O projektu

Umanotera kot partner sodeluje v projektu CARE4CLIMATE, ki bo naslavljal ozka grla pri izvajanju pri izvajanju Operativnega programa za zmanjševanje toplogrednih plinov (OP TGP), ki določa ukrepe, s katerimi bo Slovenija dosegla cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s pogledom do leta 2030 za sektorje, ki niso vključeni v shemo trgovanja z emisijami toplogrednih plinov (to so promet, kmetijstvo, raba energije v storitvenem sektorju in gospodinjstvih, emisije zaradi odlaganja odpadkov). Namen projekta je s pomočjo ozaveščanja, izobraževanja in usposabljanja ključnih deležnikov spodbuditi izvajanje ukrepov, določenih v OP TGP.

V okviru projekta bomo izvedli oz. sodelovali pri naslednjih aktivnostih:

1) Ozaveščanje o podnebnih spremembah, njihovem vplivu na Slovenijo in promocija dobrih praks blaženja podnebnih sprememb

  • Priprava strokovnih gradiv o fizikalnem ozadju podnebnih sprememb
  • Priprava političnega in zakonodajnega ozadja blaženja podnebnih sprememb
  • Identifikacija, izbor in promocija 20 slovenskih dobrih praks
  • Priprava 8 videov o dobrih praksah
  • Izvedba 8 strokovnih ekskurzij s posvetom – ogledi dobrih praks
  • Izvedba 40 multimedijskih predavanj
  • Priprava razstave o projekcijah podnebnih sprememb v Sloveniji in postavitev na 25 lokacijah po Sloveniji
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, srečanja z novinarji)

2) Skupnostno upravljanje z življenjskimi viri

  • Raziskava o okoljskih, družbenih in ekonomskih koristih skupnostnih projektov
  • Izvedba 8 nacionalnih konferenc
  • Nadgradnja spletne platforme z zemljevidom dobrih praks (30 novih dobrih praks)
  • Priprava 14 videov o dobrih skupnostnih praksah
  • Usposabljanje 15 občin za izvajanje skupnostnih projektov
  • Izvedba 8 konkretnih projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri
  • Priprava in izvedba 6 delavnic za usposabljanje koordinatorjev skupnostnih projektov
  • Priprava 2 priročnikov za izvedbo skupnostnega projekta na specifičnem področju
  • Razvoj 4 finančnih modelov za skupnostne projekte in predstavitev na zloženkah
  • Priprava priporočil za izboljšanje sistemskega okolja za skupnostne projekte
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, srečanja z novinarji, predstavitev koncepta na 15 dogodkih drugih, infografika)

3) Usposabljanje za prehod v nizkoogljično družbo

  • Pregled in ocena primernosti pokrivanja podnebnih sprememb v visokošolskih programih
  • Izvedba 4 mednarodnih poletnih šol in priprava publikacij
  • Komunikacijske aktivnosti (sporočila za javnost, intervjuji s predavatelji poletne šole)

4) Usposabljanje za javno upravo

  • Priprava smernic za prehod v nizkoogljično družbo in izvajanje participativnih procesov
  • Priprava in izvedba 8 usposabljanj za prehod v nizkoogljično družbo in izvajanje participativnih procesov za javno upravo

Ciljne skupine:

  • nosilci in soustvarjalci skupnostnih projektov: občine, razvojne in energetske agencije, LASi, civilnodružbene organizacije, zainteresirani posamezniki in skupine, zadruge, podjetja in kmetije
  • podporniki skupnostnih projektov: združenja občin in NVO, pripravljavci predpisov
  • javna uprava na državni in lokalni ravni
  • izobraževalci in mladi
  • mediji in preko njih širša javnost

Projekt traja od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2026.

Vodilni partner je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ostali partnerji pa so Ministrstvo za infrastrukturo; Inštitut Jožef Stefan, Center za energetsko učinkovitost; Gradbeni Inštitut ZRMK d.o.o.; Gozdarski inštitut Slovenije; Eko sklad, slovenski okoljski javni sklad; Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj; Focus, društvo za sonaraven razvoj; ZRC SAZU; Univerza Maribor, Fakulteta gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo; ZUM urbanizem, planiranje, projektiranje d.o.o.; Urbanistični inštitut RS; ZAG – Zavod za gradbeništvo Slovenije; Digitalna agencija, agencija za spletno oglaševanje; in IPOP – Inštitut za politiko prostora.


Projekt LIFE IP CARE4CLIMATE (LIFE17 IPC/SI/000007) je integralni projekt, sofinanciran s sredstvi evropskega programa LIFE, sredstvi Sklada za podnebne spremembe in sredstvi partnerjev projekta.


Informativna gradiva in orodja

V Umanoteri smo v okviru projekta pripravili dokumenta, v katerih na pregleden način podajamo informacije o podnebnih spremembah.

V pregledu je opisano fizikalno ozadje podnebnih sprememb in njihove posledice v globalnem naravnem in družbenem okolju; najdete pa tudi opis podnebnih sprememb, ki so se v Sloveniji že zgodile in ocene podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja. Vključen je pregled najpomembnejših virov izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji.

Celoten dokument najdete na naši spletni strani v zavihku Podnebne spremembe.

Za prenos v PDF obliki pa je na voljo tukaj.

Sledeči pregled vključuje predstavitve najpomembnejših institucij ter mednarodnih in nacionalnih politik na področju podnebnih sprememb. V pregledu je predstavljeno, kako se civilizacijski cilj preprečiti nevarne podnebne spremembe preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, in ukrepi za njihovo izpolnjevanje. V dokumentu lahko zasledite tudi infografiko, ki prikazuje slovenske podnebne cilje za leti 2030 in 2050 v posameznih sektorjih, vključno z izpusti v izhodiščnem letu 2005 in doseganjem ciljev v letu 2020.

Celoten dokument najdete na naši spletni strani v zavihku Podnebne spremembe.

Za prenos v PDF obliki pa je na voljo tukaj.



V okviru projekta bo pripravljena tudi serija kratkih filmov promocije dobrih praks zniževanja toplogrednih plinov, ki smo jih identificirali na naslednjih prednostnih področjih: trajnostna mobilnost, energetska učinkovitost v stavbah in industriji, obnovljivi viri energije, trajnostne verige oskrbe s hrano, raba tal in gozdno-lesna veriga, trajnostna proizvodnja in potrošnja, trajnostne lokalne skupnosti.

Več o dobrih praksah blaženja podnebnih sprememb ter kako smo jih identificirali si preberite v zavihku Dobre prakse blaženja podnebnih sprememb; prve video izdelke pa si lahko že ogledate spodaj.


Razstava “Na vroči strani Alp”

V okviru projekta CARE4CLIMATE smo v Umanoteri pripravili razstavo »Na vroči strani Alp,« ki orisuje posledice podnebnih sprememb, ki jih bomo v Sloveniji občutili, če ne bomo hitro in odločno zmanjšali izpustov toplogrednih plinov. Njen poglavitni namen je prikazati, da podnebne spremembe predstavljajo resno grožnjo življenju, kot ga poznamo danes, a da hkrati še ni vse izgubljeno: še vedno namreč lahko ublažimo podnebno krizo in se taki prihodnosti izognemo.

Razstava je na voljo za ogled v različnih oblikah:

  1. Virtualna postavitev razstave je na voljo na tej povezavi: Na vroči strani Alp. Razstava v angleškem jeziku je na voljo tukaj: On the Hot Side of the Alps.
  2. Več informacij o vsebinah z razstave lahko najdete na tej povezavi, kjer lahko med drugim prisluhnete zvočnemu vodniku po razstavi ter preberete dodatne informacije, ki bodo še poglobile vaše znanje o posledicah podnebnih sprememb v Sloveniji.
  3. Razstavo smo pripravili tudi v fizični obliki, je potujoča in bo tekom prihodnjih let razstavljena na vsaj 25. razstavnih mestih po Sloveniji. Nahaja se v prostorih Umanotere in je na voljo za izposojo. Če želite razstavo v fizični obliki predstaviti tudi pri vas, nas za več informacij kontaktirajte na info@umanotera.org ali na 01 439 7100.


Virtualna ekskurzija “Skupnostne sončne elektrarne”

V okviru projekta CARE4CLIMATE smo v Umanoteri pripravili virtualno ekskurzijo “Skupnostne sončne elektrarne,” na kateri lahko spoznate, katere so ekonomske in okoljske koristi sončnih elektrarn, kakšne dobre prakse na tem področju v Sloveniji že obstajajo in kateri so prvi koraki do vzpostavitve lastne sončne elektrarne. Celotna virtualna ekskurzija je dostopna tudi na tej povezavi.


Demonstracijski skupnostni projekti 

V okviru projekta v Umanoteri podpiramo lokalne skupnosti pri izvajanju demonstracijskih skupnostnih projektov, ki blažijo podnebne spremembe. Zaenkrat smo sodelovali pri vzpostavitvi dveh skupnostnih projektov: prenosnega ogrevalnega sistema zunaj omrežja s pomočjo vročega kompostiranja na Kraterju ter trajnostnega učnega poligona Livada LAB.

Na skupnostnem začasnem prostoru Krater v Ljubljani smo vzpostavili projekt prenosnega ogrevalnega sistema zunaj omrežja s pomočjo vročega kompostiranja. Otvoritev je potekala 30. junija 2022.

Ta inovativni način energetske samooskrbe ima velik potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Pri njem se porabljajo odpadki (odpadki rastlinske biomase), hkrati pa se v procesu ne proizvaja dodaten CO2. Še več, rezultat je novonastali humus, ki obogati zemljo, če ga na tak način uporabimo, hkrati pa služi kot hramba ogljika.

V Umanoteri smo se projekta lotili, ker smo želeli bolje razumeti potencial te tehnike ogrevanja za zmanjšanje emisij – hkrati pa nam bodo pridobljeni podatki v pomoč pri prenosu te dobre prakse v druga slovenska okolja. Vroče kompostiranje namreč lahko prenesemo v podeželsko okolje, denimo za segrevanje kmetijskih objektov na samem, ki nimajo dostopa do elektrike, ali rastlinjakov; uporabimo ga lahko tudi za segrevanje vode.

>>> Novica ob začetku projekta

>>> Sporočilo za javnost ob uspešni izvedbi pilotnega projekta 

>>> Demonstracijski projekt na Kraterju [KRAJŠI VIDEO]

>>> Demonstracijski projekt na Kraterju [DALJŠI VIDEO z novico]

V sodelovanju z Zavodom BOB na Livada LAB razvijamo edinstven trajnostni učni poligon, ki spodbuja aktivacijo mladih za naslavljanje podnebne krize. Zelena javna površina v Ljubljani (Livada LAB), kjer Zavod BOB program z mladimi izvaja že od leta 2015, bo postala demonstracijski skupnostni prostor trajnostnih rešitev, s poudarkom na energetski samooskrbi, trajnostni infrastrukturi za druženje, lastni ekološko pridelani hrani ter ozaveščanju in pomenu preživljanja časa v naravi ter gradnji skupnosti kot primer dobre prakse.

>>> Novica o demonstracijskem projektu

>>> Trajnostni učni poligon Livada LAB [VIDEO]


Podpora občinam pri izvajanju projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri

Na razpis za program podpore občinam pri izvajanju projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri se lahko prijavijo občine na katerikoli stopnji projektne ideje, vključno s tistimi, ki so še na začetku in ki želijo na participativen način identificirati področja in projekte skupnostnega upravljanja in se povezati z deležniki v lokalnem okolju, kot tiste, ki že imajo konkretno idejo in jo želijo preveriti in pripeljati bližje k izvedbi.

Zaenkrat smo uspešno izvedli dva razpisa za program podpore občinam pri izvajanju projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri, v teku pa je že tretji razpis (prijave do 5. maja 2023).

Razpisna dokumentacija in več informacij o programu za prvi poziv aprila 2019 (zaključen maja 2019).

Razpisna dokumentacija in več informacij o programu za drugi poziv oktobra 2021 (zaključen novembra 2021).

Vabilo k sodelovanju pri evidentiranju dobrih praks blaženja podnebnih sprememb (do 5. maja 2023)

Vabimo vas k sodelovanju pri evidentiranju dobrih praks blaženja podnebnih sprememb. Razpis je odprt do 5. maja 2023. Več informacij na povezavi tukaj.

Program je oblikovan po meri vsake občine, njegov namen pa je opremiti občine z veščinami za participativno vodenje procesov v občini.

Glede na potrebe v občini bo lahko zajemal pregled razpoložljivosti in razvojnega potenciala življenjskih virov v občini; razvoj projektne ideje in izvedbo delavnic posvetovanja v lokalni skupnosti; participativno vodenje procesa sprejemanja občinskih strategij; pregled različnih možnosti financiranja skupnostnih projektov; in podporo pri komunikaciji z deležniki v lokalni skupnosti.

Zaradi dobro pripravljenih prijav in potenciala za trajnostno upravljanje z viri v skupnosti, ki smo ga videli v prijavljenih občinah, smo za sodelovanje v programu izbrali kar štiri občine. Program smo tako izvajali v naslednjih občinah:

  • Loški potok
  • Hrastnik
  • Škofja Loka (zaključeno)
  • Ptuj (zaključeno)

Tekom leta pa smo program podpore občinam pričeli izvajati tudi v občini Postojna in v občini Kranj.

PRETEKLI DOGODKI

Sodelovanje z občino Ptuj (zaključeno):

  • 1. delavnica v Mestni občini Ptuj URBANI VRTOVI PO MERI LOKALNE SKUPNOSTI je potekala 26. novembra 2019, od 17. do 20. ure, v predavalnici Ljudske univerze Ptuj, Mestni trg 2, Ptuj (vabilo, novica o delavnici).
  • 2. delavnica v Mestni občini Ptuj LAHKO BI DELOVALI… TUDI NA VRTU! je potekala 11. FEBRUARJA 2020, od 17. do 19. ure, v Poročni dvorani v zgradbi Mestne občine Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj (vabilo, novica o delavnici).
  • Novica o sodelovanju

Sodelovanje z občino Postojna (zaključeno):

  • 1. delavnica v Občini Postojna Kaj bodo podnebne spremembe prinesle turistični destinaciji Postojna? je potekala 20. maja 2021 prek spletne aplikacije Zoom (novica o delavnici).
  • Izračun ogljičnega odtisa destinacije Postojna zaradi prevozov turistov – prispevek
  • Vabilo na 2. delavnico Za več mehke mobilnosti v destinaciji Postojna, ki je potekala 14. aprila 2022 v predavalnici Notranjskega muzeja Postojna (vabilo na delavnico).
  • Seminar Ogljični odtis destinacije zaradi prevozov turistov – kako ga izračunamo? je potekal 27. maja 2022 prek spletne aplikacije Zoom (novica o seminarju, posnetek seminarja).

V oktobru 2021 smo Umanotera in društvo Focus v okviru izvedbe projekta LIFE IP CARE4CLIMATE objavili poziv za vključitev občin v program podpore pri izvajanju projektov trajnostnega upravljanja z viri skupnosti. Na poziv so se lahko prijavile občine na katerikoli stopnji projektne ideje, ki bo povezala lokalno skupnost in prispevala k blaženju podnebnih sprememb. Prednostna področja so pri tem oskrba z obnovljivimi viri energije, učinkovita raba energije, trajnostna mobilnost, trajnostna potrošnja in lokalno krožno gospodarstvo, oskrba s hrano in trajnostni turizem.

Program podpore bo oblikovan po meri vsake občine, njegov namen pa je opremiti občine z veščinami za trajnostno upravljanje z viri skupnosti in participativno vodenje procesov v občini.

Zaradi velikega potenciala za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki smo ga videli v prijavah občin, smo za sodelovanje v programu izbrali kar štiri občine. Program bomo tako predvidoma izvajali v naslednjih občinah:

  • Črna na Koroškem
  • Vipava
  • Kočevje
  • Maribor

Štiri nove občine se bodo tako pridružile občinam Loški Potok, Hrastnik, Postojna in Kranj, kjer program podpore že poteka, medtem ko je v občinah Škofja Loka, Ptuj in Postojna že zaključen.

Sodelovanje z občino Črna na Koroškem (v teku):

  • Novica o sodelovanju
  • Vabilo na 1. delavnico Skupaj razvijamo zeleni turizem, ki se je v živo odvijala 17. marca 2022 v Kulturnem domu Črna na Koroškem (vabilo).
  • Vabilo na 2. delavnico Skupaj razvijamo zeleni turizem – priložnosti za vse, ki se je v živo odvijala 7. aprila 2022 v Kulturnem domu Črna na Koroškem (vabilo).

Sodelovanje z občino Kranj (v teku):


Dobre prakse blaženja podnebnih sprememb

V okviru projekta identificiramo dobre prakse podjetij, občin, javnih institucij, nevladnih in drugih organizacij na naslednjih prednostnih področjih: trajnostna mobilnost, energetska učinkovitost v stavbah in industriji, obnovljivi viri energije, trajnostne verige oskrbe s hrano, raba tal in gozdno-lesna veriga, trajnostna proizvodnja in potrošnja, trajnostne lokalne skupnosti.

Dobre prakse zniževanja izpustov toplogrednih plinov navdihujejo in kažejo, da so odločne spremembe na poti v podnebno nevtralno družbo ne le možne in praktično izvedljive, temveč da prinašajo tudi vrsto sinergijskih koristi: ustvarjajo prihranke in nova zelena delovna mesta, ponujajo inovativne rešitve in razvojne priložnosti, varujejo okolje in zdravje ljudi ter zvišujejo kakovost bivanja.

V nadaljevanju je predstavljenih 10 slovenskih dobrih praks – praktičnih rešitev, ki so se zadnja leta razvile v Sloveniji na prednostnih področjih: (1) trajnostna mobilnost, (2) energetska učinkovitost v stavbah in industriji, (3) obnovljivi viri energije, (4) trajnostne verige oskrbe s hrano, (5) raba tal in gozdno-lesna veriga, (6) trajnostna proizvodnja in potrošnja, (7) trajnostne lokalne skupnosti.

Vabljeni k spoznavanju, promociji in prenosu dobrih praks!

Izbrane dobre prakse: 

V nadaljevanju je predstavljenih 10 slovenskih dobrih praks – praktičnih rešitev, ki so se zadnja leta razvile v Sloveniji na prednostnih področjih: (1) trajnostna mobilnost, (2) energetska učinkovitost v stavbah in industriji, (3) obnovljivi viri energije, (4) trajnostne verige oskrbe s hrano, (5) raba tal in gozdno-lesna veriga, (6) trajnostna proizvodnja in potrošnja, (7) trajnostne lokalne skupnosti.

Vabljeni k spoznavanju, promociji in prenosu dobrih praks!

Izbrane dobre prakse: 

Umanotera in društvo Focus sta v letih 2019 in 2023 javno objavila poziva za evidentiranje slovenskih dobrih praks zniževanja izpustov toplogrednih plinov – praktičnih rešitev, ki so se zadnja leta razvile v Sloveniji in ki si prizadevajo za blaženje podnebnih sprememb ter za uveljavitev načel trajnostnega razvoja, hkrati pa prispevajo k razvoju novih poslovnih modelov, zaposlovanju in izboljšanju kakovosti bivanja. Poziva sta bila naslovljena na podjetja, občine, nevladne in ostale organizacije, ki izvajajo ali v svojem okolju prepoznavajo aktivnosti za pomembno zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov.

Dobre prakse smo evidentirali tudi s pomočjo skupine strokovnjakov na prednostnih področjih: (1) trajnostna mobilnost, (2) energetska učinkovitost v stavbah in industriji, (3) obnovljivi viri energije, (4) trajnostne verige oskrbe s hrano, (5) raba tal in gozdno-lesna veriga, (6) trajnostna proizvodnja in potrošnja, (7) trajnostne lokalne skupnosti.

Končni izbor desetih dobrih praks je leta 2019 opravila strokovna skupina projekta v sestavi: Špela Berlot, mag. Jure Vetršek, dr. Tomislav Tkalec, dr. Martina Bavec, Jernej Stritih, mag. Marjana Dermelj in dr. Renata Karba.

Končni izbor desetih dobrih praks je leta 2023 opravila strokovna skupina projekta v sestavi: Katarina Žemlja, mag. Jure Vetršek, Matjaž Grmek, dr. Martina Bavec, Jernej Stritih, Katja Sreš in dr. Renata Karba.

Pri tem so bila upoštevana naslednja merila:

  • velikost energetskih prihrankov in/ali zmanjšanja emisij toplogrednih plinov,
  • pomembnost razvitih rešitev za druga okolja in skupnosti v Sloveniji,
  • prenosljivost ukrepov: izvedljivost uporabe in širjenja dobre prakse na območju Slovenije,
  • prispevek k širšim ciljem trajnostnega razvoja
  • družbena sprejemljivost dobre prakse.

Kot dodatno merilo za izbor se je upoštevala celovita trajnostna usmeritev nosilca dobre prakse.

Dodatno prednost pri izboru so imele prakse, ki so izkazale:

  • celovitost in multifunkcionalnost rešitev,
  • povezovanje več prednostnih področij,
  • inovativnost ter
  • lokalno oskrbo in verigo dodane vrednosti.

Povezave na pomembne dokumente (prijave so se zaprle 10. maja 2019):

Povezave na pomembne dokumente (prijave so se zaprle 5. maja 2023):



Nacionalna konferenca Dovolj za vse

8. nacionalna konferenca Dovolj za vse: Podnebni meni za lokalno skupnost je potekala 2. junija 2023 v Grand Hotelu Union v Ljubljani.

>>> Predstavitve govorcev

  • Celotna konferenca je dostopna na povezavi tukaj (razdeljeno na posamezna predavanja)
  • Dr. Renata Karba: Zakaj zgolj lokalno ni več dovolj? (PPT)
  • Dr. Žiga Malek: Več narave, več kmetijske pridelave, več porabe? Okoljski vplivi kmetijstva v Evropi in Sloveniji (PPT)
  • Dr. Ana Frelih-Larsen: Trajnostna oskrba s hrano: koristi, priložnosti in mehanizmi spodbujanja na lokalni ravni (PPT)
  • Christian Jonet: Liege Food Belt – trajnostna oskrba s hrano v regiji in mestu Liege (video)
  • Denis Ploj: Dobrina – zadruga za razvoj trajnostne lokalne preskrbe (PPT)
  • Maruška Markovčič: Razvoj podeželja in urbanega kmetijstva v Mestni občini Ljubljana (PPT)

>>> Grafični povzetek konference

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom

7. nacionalna konferenca Dovolj za vse: Trajnostni odzivi skupnosti na podnebno krizo in draginjo je potekala 11. novembra 2022 v Grand Hotelu Union v Ljubljani.

>>> Predstavitve govorcev

  • Celotna konferenca je dostopna na povezavi tukaj, posamezne sklope pa najdete na naslednjih povezavah: Skupnostni energetski projekti (video), Oskrba z dostopno, lokalno pridelano ekološko hrano (video) in Dostopna trajnostna mobilnost (video).
  • Dr. Jonas Sonnenschein: Ali bo kljub inflaciji še “Dovolj za vse”? (ppt)
  • Tina Seršen, Ministrstvo za infrastrukturo: Politično-zakonodajni okvir za skupnostne energetske projekte (ppt)
  • Dr. Bernadette Fina, Austrian Institute of Technology: Kako do ugodne elektrike iz sončne energije, tudi brez lastne strehe? (ppt)
  • Dr. Claudio Serafini, Organic Cities Network: Kako evropska mesta podpirajo oskrbo z lokalno ekološko pridelano hrano? (brez ppt, del video sklopa)
  • Marko Slavič, Vila Natura: Priložnosti ekološkega kmetijstva (ppt)
  • Johannes Russmann, Naturschutzbund Deutschland (NABU): Koalicija za pravičen mobilnostni prehod: »9-EUR-Ticket« in pot naprej (ppt)
  • Mirjam Britovšek, Mestna občina Velenje: Ukrepi za spodbujanje brezplačne trajnostne mobilnosti (ppt)

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom

6. nacionalna konferenca Dovolj za vse: Sončno elektrarno v vsako skupnost je potekala 24. novembra 2021 na spletni aplikaciji Zoom.

>>> Predstavitve govorcev

  • Hans-Josef Fell, Energy Watch Group: Skupnostne sončne elektrarne in 100% obnovljivi viri energije – izkušnje nemške Energiewende (ppt)(video)
  • Susanne Häßler in David Tudiwer, mestna občina Dunaj: Celovita podpora oskrbi s sončno energijo na Dunaju – izkoriščanje potenciala skupnosti (ppt)(video)
  • Hinko Šolinc, Ministrstvo za infrastrukturo: (Novi) pravni okvir za skupnostne sončne elektrarne (ppt) (video)
  • Urška Hercog, Zadruga sončnih elektrarn Slovenije: (Novi) modeli financiranja za skupnostne sončne elektrarne (ppt)(video)
  • Okrogla miza: Kako vključiti vsako skupnost v energetsko revolucijo? (video)
  • Kratke posnetke z okrogle mize najdete tukaj, celotna konferenca je dostopna na povezavi tukaj

>>> Sporočilo za javnost

>>> Vabilo s programom

5. nacionalna konferenca Dovolj za vse: Kako lokalne skupnosti merijo in učinkovito zmanjšujejo svoje izpuste toplogrednih plinov je potekala 19. novembra 2020 prek spletne aplikacije Zoom.

>>> Predstavitve govorcev

  • Jonas Sonnenschein, Umanotera: Česar ne meriš, ne moreš uspešno upravljati (ppt) (video)
  • Laura Saikku, Finski inštitut za okolje SYKE: Spremljanje izpustov toplogrednih plinov in učinkovito ukrepanje prek lokalnih mrež na Finskem (ppt) (videorazprava)
  • Rajko Leban, Goriška lokalna energetska agencija (GOLEA): Upravljanje z energijo in izpusti toplogrednih plinov v lokalnih skupnostih – učinkovito načrtovanje kot ključ do uspeha (ppt) (video)
  • Anton Pogačnik, Lokalna energetska agencija Gorenjske (LEAG): Trajnostni energetsko-podnebni načrt Gorenjske (ppt) (video)
  • Romana Pečnik, Občina Krško: Trajnostna mobilnost v Krškem (ppt) (video)
  • Ivan Benčina, Občina Loški Potok. Skupnostni energetski projekti v občini Loški Potok (ppt) (video)

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom

V sklopu konference je bila izvedena dodatna delavnica Ogljični odtis občine, ki je potekala 17. junija 2021 prek spletne aplikacije Zoom.

>>> Predstavitve govorcev

  • Renata Karba, Umanotera: Zakaj občine merijo svoj ogljični odtis? (pdf)
  • Boštjan Mljač, Goriška lokalna energetska agencija (GOLEA): Praktične izkušnje s spremljanjem emisij toplogrednih plinov v občinah (pdf)
  • Delavniški del (pdf)
  • Jonas Sonnenschein, Umanotera: Od izračuna ogljičnega odtisa občine do podnebnih ukrepov (pdf)

>>> Vabilo s programom

4. nacionalna konferenca Dovolj za vse: trajnostno upravljanje z viri skupnosti je potekala 17. oktobra 2019 v Ljubljani.

>>> Predstavitve govorcev

  • Renata Karba, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj (ppt) (video)
  • Robert Hall, ustanovitelj in član družbenega laboratorija skupnostnih praks Suderbyn na Švedskem in član izvršnega odbora ECOLISE, evropske mreže za skupnostne pobude (ppt) (video)
  • Cary Yungmee Hendrickson, Rimska univerza La Sapienza, članica evropskega raziskovalnega projekta TESS (ppt) (video)
  • Leni Pernar, arhitektka in avtorica empirične raziskave o prehranskih objektih kratkih oskrbnih verig v izbrani mestni občini (ppt)
  • Aidan Cerar, IPoP – Inštitut za politike prostora (ppt) (video)
  • Robert Jelenc, direktor GEN-I Sonce (ppt) (video)
  • Gašper Stegnar, Institut »Jožef Stefan« – Center za energetsko učinkovitost (ppt) (video)

>>> Povzetek delavniškega dela konference

>>> Sporočilo za javnost

>>> Fotografije z dogodka

>>> Vabilo s programom

Od leta 2016 vsako leto potekajo nacionalne konference Dovolj za vse. Na tej spletni povezavi najdete zapise, videoposnetke, predstavitve in ostala uporabna gradiva preteklih let.

Vzroki in posledice podnebnih sprememb na globalni ravni in v Sloveniji

Na tej spletni strani smo pripravili podrobnejši pregled vzrokov in posledic podnebnih sprememb na globalnem in nacionalnem nivoju ter ocene podnebnih sprememb v Sloveniji do konca 21. stoletja po podatkih, ki jih je pripravila Agencija RS za okolje.

Politično-zakonodajno ozadje blaženja podnebnih sprememb

Naraščajoče zavedanje nevarnosti od človeka povzročenih podnebnih sprememb in njihovih globalnih razsežnosti je že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja sprožilo proces mednarodnega sodelovanja na znanstvenem in političnem področju. Od takrat se je izboljšalo poznavanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb, prav tako pa tudi potrebnih ukrepov za njihovo pravočasno preprečitev.

V nadaljevanju so predstavljene najpomembnejše institucije in politike na področju podnebnih sprememb. Predstavljeno je, kako se civilizacijski cilj – preprečiti nevarne podnebne spremembe – preliva v mednarodne politične dogovore, iz njih pa v regionalno in nacionalno zakonodajo in ukrepe. Opisane so obveznosti, ki jih ima Slovenija do mednarodne skupnosti glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov (TGP) in ukrepi za njihovo izpolnjevanje.

Civilizacijski cilj

preprečiti nevarne podnebne spremembe, ki so posledica človekovih dejavnosti

Mednarodni politični dogovori – Kjotski protokol, Pariški podnebni sporazum

zmanjšanje tveganj in učinkov podnebnih sprememb z ohranitvijo dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo in prizadevanji, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo

Regionalni strateški cilji – Okvir podnebne in energetske politike EU 

znižanje emisij TGP na ravni EU za 40 % glede na leto 1990 do leta 2030 in za 80 % do 2050

Zakonodaja EU (direktive, uredbe) z zavezujočimi cilji zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov

Evropski sistem za trgovanje z emisijami EU ETS; delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami; upravljanju z viri in ponori emisij iz rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva

Nacionalna podnebno-energetska zakonodaja

Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020)

Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC)

Razvoj politik na področju podnebnih sprememb izhaja iz znanstvenih dognanj o vzrokih, razsežnostih in posledicah podnebnih sprememb ter njihovih projekcijah za prihodnost. Da bi pripravljavcem politik olajšali dostop do najboljših razpoložljivih dognanj na tem področju, je bil že leta 1988 ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe (angl. The Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC). IPCC je organ Združenih narodov za ocenjevanje znanosti o podnebnih spremembah. Ustanovila sta ga Program Združenih narodov za okolje in Svetovna meteorološka organizacija, da bi oblikovalcem politik na osnovi obstoječih znanstvenih informacij zagotovila redne ocene vseh vidikov podnebnih sprememb, njihovih posledic in morebitnih prihodnjih tveganjih ter predlagala strategije blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Poglavitna aktivnost IPCC je priprava ocenjevalnih poročil (angl. Assessment Report – AR) in njihova objava v rednih časovnih intervalih. IPCC ima 195 držav članic, kar pomeni skoraj univerzalno članstvo.

IPCC ocenjuje na tisoče znanstvenih člankov, objavljenih vsako leto, da bi oblikovalcem politik povedal, kaj vemo in ne vemo o tveganjih, povezanih s podnebnimi spremembami. IPCC identificira, kje v znanstveni skupnosti obstaja soglasje, kje so razlike v mnenjih in kje so potrebne nadaljnje raziskave. Lastnih raziskav ne izvaja.

Poročila IPCC vladam na vseh ravneh zagotavljajo znanstvene informacije, ki jih lahko uporabljajo pri razvoju podnebnih politik, in predstavljajo ključno podlago za mednarodna pogajanja o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Za pripravo svojih poročil IPCC mobilizira na stotine znanstvenikov in uradnikov iz različnih okolij, kar zagotavlja objektivnost in preglednost informacij.

“Osnutki poročil IPCC so deležni skrbnejšega pregleda kot katerikoli dokumenti v zgodovini znanosti.” Profesor Paul N. Edwards v knjigi A Vast Machine

Avtorji in recenzenti poročil svoje delo za IPCC opravljajo prostovoljsko. V Sekretariatu IPCC deluje samo ducat stalno zaposlenih.

IPCC ima tri delovne skupine: Delovna skupina I (WGI) se ukvarja s fizikalnim ozadjem podnebnih sprememb; Delovna skupina II (WGII) obravnava vplive, prilagajanje in ranljivost; Delovna skupina III (WGIII) pa se ukvarja z blaženjem podnebnih sprememb.

IPCC poročila vsebujejo prispevke vseh treh delovnih skupin ter sintezno poročilo. Zadnje, peto po vrsti poročilo (AR5) je bilo objavljeno v letih 2013 in 2014 in uporabljeno kot vsebinsko izhodišče za mednarodna pogajanja o zmanjšanju emisij TGP na konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah v Parizu konec leta 2015, ko je bil sprejet Pariški podnebni sporazum.



Peto poročilo IPCC o podnebnih spremembah (AR5) – prispevki treh delovnih skupin in sintezno poročilo

Šesto poročilo IPCC (AR6) bo objavljeno leta 2022. Medtem pa so načrtovana 3 posebna poročila:

  1. Posebno poročilo o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15), ki je bilo objavljeno leta 2018, ter
  2. Posebno poročilo o podnebnih spremembah, dezertifikaciji, degradaciji tal, trajnostnem upravljanju s tlemi, prehranski varnosti in tokovih toplogrednih plinov v zemeljskih ekosistemih in
  3. Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem se podnebju, ki bosta objavljeni v letu 2019.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC)

Znanstveni dokazi iz prvega poročila IPCC iz leta 1990 so poudarili pomen podnebnih sprememb kot izziva, ki ga ne more rešiti posamezna država oziroma regija in zahteva usklajeno delovanje na ravni mednarodne skupnosti. Zato je imelo prvo poročilo IPCC (AR1) odločilno vlogo pri oblikovanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (angl. United Nations Framework Convention on Climate Change – UNFCCC) – ključne mednarodne pogodbe za zmanjšanje globalnega segrevanja in obvladovanje posledic podnebnih sprememb. Okvirna konvencija je bila oblikovana leta 1992 med pripravami na zgodovinsko konferenco Združenih narodov o okolju in razvoju v Rio de Janeiru. Veljati je začela 21. marca 1994 in danes so njene pogodbenice tako rekoč vse države sveta (197 držav).

Vrhovni namen konvencije je »… stabilizirati koncentracije toplogrednih plinov v atmosferi na ravni, ki bo preprečila nevarne antropogene spremembe podnebnega sistema…«

Pogodbenice Okvirne konvencije se od leta 1995 srečujejo na letnih konferencah (angl. Conference of the Parties – COP), kjer ocenjujejo napredek pri obvladovanju podnebnih sprememb. V okviru konferenc se tudi odvijajo pogajanja o vsebini mednarodnih podnebnih sporazumov za zmanjševanje emisij TGP.

Voditelji delegacij na podnebni konferenci ZN v Parizu leta 2015, kjer je bil sprejet Pariški sporazum.

Države pogodbenice letno pripravljajo poročila o nacionalnih evidencah antropogenih izpustov in ponorov TGP (angl. National Inventory Report) in jih predložijo UNFCCC. Evidence morajo biti izdelane po dogovorjeni IPCC metodologiji. V Sloveniji to nalogo opravlja Agencija Republike Slovenije za okolje. V letu 2019 so poročali o izpustih v obdobju 1986 – 2017. Poročilo je dostopno na tej povezavi. Skupni izpusti TGP v Sloveniji so leta 2017 znašali 17.453 kiloton ekvivalenta CO2, kar je 14,5 % pod vrednostjo v izhodiščnem letu 1986.

Kjotski protokol

Leta 1995 so države pogodbenice UNFCCC začele pogajanja za krepitev globalnega odziva na podnebne spremembe in dve leti kasneje je bil sprejet Kjotski protokol (s polnim imenom Kjotski protokol k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja). Kjotski protokol je razvite države, ki so zgodovinsko največ prispevale k podnebnim spremembam, pravno zavezal k doseganju ciljev zmanjšanja izpustov TGP. Prvo ciljno obdobje protokola se je začelo leta 2008 in končalo leta 2012. Na konferenci pogodbenic v Dohi leta 2012 je bil sprejet dogovor o podaljšanju Kjotskega protokola do leta 2020. Takrat se bo začel izvajati Pariški sporazum.

Slovenija je Kjotski protokol podpisala oktobra 1998 in ratificirala julija 2002. Kot članica EU je v prvem ciljnem obdobju 2008 – 2012 prevzela svoj delež obveznosti zmanjšanja izpustov TGP glede na izhodiščno leto[1], ki je znašal – 8 %. Z maksimalnim možnim uveljavljanjem ponorov je kjotski cilj v prvem ciljnem obdobju dosegla.

V drugem ciljnem obdobju ima EU obveznost znižati izpuste TGP do leta 2020 za 20 % glede na leto 1990. Kot kažejo sprotna letna poročila, bo EU s prizadevanjem vseh držav članic kjotske cilje najverjetneje dosegla.

Pariški sporazum

Od svoje ustanovitve leta 1988 je IPCC pripomogel k občutnemu napredku poznavanja potrebnih ukrepov za preprečitev nevarnega antropogenega, t. j. od človeka povzročenega poseganja v delovanje zemeljskega podnebnega sistema. Ob upoštevanju ugotovitev 5. poročila IPCC (AR5) je na 21. zasedanju pogodbenic UNFCCC v Parizu (COP21) 195 držav sprejelo dolgoročni cilj zadržati dvig povprečne globalne temperature občutno pod 2 °C glede na predindustrijsko raven in nadaljevati prizadevanja, da dvig temperature ne preseže 1,5 °C. Pariški sporazum je prvi univerzalni, pravno zavezujoči večstranski sporazum o podnebnih spremembah, ki pokriva skoraj vse svetovne emisije. Izvajati se bo začel leta 2020. Za Slovenijo je Pariški sporazum začel veljati 15. januarja 2017. Zakon o ratifikaciji Pariškega sporazuma , ki vsebuje tudi besedilo sporazuma, je dostopen na tej povezavi.

Pariški sporazum je prvič v zgodovini združil vse narode v prizadevanju za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje na njihove učinke, z okrepljeno podporo za pomoč državam v razvoju.

Pariški sporazum je pomemben politični dosežek, ki je opredelil ambiciozne, vendar nujno potrebne cilje za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.

Zakaj ravno 2 °C in zakaj si je potrebno prizadevati za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C?

Omejitev dviga globalne temperature pod 2 °C je potrebna za ohranitev zemeljskega sistema v stabilnem stanju, ki je omogočilo razvoj človeške civilizacije v holocenu. Prekoračitev 2 °C pomeni povečanje tveganja pojava nelinearnih in potencialno nepovratnih sprememb pomembnih elementov podnebnega sistema, kot je npr. popolna izguba poletnega arktičnega morskega ledu, ledu na Grenlandiji, zahodne antarktične ledene plošče in večine svetovnih alpskih ledenikov. Posledični dvig morske gladine bi ogrozil obstoj številnih obalnih mest in preživetje otoških narodov, medtem ko bi suše, poplave in ekstremni vremenski pojavi ogrozili varnost oskrbe s hrano in biotsko raznovrstnost.

V oktobru 2018 je bilo objavljeno posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo (SR15), ki je močno zaostrilo zahteve glede potrebne hitrosti in velikosti zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov za ohranitev stabilnega podnebja in zmanjšanje tveganj za zdravje, premoženje, zadostno preskrbo s hrano in vodo, varnost ljudi in gospodarski razvoj. Iz poročila sledi, da bodo tveganja za naravne in človeške sisteme že pri segrevanju za 1,5 °C večja od sedanjih (t.j. pri segrevanju za približno 1 °C), vendar manjša kot pri 2 °C. Razlike se nanašajo na temperaturo kopnega in oceanov, hitrost naraščanja gladine oceanov, vročinske ekstreme v večini poseljenih območij ter verjetnost močnih padavin in suš v številnih regijah. Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C bi v primerjavi z 2 °C zmanjšala vpliv na zemeljske, sladkovodne in morske ekosisteme in ohranila več njihovih storitev za človeštvo. Pri segrevanju za 1,5 °C naj bi propadlo 70 do 90 % koralnih grebenov, pri 2 °C pa naj bi propadli tako rekoč vsi. Prilagajanje na 1,5 °C toplejši svet naj bi bilo občutno lažje in povezano z manjšimi stroški.

Poročilo opozarja na velik razkorak med doslej načrtovanimi politikami in tem, kar je potrebno storiti, da ostanemo pod varno mejo 1,5 °C. Za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C glede na predindustrijsko raven bi morali globalne od človeka povzročene emisije TGP do leta 2030 zmanjšati za okrog 45 % glede na leto 2010 in sredi stoletja doseči neto ničelne emisije.

Je cilj Pariškega sporazuma sploh še mogoče doseči?

Posebno poročilo IPCC o učinkih globalnega segrevanja za 1,5 °C je prineslo tudi tolažilno sporočilo: omejitev nevarnega globalnega segrevanja je še mogoča. A okno priložnosti se bo zaprlo, če se izpusti TGP ne bodo začeli močno zniževati že pred letom 2030. To pomeni veliko in hitro zmanjšanje izpustov v čisto vseh sektorjih, večina planetarnih rezerv fosilnih goriv pa bi morala ostati v zemlji. To je zelo velik gospodarski in politični izziv.

Vse od 4. poročila IPCC (2007) je čedalje bolj jasno, da bo globalno segrevanje možno omejiti na 2 °C ali manj le v primeru, če se bodo izpusti TGP do sredine 21. stoletja zmanjšali na skoraj nič, v drugi polovici stoletja pa bodo dosežene negativne emisije. S tem se gospodarskim in političnim izzivom pridružujejo še tehnološki. V zelo kratkem času je potreben razvoj in prenos okoljsko sprejemljivih tehnologij, ki bodo predvsem državam v razvoju omogočile dvig življenjskega standarda in odpravo revščine na podnebno sprejemljiv način.

[1] Za večino držav, ki so imele cilj v prvem kjotskem obdobju 2008-2012, je bilo izhodiščno leto 1990. Države z ekonomijo v tranziciji pa so lahko izbrale zanje najbolj ugodno leto. Slovenija je tako izbrala leto 1986, ko so bile njene emisije precej višje, kot leta 1990. Za fluorirane pline pa je izbrala izhodiščno leto 1995. Emisije v izhodiščnem letu so bile potrjene med revizijo leta 2007 in so znašale 20.354 Gg CO2 ekv., kar je pomenilo, da slovenske emisije v obdobju 2008-2012 v povprečju niso smele preseči 18.726 Gg CO2 ekv.

Evropska unija je s svojimi (primerjalno) ambicioznimi podnebnimi cilji v svetovnem merilu ena vodilnih regij na področju politik preprečevanja podnebnih sprememb. Te so namenjene tudi vzpostavitvi bolj konkurenčnega, zanesljivega, cenovno dostopnega in vzdržnega energetskega sistema, ki naj bi zmanjšal tveganja zaradi odvisnosti od uvoženih energentov. Nizkoogljična usmeritev torej ni samo stvar podnebne odgovornosti.

Dolgoročna usmeritev EU v nizkoogljičnost se odraža v njenih strateških ciljih glede emisij toplogrednih plinov: zmanjšanje za 40 % do 2030, za 60 % do 2040 in za 80 % do 2050 glede na leto 1990.

Ključni podnebni in energetski cilji EU so določeni v:

Sveženj 2020 je sklop zavezujoče zakonodaje, ki naj bi zagotovila, da bo EU dosegla svoje cilje glede podnebja in energije do leta 2020, ki so:

  • zmanjšanje emisij TGP za vsaj 20 % glede na leto 1990 skladno s Kyotskim protokolom,
  • zmanjšanje porabe energije za vsaj 20 % glede na leto 1990 in
  • povečanje deleža energije iz obnovljivih virov v končni rabi na vsaj 20 %.

Podnebno-energetski okvir 2030 opredeljuje ključne cilje za leto 2030:

  • zmanjšanje emisij TGP za vsaj 40 % glede na leto 1990,
  • vsaj 27 % delež energije iz obnovljivih virov in
  • izboljšanje energetske učinkovitosti za vsaj 27 %.

Številni deležniki, predvsem iz nevladnega sektorja, opozarjajo, da podnebno-energetski cilji EU do 2030 niso zadostni za doseganje cilja Pariškega sporazuma. EU pozivajo k njihovi zaostritvi: vsaj 65 % zmanjšanju emisij TGP glede na leto 1990, vsaj 45 % deležu energije iz obnovljivih virov in vsaj 40 % izboljšanju energetske učinkovitosti.

Izvajanje podnebno-energetske politike EU

Izvajanje podnebno-energetske politike EU temelji na treh mehanizmih:

  1. vseevropskem sistemu trgovanja z emisijami TGP (angl. Emissions Trading System – ETS), ki vključuje emisije iz proizvodnje električne energije, težke industrije in letalstva
  2. porazdelitvi prizadevanj med državami članicami oz. nacionalnih ciljih za zmanjšanje emisij TGP v sektorjih, ki niso vključeni v ETS (promet, kmetijstvo, stavbe, široka raba energije, odpadki, industrija in gradbeništvo ter energetika) in
  3. upravljanju z viri in ponori emisij iz rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva (angl. Land Use, Land Use Change and Forestry – LULUCF), ki zadeva predvsem kmetijstvo in gozdarstvo.

Sistem trgovanja z emisijami TGP – EU ETS

Kjotski protokol je prvič v zgodovini uvedel pravno zavezujoče cilje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (oz. največje dovoljene emisije) za 37 industrializiranih držav, kar je pripeljalo do potrebe po vzpostavitvi političnih instrumentov za doseganje teh ciljev.

Finančno ovrednotenje oz. pripisovanje cene izpustom CO2 (pogovorno: ogljiku) predstavlja osnovo za uveljavljanje načela »onesnaževalec plača« (povzročitelj izpustov TGP naj plača družbene in okoljske stroške svojega dejanja) in ima lahko obliko trgovanja z emisijami, davkov (npr. na CO2 in rabo energentov), ali drugih ekonomskih oz. fiskalnih instrumentov.

Medtem ko je davčna politika v pristojnosti nacionalnih držav, je na ravni EU kot ključno orodje za spodbujanje zmanjševanja izpustov TGP s strani največjih onesnaževalcev vzpostavljen sistem trgovanja z emisijami EU ETS. ETS pokriva približno polovico izpustov TGP v EU regiji. V tako imenovani ETS sektor so vključeni vsi večji proizvajalci elektrike in toplote ter vsa energetsko potratna industrija (približno 11.000 elektrarn in industrijskih obratov v 31 državah – vseh 28 članicah EU, Islandiji, Lihtenštajnu in Norveški, pa tudi emisije iz letov med evropskimi letališči)[2] . EU ETS je najstarejši (od 2005), največji in najdlje delujoči sistem trgovanja z emisijami na svetu, ki se stalno nadgrajuje. V obdobju 2013 – 2020 poteka tretja faza delovanja EU ETS.

Kako EU ETS deluje?

EU ETS temelji na načelu »omejitve in trgovanja« (angl. cap and trade). Prvi element sistema je omejitev letnih izpustov TGP v ETS sektorju: že od leta 2005 je dogovorjena zgornja meja količine TGP, ki jih lahko podjetja izpustijo letno. Drugi element sistema pa so emisijski kuponi, ki so »valuta« na trgu z emisijami TGP. Izdano je omejeno število emisijskih kuponov, ki ustreza dogovorjeni zgornji meji izpustov. Vsako leto podjetja dobijo dovolj emisijskih kuponov, da pokrijejo svoje emisije oz. pripadajoč delež od skupnih emisij ETS sektorja. Če ima podjetje premalo kuponov, lahko uvede ukrepe za zmanjšanje svojih emisij, ali pa na dražbi kupi dodatne kupone od drugega onesnaževalca. Če ima podjetje kuponov preveč, jih lahko prihrani za naslednja leta, ali pa jih proda. Sčasoma se politično določena letna zgornja meja skupnih emisij ETS sektorja zmanjšuje. Vsako leto je na voljo manj kuponov, kar podjetja spodbuja, da povečujejo svojo energetsko učinkovitost oz. zmanjšujejo svoje izpuste. Zmanjšanje skupnih izpustov podpira doseganje podnebnih ciljev EU.

Prodaja emisijskih kuponov poteka na javnih dražbah. Republika Slovenija se je skupaj s 24 drugimi državami članicami odločila za skupni dražbeni sistem, ki ga v imenu teh držav članic izvaja borza EEX iz Leipziga v Nemčiji.

Gibanje cene emisijskih kuponov v obdobju 2008 – 2019 (vir: Ice)

Višja ko je cena kuponov (ki se prodajajo na prostem trgu), večja je spodbuda za vlaganje v okolju prijaznejše tehnologije. Sistem torej omogoča, da vsaka družba po lastni presoji oceni, kaj se ji bolj izplača: kupovanje dodatnih kuponov za več onesnaževanja ali vlaganje v čistejšo tehnologijo in prodaja odvečnih kuponov. Trg naj bi tako zagotovil najučinkovitejši izkoristek, sistem sam pa postavlja zgornjo mejo dovoljenih izpustov, saj je skupna količina izpustov navzgor omejena s številom izdanih kuponov, ki se skozi čas manjša.

Zmanjšanje emisij v ETS sektorju

Med letoma 2005 in 2013 so se emisije EU ETS sektorja zmanjšale za 19 %. Najnovejši referenčni scenarij Evropske komisije predvideva do leta 2020 zmanjšanje emisij v ETS sektorju za 24 % glede na leto 2005.

Letne omejitve izpustov TGP v ETS sektorju v obdobju 2013 – 2020

4. faza EU ETS: 2021 -2030

Zakonodajni okvir EU ETS je bil v začetku leta 2018 prenovljen tako, da bi v obdobju 2021 – 2030 učinkovito podprl doseganje cilja EU za zmanjšanje emisij do leta 2030 skladno s podnebno-energetskim okvirom ter kot del prispevka EU k Pariškemu sporazumu[3].

V skladu s srednjeročnimi podnebno-energetskimi cilji EU se bodo morale emisije iz EU ETS sektorja do leta 2030 zmanjšati za 43 % v primerjavi z letom 2005. Zato se bo skupna količina emisijskih kuponov po letu 2020 zmanjševala hitreje (za 2,2 % na leto), kot v obdobju do 2020, ko se zmanjšuje za 1,74 % na leto. Zmanjšanje ponudbe dovoljenj na trgu bo povišalo njihovo ceno ter s tem stroške izpuščanja CO2 v ozračje. Podjetja bodo tako imela več razlogov, da preidejo na bolj čiste vire energije. Poleg zmanjšanja obsega dovoljenj za izpuste CO2 nova ureditev delovanja ETS po letu 2020 predvideva:

  • poseben rezervni mehanizem (Market Stability Reserve), ki bo vsako leto omogočal umik 24 odstotkov presežnih dovoljenj s trga v rezervo; v primeru pomanjkanja dovoljenj jih bo mogoče iz rezerve plasirati nazaj na trg,
  • ustanovitev sklada za inovacije za finančno podporo obnovljivim virom energije, nizkoogljičnim projektom in tehnologiji za zajem CO2 ter
  • ustanovitev sklada za modernizacijo, ki bo financiral obnovo energetskih sistemov manj bogatih držav članic.

Kam gre izkupiček od trgovanja z emisijskimi kuponi?

Prihodki iz prodaje emisijskih kuponov, pridobljeni z dražbo emisijskih kuponov za naprave in operaterje zrakoplovov, predstavljajo prihodek državnega proračuna. Višina prihodkov je odvisna od gibanja cene kuponov na borzi oziroma od razmerja med ponudbo in povpraševanjem[4]. Ta sredstva države namenjajo za različne ukrepe za zmanjšanje izpustov TGP in prilagajanje na podnebne spremembe v EU in v tretjih državah, pa tudi za raziskave, razvoj obnovljivih virov energije, preprečevanje krčenja gozdov in povečanje pogozdovanja ter obnovo gozdov, zajemanje in shranjevanje CO2 itd.

V Sloveniji se sredstva od prodaje emisijskih kuponov stekajo v Sklad za podnebne spremembe, ki je namenski proračunski sklad, s katerim upravlja ministrstvo, pristojno za okolje. Upravičeni nameni porabe sredstev Sklada so določeni predvsem na podlagi prioritet Operativnega programa zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ki je izvedbeni načrt ukrepov za doseganje pravno obvezujočega cilja Slovenije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (emisije TGP se v Sloveniji do leta 2020 ne smejo povečati za več kot 4 % glede na leto 2005).

Delitev prizadevanj za zmanjšanje emisij TGP med državami članicami

Upravljanje z emisijami TGP iz večine sektorjev, ki niso vključeni v sistem za trgovanje z emisijami EU ETS, določa Odločba o delitvi prizadevanj držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov[5], s katero so države članice EU prevzele zavezujoče letne cilje glede emisij TGP za obdobje 2013 – 2020. Cilji se navezujejo na emisije iz sektorjev, kot so transport, poraba energije v stavbah, kmetijstvo in odpadki, pa tudi ne-ETS industrija in proizvodnja energije. Do leta 2020 naj bi nacionalni cilji skupaj prispevali k zmanjšanje skupnih emisij EU v teh sektorjih za približno 10 % glede na leto 2005. Skupaj z 21% zmanjšanjem emisij, zajetih v sistemu EU za trgovanje z emisijami EU ETS, bo to pripeljalo do splošnega cilja zmanjšanja emisij v podnebnem in energetskem svežnju, in sicer zmanjšanje za 20 % glede na leto 1990.

Nacionalni cilji se med državami članicami EU močno razlikujejo. Določeni so bili glede na relativno ekonomsko razvitost držav, merjeno z bruto domačim proizvodom na prebivalca. Medtem ko naj bi razvitejše države zmanjšale svoje izpuste, je manj bogatim državam v teh sektorjih dovoljeno povečanje izpustov zaradi pričakovane gospodarske rasti. Med slednjimi državami je tudi Slovenija, ki lahko emisije do leta 2020 poveča za 4 % glede na leto 1990.

EU 2020 cilji glede emisij TGP v ne-ETS sektorjih po državah

Aprila 2018 je bila sprejeta uredba[6], ki določa cilje zmanjšanja emisij TGP za obdobje 2021 – 2030 za posamezne države članice (prej znana kot Uredba o delitvi naporov). Najrazvitejše države članice bodo morale do 2030 emisije znižati za 40 % glede na leto 2005. Najmanj razvitim državam je do 2030 dovoljeno ohraniti emisije na ravni iz leta 2005. Ti nacionalni cilji podpirajo skupni cilj, da EU  zmanjša emisije za 30 % glede na leto 2005.

Država Cilji zmanjšanja emisij do 2030 v primerjavi z 2005 v ne-ETS sektorjih
Luksemburg -40%
Švedska -40%
Danska -39%
Finska -39%
Nemčija -38%
Francija -37%
Velika Britanija -37%
Nizozemska -36%
Avstrija -36%
Belgija -35%
Italija -33%
Irska -30%
Španija -26%
Ciper -24%
Malta -19%
Portugalska -17%
Grčija -16%
Slovenija -15%
Češka -14%
Estonija -13%
Slovaška -12%
Litva -9%
Poljska -7%
Hrvaška -7%
Madžarska -7%
Latvija -6%
Romunija -2%
Bolgarija 0%

Slovenija bo morala do leta 2030 emisije zmanjšati za 15 % glede na leto 2005. Če bo izrabila vse fleksibilnosti, ki jih uredba omogoča, bo zadoščalo že 6 % zmanjšanje emisij.

Države morajo vsako leto poročati o svojih emisijah toplogrednih plinov. Vsaki dve leti bodo poročale o izvedenih in načrtovanih nacionalnih politikah in ukrepih ter o načrtu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov. V primeru neizpolnjevanja nacionalnih ciljev bodo soočene s kaznimi.

LULUCF – raba tal, sprememba rabe tal in gozdarstvo

Države članice EU so do leta 2020 skladno s Kjotskim protokolom zavezane zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi (spremembe) rabe tal, nadomestijo z enakovrednimi ponori CO2, ki jih omogočajo ukrepi v tem sektorju. Posek gozda je npr. potrebno nadomestiti s pogozdovanjem oz. izboljšanjem upravljanja s tlemi.

To načelo je bilo prenešeno tudi v regulativo EU za obdobje 2021-2030. V skladu z zakonodajo EU, sprejeto maja 2018, se bodo morale emisije toplogrednih plinov zaradi rabe tal, spremembe rabe tal in gozdarstva izravnati z vsaj enakovredno odstranitvijo CO₂ iz ozračja v okviru sektorja[7].

Nova pravila državam članicam zagotavljajo okvir za spodbujanje okolju prijaznejše rabe tal, npr. z razvojem podnebju prijaznejših kmetijskih in gozdarskih praks ter povečanjem prepoznavnosti koristi lesnih proizvodov, ki lahko shranijo ogljik iz ozračja in nadomestijo ogljično intenzivne materiale.

[2] Register v EU ETS vključenih podjetij iz Slovenije (oz. seznam upravljavcev naprav z dovoljenji za izpuščanje toplogrednih plinov) je objavljen na spletni strani Agencije Republike Slovenija za okolje.

[3] Direktiva EU 2018/410 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2018 o spremembi Direktive 2003/87/ES za krepitev stroškovno učinkovitega zmanjšanja emisij in nizkoogljičnih naložb.

[4] Leta 2015 so npr. prilivi v proračun Republike Slovenije iz naslova prodaje emisijskih kuponov znašali 24,4 milijonov, leta 2018 pa okrog 62 milijonov EUR.

[5] Odločba 406/2009/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (UL L št. 140 z dne 5. 6. 2009, stran 136).

[6] Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. aprila 2018 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v državah članicah v obdobju 2021–2030 za trdno energetsko unijo in izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami.

[7] Regulation on the integration of land use, land use change and forestry (LULUCF) into the EU’s 2030 climate and energy framework

Za razliko od EU ETS sektorja, v katerem se zmanjšanje emisij ureja na ravni EU, so za opredelitev in izvajanje nacionalnih politik in ukrepov za omejitev emisij iz sektorjev, zajetih v Odločbi o delitvi prizadevanj, odgovorne države članice.  Slovenija je na vprašanje »kako« (bo dosegla svoje cilje do 2020) odgovorila s sprejetjem Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP-TGP-2020)[8]. V njem so nacionalni cilji prevedeni v sektorske cilje in ukrepe do 2020.

Vizija OPTGP:

Slovenija podpira mednarodno vizijo preprečiti nevarne posledice podnebnih sprememb in zadržati rast globalne temperature pod mejo 2 °C. Aktivno bo prispevala k uresničevanju te vizije s prehodom na gospodarstvo, katerega rast ne bo temeljila na povečani rabi naravnih virov in energije, ampak bo z učinkovitostjo in inovacijami zmanjševala emisije toplogrednih plinov, izboljševala konkurenčnost ter spodbujala rast in zaposlenost.

Pregled doseganja ciljev omejevanja emisij TGP, objavljen v letu 2019[9] kaže, da je Slovenija na dobri poti k doseganju nacionalnega cilja na področju zmanjševanja emisij iz ne-ETS sektorjev do leta 2020.

Doseganje zavezujočega cilja omejevanja emisij TGP v letu 2017 (vir: IJS CEU)

Napredek posameznih sektorjev oz. prispevki sektorjev k doseganju nacionalnega cilja se razlikujejo.

Emisije ne-ETS po sektorjih v obdobju 2005–2017 in ciljne vrednosti emisij (vir: Podnebno ogledalo 2019 – Poročilo za širšo javnost, IJS CEU)

Promet ostaja najpomembnejši sektor pri doseganju nacionalnega cilja, saj je tudi leta 2017 predstavljal več kot polovico vseh emisij v sektorju ne-ETS. Promet še naprej ostaja tudi edini sektor, v katerem so se emisije v obdobju 2005– 2017 povečale, in sicer za 25,5 %. 

Struktura emisij TGP po sektorjih ne-ETS v letu 2017 (vir: Podnebno ogledalo 2019, IJS CEU)

Cilj v zvezi z zmanjšanjem emisij ne-ETS v letu 2020 je za Slovenijo dosegljiv.

Na področju energetske učinkovitosti je doseganje cilja za leto 2020 ob nadaljevanju rasti rabe energije iz let 2016 in 2017 za 3,4 oz. 1,6 % vprašljivo. Najbolj kritično pa je doseganje cilja za obnovljive vire , ki je 25 % v končni rabi energije, saj je delež obnovljivih virov energije leta 2017 znašal le 21,5 %.

Vendar pa zaznani upadajoči trendi skupnih emisij še ne pomenijo njihovega dolgoročnega obvladovanja. Zaradi velikega deleža in variabilnosti emisij na področju prometa lahko doseganje zavezujočih nacionalnih ciljev resno ogrozi že kratkotrajna močnejša rast porabe goriv v tem sektorju.


[8] Dostopno prek: www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/varstvo_okolja/operativni_programi/optgp2020.pdf.

[9] Letna podnebna ogledala s predstavitvijo glavnih ugotovitev spremljanja izvajanja ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov (TGP) so dostopna prek: https://www.podnebnapot2050.si/rezultati-slovenije/letno-podnebno-ogledalo/.


Usposabljanja za koordinatorje skupnostnih projektov

Na dejavnike uspeha skupnostnih projektov lahko gledamo tudi kot na potrebne kompetence koordinatorjev skupnostnih projektov. V Umanoteri in društvu Focus bomo zato z željo v lokalnih okoljih podpreti izvedbo projektov trajnostnega upravljanja z viri skupnosti, ki bodo prispevali k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov oz. blaženju podnebnih sprememb, izvedli tri usposabljanja za koordinatorje skupnostnih projektov.

Drugo usposabljanje se je z uvodno delavnico pričelo 30. marca 2021, prek spletne aplikacije Zoom pa se ga je udeležilo 13 udeležencev.

Na uvodni delavnici smo predstavili:

  • koncept trajnostnega upravljanja z viri skupnosti in koristi,
  • primere dobrih praks SUŽV,
  • dejavnike uspeha skupnostnih projektov,
  • organizacijske in finančne modele SUŽV.

Vabilo s programom je dostopno tukaj. Daljše poročilo z delavnice najdete tukaj.

Prvo usposabljanje se je z uvodno delavnico pričelo 9. decembra 2020, prek spletne aplikacije Zoom pa se ga je udeležilo 13 udeležencev.

Na uvodni delavnici smo predstavili:

  • koncept trajnostnega upravljanja z viri skupnosti in koristi,
  • primere dobrih praks SUŽV,
  • dejavnike uspeha skupnostnih projektov,
  • organizacijske in finančne modele SUŽV.

Vabilo s programom je dostopno tukaj. Daljše poročilo z delavnice najdete tukaj.

Usposabljanje smo uspešno zaključili 10. marca 2021, poročilo z zaključne delavnice pa najdete tukaj.


Izobraževanja za javne uslužbence

Javni uslužbenci s svojim delom krojijo politike in izvajajo aktivnosti, ki v veliki meri vplivajo na podnebne spremembe. Blaženje podnebnih sprememb zahteva celostni pristop in aktivacijo na vseh področjih, tudi in predvsem v javni upravi.

Zaenkrat smo v okviru projekta izvedli pet delavnic za javne uslužbence.

Peta delavnica je pod naslovom Vključevanje javnosti za učinkovitejše blaženje podnebnih sprememb potekala 25. 11. 2022 na spletni aplikaciji Zoom. Vabilo in program delavnice sta na voljo tukaj.

Na njej smo si zadali vprašanje: Kako v čim večjem obsegu in na čim boljši način vključiti javnost v oblikovanje ukrepov ali izvedbo projektov, da bi karseda učinkovito prispevali k blaženju podnebnih sprememb? Več o delavnici pa tukaj.

Četrto delavnico z naslovom Vključevanje javnosti za učinkovitejše blaženje podnebnih sprememb smo izvedli 28. 1. 2022 na spletni aplikaciji Zoom. Vabilo in program delavnice sta na voljo tukaj.

Na njej smo se posvetili participativnemu vodenju procesov in pomenu vključevanja javnosti za učinkovitejše blaženje podnebnih sprememb. Več o delavnici pa si preberite na povezavi tukaj.

Tretja delavnica z naslovom Trajnostna oskrba in potrošnja hrane v javni upravi je potekala 21. maja 2021 med 9. in 13. uro na Zoom-u. Vabilo in program delavnice sta na voljo tukaj.

Tekom delavnice smo naslovili sledeča vprašanja:

  • Kako z izbiro hrane zmanjšati svoj okoljski odtis in vpliv na podnebne spremembe?
  • Kako z zelenim javnim naročanjem zagotoviti čim več ekološke in lokalno pridelane hrane v javni upravi?
  • Kako organizirati dogodke s pogostitvijo na najbolj trajnosten način in kaj storiti v primeru viškov?

Več o delavnici si preberite na povezavi tukaj.

Druga delavnica za javne uslužbence z naslovom Trajnostna mobilnost v javni upravi je potekala 9. septembra 2020 v Ljubljani.

Tekom delavnice smo izpostavili:

Probleme, ki bi jih lahko rešili z mehkimi ukrepi:

  • Pomanjkanje varnih kolesarnic in prostorov za parkiranje koles v okolici javnih stavb
  • Upravljanje parkiranja znotraj organizacije (kdo je upravičen do parkiranja, namesto glede na položaj bi bilo bolje nameniti parkirišča glede na oddaljenost)
  • Neozaveščenost zaposlenih o pomenu trajnostne mobilnosti
  • Pomanjkanje pozitivnih spodbud (nagrade za kolesarjenje in pešačenje na delo)
  • Načini trajnostne mobilnosti še vedno niso privlačni (kolesarje še vedno vidimo kot posebneže, ne kot mainstream)
  • Neomogočanje dela od doma za velik del javne uprave (nizko zaupanje med zaposlenimi, čeprav infrastruktura obstaja iz časov zaprtja zaradi Covid-19 spomladi 2020)
  • NIJZ smernice delajo veliko škodo JPP, ki je že tako nepriljubljeno sredstvo premikanja

Probleme, ki bi jih lahko rešili z infrastrukturnimi ukrepi:

  • Slaba infrastruktura za kolesarje in pešce
  • Neučinkovit javni prevoz v Sloveniji
  • Preveč vlaganj v ceste, asfalt, namesto v trajnostno mobilnost, načrtovanje za avtomobile

Sistemske probleme:

  • Povračilo stroškov prevoza na delo, ki bi ga morali reševati na vladni ravni, ne posamezno ministrstvo
  • Nepovezanost ukrepov znotraj različnih ministrstev

Vabilo s programom je dostopno tukaj.

Prva delavnica za javne uslužbence z naslovom Varčevanje z energijo v javnih ustanovah je potekala 26. novembra 2019 v Ljubljani. Na njej smo predstavili:

  • pomembnost zmanjšanja rabe in učinkovite rabe energije,
  • primere iz prakse na lokalni in državni ravni,
  • učinkovita orodja in modele, ki delujejo v javni upravi,
  • kako izboljšati delovanje na področju energije znotraj javne ustanove,
  • akterje, ki lahko pomagajo pri uvajanju novosti in ukrepov v javni ustanovi.

Vabilo s programom je dostopno tukaj.


Mednarodna poletna šola politične ekologije

Mednarodna poletna šola politične ekologije je namenjena teoretikom, praktikom in aktivistom ter vsem, ki jih ekološka in družbena vprašanja kakorkoli zanimajo.

Odprte so prijave na mednarodno poletno šolo politične ekologije 2024: Pravični zeleni prehod: med javnim, zasebnim in skupnostnim, ki se bo odvijala na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani med 1. in 5.7.2024.

>>> Vabilo (spletna stran poletne šole)

>>> Vabilo (PDF oblika)

Mednarodna poletna šola politične ekologije se je odvijala med 21. in 25. avgustom na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Petdnevni dogodek je obsegal predavanja 12 tujih predavateljev in predavateljic, štiri okrogle mize in številne razprave o perečih okoljskih in družbenih problemih današnjega časa. Z različnih perspektiv in disciplin je bilo zlasti obravnavano vprašanje, kako izvesti nujen zeleni prehod in se spopasti z okoljsko krizo brez poglabljanja neenakosti.

>>> Vabilo (PDF oblika)

>>> Več o mednarodni poletni šoli na povezavi

V okviru projekta smo zaenkrat izvedli Mednarodno poletno šolo politične ekologije 2022 med 27.6. in 1.7. na Fakulteti za družbene vede. Skupaj 200 udeležencev – domačih in tujih študentov, svetovno uveljavljenih raziskovalcev in predavateljev, predstavnikov civilne družbe, uradnikov in drugih, je na njej pridobivalo znanja o novih konceptih reševanja večplastne podnebne in družbene krize ter pravičnem zelenem prehodu. Osrednji poudarek poletne šole je bil, da je okoljska kriza v prvi vrsti družbeni problem, s tem pa tudi politični. O podnebni krizi obsežno govorimo že dve desetletji, a se degradacija planeta stopnjuje. Ostajamo na ravni besed, pogosto samo praznih fraz. Ukrepi, ki jih uveljavljajo države, ne zadevajo bistva problema.

>>>Več o dogodku na povezavi.

>>>Vabilo


Študija “Podnebne pobude, ki jih vodijo skupnosti”

V Umanoteri smo v okviru projekta sodelovali pri pregledu študije družbenih, gospodarskih in okoljskih koristi pobud, ki jih vodijo skupnosti. Analiza vključuje predstavitve 19 dobrih praks in izpostavlja priložnosti za Slovenijo.

Skupnosti so lahko del rešitve za prehod v nizkoogljično družbo in pomemben člen pri krepitvi odpornosti na različne krize. Pobude, ki jih vodijo skupnosti, lahko prinesejo širše koristi, hkrati pa so veliko bolj dostopne kot številne tehnične rešitve, na katere se vlade pretežno osredotočajo.

>>> Študija “Podnebne pobude, ki jih vodijo skupnosti”

>>> Novica ob izdaji študije