednih plinov nanaša samo na emisije v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov. Odločba 406/2009/ES v prilogi določa letne cilje zmanjševanja (omejevanja rasti) emisij toplogrednih plinov do leta 2020 glede na leto 2005 za vsako državo članico. Cilj Slovenije do leta 2020 je, da se emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ne bodo povečale za več kot 4 % glede na leto 2005 oziroma da bodo leta 2020 manjše od vrednosti 12.117 kt ekvivalenta CO2. Slovenija ima tudi pravno obvezujoče letne cilje, saj emisije toplogrednih plinov v obdobju 2013−2020 ne smejo biti večje od ciljnih letnih emisij, določenih z linearno trajektorijo do cilja v letu 2020 [94].

Za izpolnjevanje obveznosti v skladu z Odločbo 406/2009/ES je Vlada Republike Slovenije na svoji seji 17. 12. 2014 sprejela Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP TGP 2020) [95].

Vizija Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020: Slovenija podpira mednarodno vizijo preprečiti nevarne posledice podnebnih sprememb in zadržati rast globalne temperature pod mejo 2 °C. Aktivno bo prispevala k uresničevanju te vizije s prehodom na gospodarstvo, katerega rast ne bo temeljila na povečani rabi naravnih virov in energije, ampak bo z učinkovitostjo in inovacijami zmanjševala emisije toplogrednih plinov, izboljševala konkurenčnost ter spodbujala rast in zaposlenost.

V operativnem programu je nacionalni cilj omejitve rasti emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (s pogledom do 2030) preveden v naslednje sektorske cilje zmanjšanja oziroma zaustavitve rasti emisij toplogrednih plinov:

  • v prometu zaustaviti hitro rast emisij, da se ne bodo povečale za več kakor 18 % do leta 2030 glede na leto 2005 (kar pomeni zmanjšanje za 15 % do leta 2030 glede na leto 2008) s ciljem zmanjšanja emisij do leta 2050 za 90 %;
  • v široki rabi zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 66 % do 2030 glede na leto 2005 s ciljem brezogljične rabe energije v sektorju do leta 2050;
  • v kmetijstvu je cilj obvladovanje emisij toplogrednih plinov na ravni do največ + 6 % do leta 2030 glede na leto 2005 ob hkratnem povečanju samooskrbe Slovenije s hrano in zagotavljanju prehranske varnosti;
  • v industriji [96] zmanjšanje emisij za 32 % do leta 2030 glede na leto 2005 s ciljem zmanjšanja do leta 2050 za 90 %;
  • pri ravnanju z odpadki zmanjšanje emisij za 57 % do leta 2030 glede na leto 2005 s ciljem zmanjšanja emisij do leta 2050 za 90 %;
  • v energetiki [97] (prevladujejo ubežne emisije) cilj, da se emisije toplogrednih plinov zmanjšajo za 16 % do leta 2030 s ciljem brezogljične oskrbe z energijo do leta 2050.

Poleg sektorskih ciljev operativni program opredeljuje še razvojne in horizontalne ukrepe blaženja podnebnih sprememb na področjih zelena gospodarska rast ter izobraževanje, informiranje, usposabljanje in ozaveščanje.

Namen Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 je zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov na področjih, ki niso vključena v shemo trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, do leta 2020 ne povečajo za več kot 4 % glede na leto 2005.

Ob njegovi objavi je Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 že vključeval ukrepe za zmanjšanje rabe fosilnih goriv (razen za naprave, ki so vključene v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov) iz Akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010−2020 [98] in Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost za obdobje 2011−2016 [99]. Program vključuje tudi ukrepe leta 2013 sprejetega Operativnega programa ravnanja s komunalnimi odpadki [100].

Napredek pri zmanjševanju emisij v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov

V letu 2020 objavljeni pregled doseganja ciljev omejevanja emisij toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, ki vključuje podatke do leta 2018, kaže, da je Slovenija na dobri poti k doseganju nacionalnega cilja do leta 2020. V letu 2018 so bile emisije iz virov po Odločbi 406/2009/ES za 10 % nižje od letnega cilja in so znašale 11.008 kt CO2 ekv. [101].

Gibanje emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, v obdobju 2005−2018 v primerjavi s ciljno trajektorijo v obdobju 2013−2020, preračunano na emisije iz leta 2005 [102]

Pripravljavci pregleda pa izpostavljajo, da trenutno izpolnjevanje ciljev še ne pomeni dolgoročnega obvladovanja emisij, saj so se emisije v letu 2018 glede na predhodno leto povečale za 2 %. Delež emisij iz prometa v skupnih emisijah v sektorjih, ki niso vključeni v trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, je vse večji in v letu 2018 predstavlja že skoraj 53 %.

Struktura emisij toplogrednih plinov po sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov v letu 2017 [103]

Promet ostaja najpomembnejši sektor pri doseganju nacionalnega cilja zmanjševanja emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja, saj je tudi leta 2018 povzročal več kot polovico vseh emisij v teh sektorjih. Promet še naprej ostaja tudi edini sektor, v katerem so se emisije v obdobju 2005– 2018 povečale, in sicer za 31,9 %.

Emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, so leta 2018 predstavljale 62,9 % vseh emisij v Sloveniji.


[20] Obveznost pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja v zvezi s poročanjem oziroma obveščanjem o izvajanju te konvencije izhaja iz njenega 12. člena. Priprava nacionalnih evidenc emisij kot način poročanja pogodbenic iz Aneksa I Okvirne konvencije poteka skladno s smernicami iz sklepa Konference pogodbenic 18/CP.8 in prenovljenimi smernicami iz sklepa 24/CP.19.

[94] Izvedbeni sklep Komisije z dne 31. oktobra 2013 o prilagoditvah dodeljenih letnih emisij za države članice za obdobje 2013 do 2020 v skladu z Odločbo št. 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 292 z dne 1. 11. 2013, stran 19).

[95] Vlada RS (2014): Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, dostopno na http://mop.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pagEvropske unijeploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/optoplogrednih plinov2020.pdf.

[96] Večji del emisij iz industrije je vključen v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov in ni predmet OP TGP 2020. Industrija zajema emisije iz zgorevanja goriv v industriji in gradbeništvu ter emisije iz industrijskih procesov.

[97] Večji del emisij iz energetike je vključen v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov in ni predmet OP TGP 2020. Energetika zajema ubežne emisije, ki predstavljajo največji del, ter emisije iz manjših kotlarn v sistemih daljinskega ogrevanja.

[98] Ministrstvo za infrastrukturo (2010): Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 (AN OVE) Slovenija, dostopno na https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_ove/an_ove_2010-2020_final.pdf.

[99] Ministrstvo za gospodarstvo (2011): Drugi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2011–2016, dostopno na https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_ure/an_ure2.pdf.

[100] Vlada Republike Slovenije (2013): Operativni program ravnanja s komunalnimi odpadki, dostopno na http://mkgp.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mkgp.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/op_komunalni_odpadki_priloge.pdf.

[101] Institut »Jožef Stefan« s partnerji (2020): Podnebno ogledalo 2020 – Ocena doseganja ciljev, dostopno na https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf.

[102] Vir slike: Institut »Jožef Stefan« s partnerji (2020): Podnebno ogledalo 2020 – Ocena doseganja ciljev, dostopno na https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf.

[103] Vir slike: Institut »Jožef Stefan« s partnerji (2020): Podnebno ogledalo 2020 – Ocena doseganja ciljev, dostopno na https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf.

V skladu z Direktivo 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov ima Slovenija zastavljen cilj do leta 2020 doseči najmanj 25-odstotni delež energije iz obnovljivih virov v končni bruto rabi energije. Skladno z nacionalnim akcijskim načrtom za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 [104] so določeni tudi sektorski ciljni deleži obnovljivih virov energije v bruto končni rabi energije, ki znašajo 30,8 % v sektorju ogrevanje in hlajenje, 39,3 % za električno energijo in 10,5 % v prometu do leta 2020.

Doseganje cilja Slovenije za obnovljive vire do 2020 (25 % v končni rabi energije) je vprašljivo, saj je delež obnovljivih virov energije leta 2018 znašal le 21,1 % [105].

Leta 2017 je bil izdelan posodobljen Akcijski načrt za obnovljive vire energije, ki vključuje tudi projekcije njihove rabe do leta 2030 in indikativni nacionalni cilj na področju obnovljivih virov energije do 2030, ki je najmanj 27 % v končni rabi energije [106].

Za spodbujanje rabe obnovljivih virov energije je bila leta 2016 sprejeta Uredba o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom [107], leta 2019 pa Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije [108]. Dajanje biogoriv in drugih obnovljivih virov energije za promet na trg določa Uredba o obnovljivih virih energije v prometu [109].


[104] Ministrstvo za infrastrukturo (2010): Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 (AN OVE) Slovenija, dostopno na https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_ove/an_ove_2010-2020_final.pdf.

[105] Institut »Jožef Stefan« s partnerji (2020): Podnebno ogledalo 2020 – Ocena doseganja ciljev, dostopno na https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf.

[106] Ministrstvo za infrastrukturo (2017): Osnutek akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010–2020 (AN OVE 2017), posodobitev 2017, junij 2017, dostopno na http://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_ove/posodobitev_2017/an_ove_2010-2020_posod-2017.pdf.

[107] Uredba o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (Uradni list RS, št. 74/2016 z dne 25. 11. 2016, stran 10468).

[108] Uredba o samooskrbi z električno energijo iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 98/70  z dne 22. 3. 2019, stran 1505).

[109] Uredba o obnovljivih virih energije v prometu (Uradni list RS, št. 64/2016 z dne 14. 10. 2016, stran 9004).

Skladno z zahtevami Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti [110] ima Slovenija zastavljen nacionalni cilj, da raba primarne energije v letu 2020 ne bo presegla 7,125 Mtoe (82,86 TWh), kar pomeni, da se glede na izhodiščno leto 2012 ne sme povečati za več kot 2 %. Vlada Republike Slovenije je v decembru 2017 sprejela Akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2017–2020, ki zajema bistvene ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti, vključno s pričakovanimi ter doseženimi prihranki energije, z namenom doseganja nacionalnega cilja povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020, in prispevka Slovenije k doseganju skupnega cilja Evropske unije – povečanju energetske učinkovitosti za 20 % [111].

Raba primarne energije je leta 2018 znašala 79,2 TWh in je bila 4,4 % pod ciljno vrednostjo za leto 2020. Po pričakovanjih bo cilj izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2020 dosežen, tudi zaradi zmanjšanja rabe energije, ki je posledica pandemije koronavirusa [112].

Z namenom spodbujanja energetske učinkovitosti je bila leta 2014 sprejeta Uredba o zagotavljanju prihrankov energije [113], ki dobavitelje električne energije, toplote, plina ter tekočih in trdnih goriv končnim odjemalcem zavezuje k doseganju prihrankov energije pri končnih odjemalcih z izvajanjem energetskih storitev in ukrepov za povečanje energetske učinkovitosti.

Z namenom učinkovitega informiranja potrošnikov in spodbujanja energetsko učinkovitih proizvodov je skladno z določili evropske zakonodaje [114] v Sloveniji sprejeta skupina uredb in pravilnikov na področju okoljsko primerne zasnove in označevanja z energijskimi nalepkami proizvodov, povezanih z energijo, ki določajo tehnične zahteve, ki jih morajo izpolnjevati proizvodi, povezani z energijo, da se lahko dajo na trg oziroma v uporabo in se lahko prosto tržijo [115].


[110] Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L št. 315 z dne 14. 11. 2012, stran 1).

[111] Vlada Republike Slovenije (2017): Akcijski načrt za energetsko učinkovitost do leta 2020 (AN URE 2020), dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_ure/an_ure_2017-2020_final.pdf.

[112] Institut »Jožef Stefan« s partnerji (2020): Podnebno ogledalo 2020 – Ocena doseganja ciljev, dostopno na https://www.podnebnapot2050.si/wp-content/uploads/2020/06/PO2020_Zvezek1_Cilji_KONCEN.pdf.

[113] Uredba o zagotavljanju prihrankov energije (Uradni list RS, št. 96/2014 z dne 29. 12. 2014, stran 10930).

[114] Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (prenovitev) (UL L št. 285 z dne 31. 10. 2009, str. 10) in Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L št. 198 z dne 28. 7. 2017, str. 1).

[115] https://www.energetika-portal.si/predpisi/energetika/slovenija/veljavni-podzakonski-akti/.

Poraba energije v stavbah je ključni dejavnik povečanja energetske učinkovitosti oziroma zmanjšanja rabe energije, zato ima Slovenija posebno strategijo in cilje za to področje, kar državam članicam Evropske unije nalaga tudi Direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovitosti. Vlada Republike Slovenije je v oktobru 2015 sprejela Dolgoročno strategijo za spodbujanje naložb v prenove stavb [116].

Vizija Dolgoročne strategije za spodbujanje naložb v prenove stavb: Do leta 2050 skoraj brezogljična raba energije na področju stavb, kar bo doseženo z znatnim izboljšanjem energetske učinkovitosti in povečanjem izkoriščanja obnovljivih virov energije v stavbah. S tem se bodo pomembno zmanjšale tudi emisije drugih škodljivih snovi v zrak. Slovenija postane prepoznavna na področju trajnostne graditve.

Indikativni cilji do leta 2030, ki so okvir za dolgoročno strategijo, so:

  • zmanjšanje rabe končne energije v stavbah za 30 % glede na leto 2005,
  • vsaj 2/3 rabe energije v stavbah iz obnovljivih virov (delež rabe obnovljivih virov energije v končni rabi energentov brez električne energije in daljinske toplote),
  • zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v stavbah za vsaj 70 % glede na leto 2005 in
  • zmanjšanje emisij prašnih delcev iz rabe energije v stavbah za 50 % v obdobju 2015−2030.

Operativni cilji te strategije do leta 2020 pa so:

  • raba končne energije v stavbah manjša za najmanj 16 % v primerjavi z letom 2005,
  • vsaj 60 % rabe energije v stavbah iz obnovljivih virov energije (delež rabe obnovljivih virov energije v končni rabi energentov brez električne energije in daljinske toplote),
  • zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 58 % glede na leto 2005,
  • zmanjšanje emisij prašnih delcev iz rabe energije v stavbah za 20 % v obdobju 2015– 2020 in
  • prenova 3 % skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi oseb ožjega javnega sektorja, ki 1. 1. vsakega leta ne izpolnjujejo minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti.

[116] Ministrstvo za infrastrukturo in Ministrstvo za javno upravo (2015): Dolgoročna strategija za spodbujanje naložb energetske prenove stavb, dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/dseps/dseps_final_okt2015.pdf in Ministrstvo za infrastrukturo (2018): Dopolnitev Dolgoročne strategije za spodbujanje naložb energetske prenove stavb, dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/dseps/dopolnitev_dseps_feb_2018.pdf

Vlada Republike Slovenije je v aprilu 2015 skladno z Energetskim zakonom in zahtevami direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb [117] sprejela Akcijski načrt za skoraj nič-energijske stavbe za obdobje do leta 2020 (AN sNES) [118], ki opredeljuje cilje na področju skoraj ničenergijskih stavb (novogradenj in celovitih prenov) do leta 2020. Direktiva 2010/31/EU določa, da morajo biti stavbe, zgrajene po 31. decembru 2020, ki za svoje delovanje porabljajo energijo za ogrevanje in/ali hlajenje, zgrajene kot skoraj ničenergijske; za nestanovanjske javne stavbe, ki jih javni organi uporabljajo kot lastniki, zahteva začne veljati že dve leti prej, tj. po 31. 12. 2018. Definicija skoraj ničenergijske stavbe obsega določitev minimalnih zahtev glede največjih dovoljenih potreb za ogrevanje, hlajenje oziroma klimatizacijo, pripravo tople vode in razsvetljavo v stavbi v skladu z gradbenotehnično zakonodajo (Pravilnikom o učinkoviti rabi energije v stavbah [119]), določitev največje dovoljene rabe primarne energije v stavbi ter določitev najmanjšega dovoljenega deleža obnovljivih virov energije v skupni dovedeni energiji za delovanje stavbe.


[117] Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L št. 153 z dne 18. 6. 2010, stran 13).

[118] Ministrstvo za infrastrukturo (2016): Akcijski načrt za skoraj ničenergijske stavbe za obdobje do leta 2020 (AN sNES), dostopno na https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/an_snes/ansnes_final_apr_2015.pdf

[119] Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (Uradni list RS, št. 52/10 z dne 30. 6. 2010, stran 7840, in 61/17 – GZ z dne 2. 11. 2017, stran 8228).

S ciljem do leta 2020 zmanjšati emisije toplogrednih plinov v prometu za do 10 % glede na izhodiščni standard je bila leta 2017 sprejeta Uredba o trajnostnih merilih za biogoriva in emisiji toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriv v prometu [120].

Vlada Republike Slovenije je leta 2017 tudi sprejela Strategijo na področju razvoja trga za vzpostavitev ustrezne infrastrukture v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju v Republiki Sloveniji [121] in Uredbo o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v prometu [122], s čimer je bila v slovenski pravni red prenesena evropska direktiva 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva [123]. Za alternativna goriva se po tej direktivi štejejo električna energija, zemeljski plin (SZP – stisnjen zemeljski plin in UZP – utekočinjen zemeljski plin) in biometan, biogoriva, sintetična in parafinska goriva ter vodik (H2). Uporaba alternativnih goriv je potrebna za doseganje okoljskih ciljev na področju emisij toplogrednih plinov in onesnaževal.

Slovenija mora do leta 2030 zagotoviti zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v prometu za 9 % glede na leto 2020.

V strategiji za alternativna goriva je sprejeta vizija, da se Slovenija do leta 2030 uveljavi kot zelena država na področju razvoja, raziskav, inovacij in industrije ter prometa.

Skladno s strategijo bo

  • od leta 2025 dalje v Sloveniji omejena prva registracija osebnih vozil in lahkih tovornih vozil (kategorij M1, MG1 ter N1), ki imajo po deklaraciji proizvajalca skupni ogljični odtis večji od 100 g CO2 na km,
  • po letu 2030 ne bo več dovoljena prva registracija avtomobilov z notranjim izgorevanjem na bencin ali dizel s skupnim ogljičnim odtisom avtomobila nad 50 g CO2 na km.

[120] Uredba o trajnostnih merilih za biogoriva in emisiji toplogrednih plinov v življenjskem ciklu goriv v prometu (Uradni list RS, št. 19/17).

[121] Vlada Republike Slovenije (2017): Strategija na področju razvoja trga za vzpostavitev ustrezne infrastrukture v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju v Republiki Sloveniji, dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/alternativna_goriva/strategija_alternativna_goriva_final.pdf.

[122] Uredba o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva v prometu (Uradni list RS, št. 41/17).

[123] Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva (UL L št. 307 z dne 28. 10. 2014, stran 1).

Vlada Republike Slovenije je 7. decembra 2016 sprejela Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam [124] s ciljem zmanjšanja izpostavljenosti vplivom podnebnih sprememb, občutljivosti in ranljivosti Slovenije zanje ter povečevanja odpornosti in prilagoditvene sposobnosti družbe.

Vizija Strateškega okvira prilagajanja podnebnim spremembam: Slovenija bo do leta 2050 postala na vplive podnebnih sprememb prilagojena in odporna družba z visoko kakovostjo in varnostjo življenja, ki celovito izkorišča priložnosti v razmerah spremenjenega podnebja na temeljih trajnostnega razvoja.

Strateški okvir poudarja pomembnost in opredeljuje korake za:

  • celovito vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam pri snovanju in izvajanju vseh politik, ukrepov in dejavnosti tako na ravni države kot na ravni regij in lokalnih skupnosti, gospodarskih subjektov in posameznikov. Posebej pomembno je upoštevati vplive podnebnih sprememb pri razvojnem in prostorskem načrtovanju;
  • širše sodelovanje, povezovanje in izmenjavo izkušenj ter dobrih praks,
  • nenehno krepitev znanja o vplivih podnebnih sprememb in načinih prilagajanja podnebnim spremembam in
  • doseganje ustrezne ravni in kakovosti izobraženosti, usposobljenosti, ozaveščenosti, informiranosti in širšega komuniciranja o vplivih podnebnih sprememb.

Poudarja tudi pomembnost ustreznega in pravočasno načrtovanega zagotavljanja financiranja dejavnosti in ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam doma in v državah v razvoju.

Za sektorja kmetijstva in gozdarstva, ki sta usodno odvisna od vremena oziroma podnebnih razmer, je bila že leta 2008 sprejeta Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam [125], ki vsebuje pet temeljnih gradnikov, stebrov ali usmeritev, in sicer:

  • krepitev zmogljivosti za obvladovanje prilagajanja kmetijstva in gozdarstva;
  • izobraževanje, ozaveščanje in svetovanje;
  • vzdrževanje in pridobivanje novega znanja na področju podnebnih sprememb in prilagajanja nanje;
  • ukrepi kmetijske in gozdarske politike ter spremembe obstoječih predpisov;
  • krepitev mednarodnega sodelovanja in partnerstva pri prilagajanju kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam, zlasti v okviru Evropske unije.


[124] Ministrstvo RS za okolje in prostor (2016): Strateški okvir prilagajanja podnebnim spremembam, dostopno na http://mop.arhiv-spletisc.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/podrocja/podnebne_spremembe/SOzP.pdf.

[125] Vlada Republike Slovenije (2008): Strategija prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam, dostopno na http://agromet.mkgp.gov.si/Publikacije/STRATEGIJA%20prilagajanja.pdf.

Energetski koncept Slovenije

Skladno z Energetskim zakonom [126], ki je med drugim v pravni red Republike Slovenije prenesel sistem upravljanja energetske unije Evropske unije, je Energetski koncept Slovenije (EKS) osnovni razvojni dokument države na področju energetike. Energetski koncept Slovenije je nacionalni energetski program in ga na predlog Vlade RS sprejme Državni zbor Republike Slovenije.

Energetski koncept je strateški dokument usmerjevalne narave in se zato ne opredeljuje do posameznih konkretnih projektov. 

Energetski koncept bo na podlagi napovedi gospodarskega, okoljskega in družbenega razvoja države ter sprejetih mednarodnih obvez določil strateške cilje in usmeritve za doseganje zanesljive, trajnostne in konkurenčne oskrbe z energijo za prihodnjih 20 let in okvirno za 40 let. S tem postavlja izhodišča za nadaljnje odločitve ter konkretne cilje in ukrepe, ki bodo opredeljeni v prihodnjih akcijskih načrtih za posamezna področja oskrbe in ravnanja z energijo v celovitem nacionalnem energetsko-podnebnem načrtu, dolgoročni pa v dolgoročni strategiji prehoda v nizkoogljično družbo. Njegovi strateški usmeritvi sta zmanjšanje uvozne odvisnosti in trajnostno ravnanje z energijo.

Stebri trajnostne energetike, opredeljeni v Predlogu usmeritev za pripravo EKS [127]

Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt

Vsaka država članica Evropske unije mora skladno z uredbo št. 2018/1999 Evropske unije o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov [128] Evropski komisiji do 31. decembra 2019 predložiti celovit nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN) (ang. Integrated National Energy and Climate Plan). Nacionalni energetski in podnebni načrt je akcijsko-strateški dokument, ki za obdobje od leta 2020 do 2030 (s pogledom do 2040) določa cilje, politike in ukrepe na petih razsežnostih energetske unije: (1) razogljičenje (emisije toplogrednih plinov in obnovljivi viri energije), (2) energetska učinkovitost, (3) energetska varnost, (4) notranji trg energije ter (5) raziskave, inovacije in konkurenčnost.

Nacionalni energetski in podnebni načrt mora za razliko od Energetskega koncepta Slovenije vsebovati konkretne izvedbene ukrepe za doseganje točno določenih ciljev za obdobje desetih let na posameznih področjih energetske unije.

Nacionalni energetski in podnebni načrt nadomešča Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020 in Akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2017 – 2020 ter Operativni program ukrepov zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020. Njegovo sprejetje in predložitev Evropski komisiji predstavljata tudi omogočitveni pogoj za črpanje kohezijskih sredstev v večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027.

Slovenija je oblikovanje nacionalnega energetskega in podnebnega načrta pričela oktobra 2017, ko je bila s sklepom Vlade RS ustanovljena medresorska delovna skupina za njegovo pripravo. Končni dokument je bil pripravljen v skladu s strokovnimi podlagami, posvetovanji s strokovno in širšo javnostjo, ugotovitvami celovite presoje vplivov načrta na okolje in izidi regionalnega posvetovanja.

Vlada Republike Slovenije je Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije sprejela na 27. februarja 2020 ter ga skladno z Uredbo EU 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov predložila Evropski komisiji [129].

Ključni cilji in prispevki Slovenije do leta 2030 na področjih razogljičenja in energetske učinkovitosti, ki so opredeljeni v nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, so:

– prispevati k doseganju neto ničelnih emisij toplogrednih plinov na ravni Evropske unije do leta 2050, kar je izhodišče za načrtovanje ciljev, politik in potrebnih ukrepov do leta 2030;

– zmanjšati emisije toplogrednih plinov v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, za vsaj 20 % glede na leto 2005 (kar je bolj, kot to Sloveniji določa Uredba (EU) 2018/842 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030);

– doseči vsaj 27-odstotni delež obnovljivih virov v končni rabi energije in

– izboljšanje energetske učinkovitosti za vsaj 35 % glede na osnovni scenarij iz leta 2007 (v skladu z Direktivo o energetski učinkovitosti).

Zmanjšanje emisij v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov, naj bi bilo doseženo z doseganjem naslednjih sektorskih ciljev do leta 2030:

– promet: povečanje emisij za največ 12 %,

–  široka raba: zmanjšanje emisij za 76 %,

– kmetijstvo: zmanjšanje emisij za 1 %,

– ravnanje z odpadki: zmanjšanje emisij za 65 %,

– industrija*: zmanjšanje emisij za 43 %,

– energetika*: zmanjšanje emisij za 34 %.

* samo del sektorja, ki ni vključen v sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov.

Med pomembnejšimi ukrepi za razogljičenje v sektorju prometa sta nadgradnjo železniškega infrastrukture ter razvoj integriranega javnega potniškega prometa.

Na področju obnovljivih virov energije je predvidena največjo rast v proizvodnji energije iz sončnih elektrarn in upad rabe biomase zaradi zmanjšanih potreb po toploti zaradi energetske sanacije stavb. 

Sektorji raba zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstvo naj do leta 2030 ne bi proizvajali neto emisij oziroma v njih emisije ne bi presegale ponorov.

Na področju razogljičenja proizvodnje električne energije je v načrtu opredeljen tudi cilj zmanjšanja rabe fosilnih virov energije, in sicer s postopnim opuščanjem rabe premoga (zmanjšanje rabe za vsaj 30 % do leta 2030 in sprejetje odločitve o opustitvi rabe premoga v Sloveniji po načelih pravičnega prehoda do leta 2021) ter prepovedjo prodaje in vgradnje novih kotlov na kurilno olje do leta 2021.

Na področjih energetske varnosti in notranjega trga energije načrt opredeljuje vrsto ciljev, med njimi pospešitev celovitega razvoja omrežja za distribucijo električne energije, tako da bo to omogočilo izkoriščanje prožnosti virov in bremen (t.j. proizvodnje in porabe energije) ter pospešeno vključevanje toplotnih črpalk, uvajanje e-mobilnosti in vključevanje naprav za proizvodnjo in shranjevanje električne energije iz obnovljivih virov. Kot cilj Slovenije navaja tudi blaženje in zmanjševanje energetske revščine s pospešenim izvajanjem ukrepov socialne in stanovanjske politike.

Načrt kot cilj postavlja tudi povečanje vlaganj v raziskave in razvoj, potrebne za prehod v podnebno nevtralno družbo, tako da bodo ta do leta 2030 znašala najmanj 3 % bruto domačega proizvoda (BDP), od tega 1 % BDP javnih sredstev.

Nacionalni energetski in podnebni načrt postavlja izboljšanje energetske in snovne učinkovitosti v vseh sektorjih (in torej zmanjšanje rabe energije in drugih naravnih virov) kot prvi in ključni ukrep za prehod v podnebno nevtralno družbo.

Na področju prilagajanja podnebnim spremembam je v načrtu opredeljen splošni cilj zmanjšati izpostavljenost vplivom podnebnih sprememb, občutljivost in ranljivost Slovenije nanje ter povečati odpornost in prilagoditvene sposobnosti družbe.

Povzetek ciljev za vseh pet razsežnosti energetske unije za leti 2020 in 2030 za Evropsko unijo in Slovenijo [130]

V načrtu je v podporo doseganju ciljev opredeljenih več kot 120 ukrepov in politik na področjih rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, kmetijstva, ravnanja z odpadki, industrije in energetike, obnovljivih virov energije, stavb, prometa, energetske varnosti, energetske infrastrukture, infrastrukture za prenos energije, povezovanja trgov in energetske revščine, raziskav, inovacij in konkurenčnosti, ozaveščanja in informiranja   ter nekateri večsektorski ukrepi.

Za spremljanje izvajanja nacionalnega energetskega in podnebnega načrta bo kot posvetovalni organ Vlade Republike Slovenije ustanovljen energetski in podnebni svet, ki bo spremljal doseganje ciljev ter izvajanje zastavljenih politik in instrumentov ter pripravljal stališča in priporočila za izboljšanje izvajanja načrta.

Z izvedbo nacionalnega energetskega in podnebnega načrta bi Slovenija celotne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 glede na leto 2005 zmanjšala za do 36 %.

V letih 2023 in 2024 bo nacionalni energetski in podnebni načrt posodobljen, pri čemer bodo upoštevane tudi nove strateške in zakonodajne odločitve, ki bodo v Evropski uniji sprejete na podlagi Evropskega zelenega dogovora.

Dolgoročna podnebna in energetska strategija

Uredba (EU) 2018/1999 državam članicam Evropske unije nalaga tudi pripravo dolgoročnih strategij za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, poleg tega so pogodbenice Pariškega sporazuma pozvane, da Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja do leta 2020 sporočijo svoje dolgoročne strategije za razvoj z nizkimi emisijami toplogrednih plinov do sredine stoletja.

Prvo dolgoročno strategijo je treba pripraviti do 1. januarja 2020, nato do 1. januarja 2029, potem pa vsakih deset let.

Dolgoročne strategije so dejavnik stabilnega in predvidljivega razvojnega okolja, ki prispevajo k preobrazbi gospodarstva, delovnim mestom, rasti in doseganju širših ciljev trajnostnega razvoja ter omogočajo približevanje dolgoročnemu cilju, ki je določen s Pariškim sporazumom, na pošten in stroškovno učinkovit način.

Država poleg navedenih strateških in načrtovalskih dokumentov za posamezna področja oskrbe in ravnanja z energijo redno pripravlja tudi operativne in akcijske načrte, kot so na primer akcijski načrt za energetsko učinkovitost, akcijski načrt za obnovljive vire energije ipd.

Lokalni energetski koncepti (LEK)

Lokalne skupnosti bodo skladno z Energetskim zakonom dolžne uskladiti svoje lokalne energetske koncepte, ki so programi ravnanja z energijo v lokalni skupnosti, z na novo sprejetim Energetskim konceptom Slovenije v enem letu od njegovega sprejetja.


[126] Energetski zakon (Uradni list RS, št. 60/19 z dne 8. 10. 2019 – uradno prečiščeno besedilo).

[127] Ministrstvo za infrastrukturo (2015): Predlog usmeritev za pripravo Energetskega koncepta Slovenije, dostopno na https://www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/eks/eks_usmeritve_jun_2015.pdf.

[128] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 328 z dne 21. 12. 2018, stran 1).

[129] Vlada Republike Slovenije (2020): Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije, dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/nepn/dokumenti/nepn_5.0_final_feb-2020.pdf.

[130] Vir slike: Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije, dostopno na www.energetika-portal.si/fileadmin/dokumenti/publikacije/nepn/dokumenti/nepn_5.0_final_feb-2020.pdf.


[89] Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I z dne 28. 12. 1991 in spremembe).

Kazalo po politično-zakonodajnem ozadju blaženja podnebnih sprememb:

Celoten dokument je na voljo za prenos tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.

Ta stran je trenutno v procesu posodobitve.

Več informacij o podnebno-energetski politiki Slovenije si preberite v dokumentu tukaj.

Opis politično-zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb je bil pripravljen v okviru projekta LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007), ki je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.