Dovolj je bilo izsiljevanja fosilne industrije; čas je za izstop iz Pogodbe o energetski listini! Podpišite peticijo tukaj že danes in nam pomagajte razširiti to sporočilo!

Za uspešno ublažitev podnebne krize morajo fosilna goriva ostati v tleh. Toda velike korporacije lahko države, ki se odločijo opustiti premog, ustaviti proizvodnjo plina ali pa prenehati z gradnjo naftovodov, na zasebnih sodiščih TOŽIJO ZA MILIJARDNE ODŠKODNINE.

Zakaj? Ker jim to dovoljuje Pogodba o energetski listini (ECT). Več o ECT pa v zbirki pogostih vprašanj in odgovorov, kjer si preberite več o pogodbi ter o sami problematiki, možnostih izstopa iz ECT, vlogi EU pri tem; za bolj poglobljeno razumevanje pa smo pripravili tudi kratek seznam najzanimivejših povezav o Pogodbi.

Pogodba o energetski listini (ECT) je mednarodni sporazum iz leta 1994, ki danes velja v več kot 50. državah. ECT daje tujim vlagateljem v energetskem sektorju široka pooblastila, saj lahko le-ti na podlagi sporazuma države tožijo zaradi vladnih ukrepov, ki bi lahko negativno vplivali na njihov dobiček – vključno s podnebnimi politikami. Če podpisnica ECT sprejme zakonodajo ali kako drugače spremeni »pravila igre,« ki vplivajo na dobičke te naložbe, jo energetsko podjetje zato lahko toži na zasebnih sodiščih. Zahtevki potekajo zunaj obstoječih sodišč, na nepreglednih arbitražnih tri­bunalih, ki jih vodijo trije zasebni odvetniki. Odškodnine, ki jih morajo izplačati vlade, pa lahko znašajo tudi več milijard.

ECT postaja vse bolj sporna – zlasti zaradi možnosti, da bo tako še naprej oviran prehod s podnebju škodljivih fosilnih goriv na uporabo obnovljivih virov energije.

Več o tem, kaj ETC sploh predstavlja, pa si oglejte v 2-minutnem videu, ki so ga pripravili neodvisni novinarji Investigate Europe:

Pogodba ECT tujim vlagateljem v energetskem sektorju omogoča, da tožijo vlade zaradi odločitev, ki bi lahko negativno vplivale na njihov dobiček – to pa vključuje tudi sprejemanje podnebnih politik. Tako na primer nemško energetsko podjetje RWE toži Nizozemsko za 1,4 milijarde evrov „odškodnine“ zaradi postopnega opuščanja premoga.

ECT predstavlja močno spodbudo za upočasnitev, oslabitev ali pa celo opustitev sprejemanja nujno potrebnih ukrepov za hitrejši prehod v nizkoogljični energetski sistem, saj je pravni režim ECT naklonjen vlagateljem (in zato nepredvidljiv), za posledico pa ima lahko katastrofalno visoke globe, ki jih morajo izplačati tožene države.

Številne. To so države, v katerih ECT velja v celoti in bi bile zato lahko tožene zaradi sprejemanja ukrepov opuščanja rabe fosilnih goriv: Afganistan, Albanija, Armenija, Avstrija, Azerbajdžan, Belgija, Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Hrvaška, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Gruzija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Irska, Japonska, Jordanija, Kazahstan, Kirgizija, Latvija, Lihtenštajn, Litva, Luksemburg, Makedonija, Malta, Moldavija, Mongolija, Črna gora, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Tadžikistan, Turčija, Turkmenistan, Ukrajina, Združeno kraljestvo, Uzbekistan in Jemen. Kot samostojna članica ECT je EU lahko tožena tudi kot celota.

Nedavna poglobljena preiskava je razkrila, da se Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija, Italija, Danska in Nizozemska soočajo s posebno visokim tveganjem pričakovanih tožb zaradi sprejemanja podnebnih ukrepov – ker je v teh državah mogoče najti večino naložb energetske industrije v fosilna goriva, ​​ki so zaščitene z ECT.

Sekretariat ECT s sedežem v Bruslju – gonilna sila pridobivanja podpore in novih podpisnikov pogodbe – si prizadeva za razširitev geografskega dosega sporazuma na države v Afriki in na Bližnjem vzhodu, v Aziji in Latinski Ameriki. Sekretariat morebitna tveganja prikazuje kot manj pomembna in pretirava z naštevanjem koristi, ki jih prinaša ECT. Posledično o podpisu pogodbe ECT, ki prinaša velike privilegije vlagateljem, razmišlja veliko držav.

S podpisom pogodbe države tvegajo zmanjšanje možnosti lastnega odločanja o energetski politiki države, hkrati pa jih to lahko vodi do dragih tožb vlagateljev v prihodnosti. Zato je že danes potrebno zaustaviti nevarno širjenje ECT!

Izstop iz ECT je enostaven. Po preteku prvih 5 let članstva (ki začne veljati s podpisom sporazuma) lahko države kadarkoli izstopijo iz sporazuma – dovolj je pisno obvestilo. To velja za skoraj vse države članice, ki jih je več kot 50, vključno z EU in njenimi državami članicami. Slednje bi lahko takoj izstopile iz ECT in Italija je to že storila leta 2016. Še večjo sporočilno vrednost pa bi seveda imel skupni izstop vseh preostalih držav članic EU.

EU je bila skupaj z državami članicami, kot sta Nizozemska in Združeno kraljestvo, v devetdesetih gonilna sila pogajanj o Pogodbi o energetski listini. Glavni namen je bil zaščita naložb podjetij fosilnih goriv, kot sta Shell in BP, v državah nekdanjega sovjetskega bloka. Toda danes s tega računa države članice EU prejemajo drage zahtevke, ECT pa grozi, da bo spodkopala evropski zeleni dogovor in podnebno zakonodajo EU. Ker je EU med stvaritelji današnjega problema z ECT, je tudi odgovorna za rešitev tega problema – zaradi vseh nas in sveta, ki se mora hitro razogljičiti.

Medtem ko je prisotna vse večja zaskrbljenost, da ECT spodkopava nujno potrebne podnebne ukrepe, korporativni dobičkarji, sekretariat ECT in drugi širijo laži o tem, kako pogodba privlači čiste naložbe in kako bodo z »modernizacijo« odpravili njene napake. V pomoč pri naslavljanju mitov smo pripravili kratek “mitbuster”, v katerem je razrešenih 7 najpogosteje slišanih mitov glede pogodbe ECT. Razbijanje mitov glede Pogodbe o energetski listini je na voljo tukaj.

Podpišite peticijo tukaj že danes in skupaj z nami sporočite vladam in parlamentom članic EU ter institucijam EU: “Izstopite iz Pogodbe o energetski listini in zaustavite njeno širitev v ostale države. Pogodba omogoča premogovnim, naftnim in plinskim korporacijam oviranje prehoda v čistejši energetski sistem. Zato že danes razorožite fosilno industrijo in ji onemogočite nadaljnje zaviranje nujnega podnebnega ukrepanja.”